Vratar hobotnica je bil le eden od vzdevkov možaka iz Dervente, ki je po končani rokometni karieri zaplul v trenerske vode, med drugim ga je pot zanesla v Katar in Slovenijo, natančneje v Krško, kjer je po lastnih besedah "odkril" Gorazda Škofa.
Avtor več knjig, danes sedemdesetletni Abas Arslanagić, uživa v pokoju, na prvenstvu v Katarju pa je predvsem in samo v vlogi ljubitelja te igre. Ako, gospod oziroma profesor, kot mu pravijo v rokometnih krogih.
V kakšni vlogi ste na prvenstvu?
V vlogi ljubitelja rokometa, nič drugega, nimam nobene druge funkcije. Tu živi moja prva hčerka Maja, pa tudi druga hčerka Maida, nekdanja rokometašica, v času svetovnega prvenstva dela tu za IHF. Nič drugega, sem upokojenec, živim na relaciji Zagreb–Poreč, sem in tja skočim v Banjaluko, tako da sem malo tu, malo tam. V Poreču delam s tremi talentiranimi vratarji.
Rokomet vseeno najbrž še vedno pozorno spremljate?
Seveda, drugače me ne bi bilo tu. Bil sem tudi v Španiji pred dvema letoma, grem za svoj užitek in za svoj denar. Katar zelo dobro poznam, med trenersko kariero sem tu preživel skoraj enajst let, bil sem prvi rokometni delavec s področja nekdanje države, ki je prišel sem, na neki način se je z mano vse začelo. Lahko rečem, da sem avantgarda, da ne rečem kar oče katarskega rokometa. Ko sem namreč prišel sem leta 1988 po Seulu, kjer sem bil trener jugoslovanske reprezentance, nisem naletel niti na člansko ekipo. Bili pa so mladinci, s katerimi sem začel delati, in že leta 1991 sem bil četrti v Aziji, kar je zame večji rezultat kot to, da so danes tu na svetovnem prvenstvu. Igrali so namreč le Katarci, ni bilo niti enega tujca. In da se malo pohvalim, imel sem vratarja, ki je bil med tremi najboljšimi v Aziji. To je bil resnično povsem katarski rokomet.
Kako potem komentirate to, kar se danes dogaja z rokometom v Katarju?
Do ekspanzije rokometa v Katarju je prišlo predvsem zaradi naklonjenosti šejka Al Tanija, ki je glavni podpornik rokometne zveze, največ zaslug pa gre predsedniku zveze Mohamedu Al Šabiju. Vse to je posledica njegove ambicioznosti, ko je bil leta 2008 izbran za prvega moža zveze, je krenil v ta projekt izgradnje, financiranja in vlaganja v katarski rokomet. Morali bi videti, kako so dograjevali dvorano. Ko sem prišel leta 2009, je bilo le golo igrišče, potem pa so ga v štirih letih dograjevali s savnami, bazeni, telovadnicami, da si komaj še prepoznal zgradbo. Potem pa so vse skupaj meni nič, tebi nič pustili in se preselili v novo dvorano, vse to predvsem po zaslugi Al Šabija, ki uživa veliko šejkovo zaupanje. Šejk je bojda v nekem neformalnem razgovoru dejal, da ima od vseh predsednikov zvez prav v rokometnega največ zaupanja.
Večkrat ste se vračali v Katar?
Prvič sem, kot že rečeno, prišel po Seulu in bil tu do leta 1994. Bil sem pionir, vse se je začelo z mano, potem sem se leta 1999 znova vrnil, a je žena zbolela in nato leto dni pozneje žal umrla. Potem se nisem več vrnil, hčerki sta bili namreč še mladi, Maja je sicer odšla študirat na Dunaj, Maida pa je obiskovala tretji letnik gimnazije, zato sem se vrnil domov, da sem bil z njima. Pred tem, sredi devetdesetih, sem bil trener tudi v Krškem. Igrali smo prvo ligo, igrali solidno, a bilo je tudi pomanjkanje denarja, v vsem skupaj pa mi je najbolj žal takratnega predsednika Franca Žnidaršiča, ki je bil res velik človek in predsednik, ki je vložil veliko lastnega denarja, a na žalost na koncu potegnil kratko. Slišal sem, da je izgubil pol milijona nemških mark, a bil je najbrž najboljši predsednik, kar sem jih imel v svoji trenerski karieri.
