Bilo je na prvenstvu v Nemčiji leta 2007, ko je še zadnjič pred tekmo poslušal Zdravljico. Potem se je navkljub snubljenju Španije odločil vrniti h koreninam, v dres domovine, kjer igra skupaj z bratom Denisom, kar je bil bržkone tudi eden od jezičkov na tehtnici. A sem in tja, pravzaprav zelo pogosto, še vedno prekriža pot nekdanjim soigralcem iz slovenske reprezentance.
"Usoda pač," skozi smeh pravi Sergej. Tisti, ki ga bolje poznajo, pravijo, da je to še vedno isti Sergej, kot je bil pred poldrugim desetletjem, ko je kot golobradi mladenič prišel na sončno stran Alp. Nič kaj zvezdniški, lahko bi rekli ljudski, pa čeprav je v teh petnajstih letih osvojil vse, kar se je osvojiti dalo. Na klubski ravni seveda, na reprezentančni mu je s Slovenijo vedno nekaj zmanjkalo, leta 2005 denimo vsega en gol do polfinala SP, z Belorusijo pa kljub napredku v zadnjih letih ne more zares upati, da bi se vmešal v boj za najvišja mesta.
Vedno me prevevajo isti občutki. Zdaj sem se spet srečal s fanti in ni jih lahko gledati na nasprotni strani. Ne bi se rad navadil, ne maram igrati proti Sloveniji, ko se enkrat začne tekma, sicer ne razmišljam več o tem, a dan pred tekmo je katastrofa.
V soboto so Belorusi zabeležili še drugi poraz na tem prvenstvu, po Špancih so jim mero vzeli še Slovenci, ki so v prvem delu prikazali igro za učbenike. Belorusi so v deseti minuti še vodili s 4:3, potem pa ... "... potem pa katastrofa. Slovenija je kaznovala vsako našo napako, prvi polčas je bil resnično slab," je bil po tekmi razočaran starejši od bratov Rutenka, ki je uteho lahko našel vsaj v malce boljšem nadaljevanju, kar pa gre bržkone tudi na rovaš tega, da so Slovenci po tistih plus devet podzavestno malce stopili s plina.
"Seveda bi raje, da bi bili mi tisti, ki so dvignili raven igre (smeh). Nam je bilo v prvi vrsti pomembno, da se borimo do konca, ne glede na devet golov razlike ob polčasu. Želeli smo kolikor toliko ostati v igri in mislim, da nam je vsaj to uspelo. Vsaj nekaj pozitivnega za nas (smeh)." Tudi njega smo vajeni v precej boljši izvedbi. Strel 10-4, nekaj izgubljenih žog ter zapravljena sedemmetrovka, ki je predstavljala zadnjo rešilno bilko. "V drugem polčasu sem več pomagal ekipi, medtem ko smo v prvem vsi skupaj odigrali pod svojimi sposobnostmi. Katastrofalni izid v prvem delu gre tudi na račun našega napada, katerega del pa sem seveda tudi jaz."
Še eno srečanje iz oči v oči z nekdanjimi sotrpini bo želel čim prej pozabiti, na splošno tudi po vseh teh letih še vedno nerad igra proti nekdanjim kolegom, tekme s Slovenijo so zanj bile in bodo nekaj posebnega. "Vedno me prevevajo isti občutki. Zdaj sem se spet srečal s fanti in ni jih lahko gledati na nasprotni strani. Ne bi se rad navadil, ne maram igrati proti Sloveniji, ko se enkrat začne tekma, sicer ne razmišljam več o tem, a dan pred tekmo je katastrofa. Dobim kup sporočil od prijateljev in novinarjev, ki bi se jim rad tudi zahvalil, da se še vedno zanimajo zame … Res se ni lahko pripraviti na tekmo s Slovenijo."
Slednja je nanj naredila dober vtis. "Zelo dober, kot sem rekel že pred tekmo, Slovenci imajo zelo kakovostno ekipo, mojstrsko so kaznovali vsako našo napako, ki smo jo naredili v prvem delu." Je nanj četa Borisa Denića pustila celo boljši vtis kot Španija, s katero so se rokometaši iz zadnje evropske diktature pomerili dan prej? "Težko potegnem vzporednico, v napadu so vsaj proti nam uporabili podoben recept, morda ima Slovenija manj strelov in strelcev z zunanje linije kot Španija, morda v tem leži manjša razlika. A ekipi sta si zelo podobni, in če bodo vaši vratarji dobro branili, bi bila tekma med njima lahko zelo zanimiva."
Ni jih malo, ki menijo, da Sloveniji za dokončni preboj med elito elite, ob bok Franciji, Hrvaški, Danski in že omenjeni Španiji, manjka prav – on. Desničar njegovega kova. Še več, če bi bil še vedno v dresu s slovenskim grbom, potem bi bilo karkoli manj kot polfinale v Katarju neuspeh, pa četudi v uvodnih dneh prvenstva ni pokazal vseh svojih sposobnosti.
Za konec smo se še enkrat podali po poti spominov in tovarištva. Bilo je leta 2004, zunanjo linijo Celja, ki se je takrat prvič in zadnjič povzpel na klubski Mont Blanc, so takrat tvorili Rutenka, Uroš Zorman in Renato Vugrinec. Enajst let pozneje so vsi trije v Katarju, vsak v svoji reprezentanci. Čudna so pota gospodova. "Da, tako je hotela usoda. Nikoli nisem premišljeval o tem, nisem si želel tega, a tako se pač zgodi. Življenje pač." Odgovor na vprašanje, ali bi se morda želel srečati z Makedonijo in Vugijem v osmini finala, je bil prav tako nedvoumen. "Ne, dovolj je bilo starih prijateljev v teh prvih dveh dneh."
