Žarko Marković se je trkal po prsih in s prstom kazal na menedžerja Saša Bratića, ki je poln ponosa – in samega sebe – sedel na tribuni. Eden vplivnejših rokometnih ljudi na področju rajnke države, ki ga je v zadnjem času mogoče videti tudi na enem izmed slovenskih sodišč, si najbrž lasti del zaslug za katarski uspeh, poleg Markovića je imel bržkone prste vmes tudi pri prihodu marsikaterega rokometaša v Zaliv.
A ni bil Marković glavna zvezda, še manj seveda Bratić, tudi ne Kadim al Sahir, iraški pevec, ki je po tekmi zavzel igrišče in razgrel ozračje neprimerno bolj kot tekma pred tem. Mimogrede, bojda gre za eno največjih glasbenih zvezd v arabskem svetu, nekakšnega arabskega Franka Sinatro, ki ima na facebooku okoli deset milijonov sledilcev.
Bilo je dobrih dvajset minut po koncu tekme, ko je na hodniku pred slačilnicami najprej završalo, potem pa vse potihnilo. V katarsko slačilnico se je v družbi varnostnikov spustil sam emir Tamim bin Hamad Al Thani. Slačilnica se je hitro izpraznila, za zaprtimi vrati pa so ostali le igralci in strokovni štab, vseeno pa je kmalu pricurljalo na plan, kaj se je dogajalo za zaprtimi vrati.
Oziroma vsaj tisti bistveni del, da je emir za zmago obljubil dodatnih sto tisoč ameriških dolarjev. Po glavi. Za člana družine, ki je težka poltretji bilijon ameriških dolarjev, bržkone drobiž, za igralce in trenerja Rivero še en razlog več, pravzaprav sto tisoč njih, da ob igranju katarske himne držijo roko na srcu, za marsikaterega opazovalca pa še en argument več, da gre za gručo plačancev.
Za vsako zmago jim je sicer obljubljenih sto tisočakov, kar pomeni, da so po vsega nekaj dneh že bogatejši za štiristo tisočakov. Po drugi strani se najbrž zdaj marsikateri igralec tepe po glavi, da je pred meseci, leti zavrnil povabilo iz Zaliva.
Morda si bo kdo od katarskih rokometašev za (ne)pričakovan dodatek omislil sokola. Za tistega elitnega, šampiona, ti stanejo tudi do 150 tisoč dolarjev, sicer ne bo, a za sokola višjega razreda bo nedvomno dovolj.