Nazadnje ste bili v Zalivu pred nekaj leti?
Res je, leta 2009 sem bil pripeljan, da naredim vratarsko akademijo. Tri mesece smo delali, potem so ugotovili, da to ne bo šlo, iz preprostega razloga, saj selekcije vratarjev ne dela federacija, ampak klubi, njihovi skavti oziroma učitelji telesne vzgoje. Če je otrok motorično boljši, hitrejši, ga silijo v igro, medtem ko tiste počasnejše, da ne rečem debele, napol invalide pošljejo v vrata. In potem so ugotovili, da iz te moke ne bo kruha, in so začeli vratarje uvažati iz tujine, predvsem s prostora nekdanje Jugoslavije in iz Tunizije, Egipta, Alžirije. Takrat je bil selektor Katarja Borut Maček, s katerim sva dobro sodelovala in s katerim sva ostala v dobrih odnosih, dobra prijatelja. Tu je seveda še Rolando Pušnik, Puška je moj igralec, Puška je z mano osvojil prvo in zadnjo medaljo v dresu Jugoslavije. Prvo, zlato, na mladinskem svetovnem prvenstvu leta 1981 v generaciji s Praznikom, Kalinom in Anderluhom, zadnjo, bronasto, pa na olimpijskih igrah v Seulu leta 1988.
Na prvenstvu so kar štiri reprezentance s področja nekdanje Jugoslavije?
Sinoči smo se pogovarjali, da me ta skupina B spominja na turnir bratstva in enotnosti. Samo Srbi so malce zatajili, če bi bili še Srbi tu, bi bilo pet reprezentanc iz nekdanje države. Francozi so verjetno res najmočnejši, a to je dokaz, da se najboljši rokomet na svetu igra na prostorih nekdanje Jugoslavije. To trdim in za tem stojim. In to v tej revščini, pa ti moji iz Bosne nimajo niti za športne copate, a so tu in se borijo. Še večji problem je, da ne želijo vsi igrati za Bosno. Če bi vsi, ki so rojeni v Bosni, igrali za bosansko reprezentanco, verjamem, da bi bila BiH med osmimi, če ne kar med petimi ekipami v Evropi.
Spremljate tudi slovenski rokomet?
Tudi pri vas v Sloveniji, pa čeprav ste se pridružili Evropi, vlada kriza, denarja ni, klubi ugašajo. Ko sem bil trener v Krškem, je bilo pet klubov v prvi ligi v radiju petdesetih kilometrov. Dobova, Brežice, Radeče, Trebnje, Sevnica, ne vem, kakšno gospodarstvo bi lahko zdržalo kaj takšnega. Pomanjkanje denarja je seveda tudi v Srbiji, na Hrvaškem, klubi ugašajo in zaradi vsega tega je moja trditev, da se najboljši rokomet igra v nekdanji Jugoslaviji, še bolj primerna. Dobro se dela z mladimi, kadetske in mladinske selekcije so močne in vsako leto vbrizgajo od deset do petnajst novih igralcev v slovensko ligo. Gledam te mlajše selekcije, igrajo dobro, kvalitetno, gledal sem turnirje po Bosni ... Nekega dragega, "high society" rokometa pa ni več, dolgo časa bo potrebno, da bo nekdo z naših prostorov prvak Evrope, kot so bili nekoč Celje, Zagreb, Borac, Metaloplastika.
Vratarji s področja nekdanje skupne države, kateri je najboljši?
Tisti, ki ga ni tu. Arpad Šterbik, on in Danijel Šarić spadata med štiri najboljše na svetu.
Sta iz vaše šole?
Jugoslovanska šola, ob tem da jo je Šterbik malo prilagodil s svojo višino. Moja šola je Škof, ki sem ga odkril in našel v Brežicah. Imel je srečo, da je bil takrat v klubu tudi Mirko Bašić. Mirko se je reaktiviral po dveh letih in sem mu rekel, da on in Škof ne bosta imela istih treningov, saj je Škof šele začetnik, pa je rekel Mirko: "Ne, ne, profesor, jaz bom delal vse to, kar dela Škof." Bašić se je po dveh letih premora vrnil v hrvaško reprezentanco ter prevzel mesto Matoševiću in Losertu. Škofa sem po drugi strani celo sankcioniral, ga zresnil, da se je bolj posvetil rokometu. Mislim, da me je nekoč celo omenil v nekem časopisu, da sem bil jaz tisti, ki ga je zresnil. Že takrat je imel občutek, a ni bil povsem pri stvari, delal je v neki trgovini v Dobovi, a malo po malo in zrasel je v velikega vratarja.
V kakšni vlogi ste na prvenstvu?
V vlogi ljubitelja rokometa, nič drugega, nimam nobene druge funkcije. Tu živi moja prva hčerka Maja, pa tudi druga hčerka Maida, nekdanja rokometašica, v času svetovnega prvenstva dela tu za IHF. Nič drugega, sem upokojenec, živim na relaciji Zagreb–Poreč, sem in tja skočim v Banjaluko, tako da sem malo tu, malo tam. V Poreču delam s tremi talentiranimi vratarji.
Rokomet vseeno najbrž še vedno pozorno spremljate?
Seveda, drugače me ne bi bilo tu. Bil sem tudi v Španiji pred dvema letoma, grem za svoj užitek in za svoj denar. Katar zelo dobro poznam, med trenersko kariero sem tu preživel skoraj enajst let, bil sem prvi rokometni delavec s področja nekdanje države, ki je prišel sem, na neki način se je z mano vse začelo. Lahko rečem, da sem avantgarda, da ne rečem kar oče katarskega rokometa. Ko sem namreč prišel sem leta 1988 po Seulu, kjer sem bil trener jugoslovanske reprezentance, nisem naletel niti na člansko ekipo. Bili pa so mladinci, s katerimi sem začel delati, in že leta 1991 sem bil četrti v Aziji, kar je zame večji rezultat kot to, da so danes tu na svetovnem prvenstvu. Igrali so namreč le Katarci, ni bilo niti enega tujca. In da se malo pohvalim, imel sem vratarja, ki je bil med tremi najboljšimi v Aziji. To je bil resnično povsem katarski rokomet.
Kako potem komentirate to, kar se danes dogaja z rokometom v Katarju?
Do ekspanzije rokometa v Katarju je prišlo predvsem zaradi naklonjenosti šejka Al Tanija, ki je glavni podpornik rokometne zveze, največ zaslug pa gre predsedniku zveze Mohamedu Al Šabiju. Vse to je posledica njegove ambicioznosti, ko je bil leta 2008 izbran za prvega moža zveze, je krenil v ta projekt izgradnje, financiranja in vlaganja v katarski rokomet. Morali bi videti, kako so dograjevali dvorano. Ko sem prišel leta 2009, je bilo le golo igrišče, potem pa so ga v štirih letih dograjevali s savnami, bazeni, telovadnicami, da si komaj še prepoznal zgradbo. Potem pa so vse skupaj meni nič, tebi nič pustili in se preselili v novo dvorano, vse to predvsem po zaslugi Al Šabija, ki uživa veliko šejkovo zaupanje. Šejk je bojda v nekem neformalnem razgovoru dejal, da ima od vseh predsednikov zvez prav v rokometnega največ zaupanja.
Večkrat ste se vračali v Katar?
Prvič sem, kot že rečeno, prišel po Seulu in bil tu do leta 1994. Bil sem pionir, vse se je začelo z mano, potem sem se leta 1999 znova vrnil, a je žena zbolela in nato leto dni pozneje žal umrla. Potem se nisem več vrnil, hčerki sta bili namreč še mladi, Maja je sicer odšla študirat na Dunaj, Maida pa je obiskovala tretji letnik gimnazije, zato sem se vrnil domov, da sem bil z njima. Pred tem, sredi devetdesetih, sem bil trener tudi v Krškem. Igrali smo prvo ligo, igrali solidno, a bilo je tudi pomanjkanje denarja, v vsem skupaj pa mi je najbolj žal takratnega predsednika Franca Žnidaršiča, ki je bil res velik človek in predsednik, ki je vložil veliko lastnega denarja, a na žalost na koncu potegnil kratko. Slišal sem, da je izgubil pol milijona nemških mark, a bil je najbrž najboljši predsednik, kar sem jih imel v svoji trenerski karieri.
Nazadnje ste bili v Zalivu pred nekaj leti?
Res je, leta 2009 sem bil pripeljan, da naredim vratarsko akademijo. Tri mesece smo delali, potem so ugotovili, da to ne bo šlo, iz preprostega razloga, saj selekcije vratarjev ne dela federacija, ampak klubi, njihovi skavti oziroma učitelji telesne vzgoje. Če je otrok motorično boljši, hitrejši, ga silijo v igro, medtem ko tiste počasnejše, da ne rečem debele, napol invalide pošljejo v vrata. In potem so ugotovili, da iz te moke ne bo kruha, in so začeli vratarje uvažati iz tujine, predvsem s prostora nekdanje Jugoslavije in iz Tunizije, Egipta, Alžirije. Takrat je bil selektor Katarja Borut Maček, s katerim sva dobro sodelovala in s katerim sva ostala v dobrih odnosih, dobra prijatelja. Tu je seveda še Rolando Pušnik, Puška je moj igralec, Puška je z mano osvojil prvo in zadnjo medaljo v dresu Jugoslavije. Prvo, zlato, na mladinskem svetovnem prvenstvu leta 1981 v generaciji s Praznikom, Kalinom in Anderluhom, zadnjo, bronasto, pa na olimpijskih igrah v Seulu leta 1988.
Na prvenstvu so kar štiri reprezentance s področja nekdanje Jugoslavije?
Sinoči smo se pogovarjali, da me ta skupina B spominja na turnir bratstva in enotnosti. Samo Srbi so malce zatajili, če bi bili še Srbi tu, bi bilo pet reprezentanc iz nekdanje države. Francozi so verjetno res najmočnejši, a to je dokaz, da se najboljši rokomet na svetu igra na prostorih nekdanje Jugoslavije. To trdim in za tem stojim. In to v tej revščini, pa ti moji iz Bosne nimajo niti za športne copate, a so tu in se borijo. Še večji problem je, da ne želijo vsi igrati za Bosno. Če bi vsi, ki so rojeni v Bosni, igrali za bosansko reprezentanco, verjamem, da bi bila BiH med osmimi, če ne kar med petimi ekipami v Evropi.
Spremljate tudi slovenski rokomet?
Tudi pri vas v Sloveniji, pa čeprav ste se pridružili Evropi, vlada kriza, denarja ni, klubi ugašajo. Ko sem bil trener v Krškem, je bilo pet klubov v prvi ligi v radiju petdesetih kilometrov. Dobova, Brežice, Radeče, Trebnje, Sevnica, ne vem, kakšno gospodarstvo bi lahko zdržalo kaj takšnega. Pomanjkanje denarja je seveda tudi v Srbiji, na Hrvaškem, klubi ugašajo in zaradi vsega tega je moja trditev, da se najboljši rokomet igra v nekdanji Jugoslaviji, še bolj primerna. Dobro se dela z mladimi, kadetske in mladinske selekcije so močne in vsako leto vbrizgajo od deset do petnajst novih igralcev v slovensko ligo. Gledam te mlajše selekcije, igrajo dobro, kvalitetno, gledal sem turnirje po Bosni ... Nekega dragega, "high society" rokometa pa ni več, dolgo časa bo potrebno, da bo nekdo z naših prostorov prvak Evrope, kot so bili nekoč Celje, Zagreb, Borac, Metaloplastika.
Vratarji s področja nekdanje skupne države, kateri je najboljši?
Tisti, ki ga ni tu. Arpad Šterbik, on in Danijel Šarić spadata med štiri najboljše na svetu.
Sta iz vaše šole?
Jugoslovanska šola, ob tem da jo je Šterbik malo prilagodil s svojo višino. Moja šola je Škof, ki sem ga odkril in našel v Brežicah. Imel je srečo, da je bil takrat v klubu tudi Mirko Bašić. Mirko se je reaktiviral po dveh letih in sem mu rekel, da on in Škof ne bosta imela istih treningov, saj je Škof šele začetnik, pa je rekel Mirko: "Ne, ne, profesor, jaz bom delal vse to, kar dela Škof." Bašić se je po dveh letih premora vrnil v hrvaško reprezentanco ter prevzel mesto Matoševiću in Losertu. Škofa sem po drugi strani celo sankcioniral, ga zresnil, da se je bolj posvetil rokometu. Mislim, da me je nekoč celo omenil v nekem časopisu, da sem bil jaz tisti, ki ga je zresnil. Že takrat je imel občutek, a ni bil povsem pri stvari, delal je v neki trgovini v Dobovi, a malo po malo in zrasel je v velikega vratarja.
