Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Miha Andolšek
Miha Andolšek
19.01.2015 08:54:34
Deli članek:

Dnevnik iz Dohe: Za kamelji prst, pardon, nos

Miha Andolšek

Pred dnevi sem pisal o žirafah, tokrat si nekaj vrstic zaslužijo kamele.

Tiste prave kamele, iz krvi in mesa. Camelus dromedarius. Marsikateri bizaren in meni težko razumljiv šport sem že videl v svojih trideset in še nekaj letih, a ta je zagotovo eden bolj nenavadnih. Povedano drugače, slišal oziroma videl sem že camel toe, kamelji prst, a o tem kdaj drugič, kamelje dirke pa so bile zame prve.

Hitro padeš notri, hitro si izbereš svojo favoritinjo. Dobro gredo, dobro se praši za njimi, celo tako zelo, da bi lahko priredili naš pregovor. Za dobro kamelo se praši. Kamela naj bi bila sinonim za vzdržljivost, a naj me koklja brcne, če ne znajo tudi sprintati, tudi tam prek šestdeset kilometrov na uro dosežejo te enogrbe poskočne živali, ki pri galopiranju morda še najbolj spominjajo na orjaškega hrta.

Nimajo jezdeca, v nasprotju s hrti niti zajca, ki bi ga lovile, na edini grbi imajo le napravo, ki še najbolj spominja na pritlikavca in jih biča, najbrž sem in tja tudi stresa. Z "možicljem" daljinsko upravljajo lastniki, ki se peljejo vzporedno v avtomobilih in na takšne ter drugačne načine spodbujajo svojo kamelo. Tulijo, tolčejo po pločevini in v marsičem spominjajo na športne direktorje na kolesarskih dirkah. Bojda so v preteklosti kamele jahali otroci, a ni bilo ravno humano. Ali do kamele ali do otroka pa mi ni uspelo izvedeti.

Vse skupaj traja približno šest minut, trošijo se grla, vmes padajo stave, pa čeprav ne vem, koliko je slednje v skladu s Koranom. Nekatere se na polno poženejo že s starta, spet druge taktizirajo in najboljše prihranijo za konec, moja favoritinja, ki mi je padla v oči, ker je bila odeta v na našem koncu sveta dobro znani kockasti dres, se je sredi dirke odločila, da bo trimčkala po zunanji stezi, kar bi bila v atletiki osma proga.

Morda je bila narekovalka ritma oziroma zajec, če se še enkrat vrnemo k atletiki, njena kolegica pa je celo odstopila. Kaj se je zgodilo z njo, ne vem, upam pa, da uboga reva ni končala na krožniku. Sicer pa morajo sem in tja uporabiti celo fotofiniš, pa se tako zgodi, da je med zmago in porazom le za kamelji prst, pardon, kamelji nos razlike.

Zanimiv je bil pogovor s katarskim novinarskim kolegom. Ni in ni mu šlo v glavo, da kameljih dirk še nisem videl v živo. Gre namreč za enega bolj tradicionalnih in enega bolj priljubljenih športov ne le v Katarju, ampak v celotnem arabskem svetu, o čemer zgovorno govori podatek, da dirke prenašajo na drugem kanalu tamkajšnje nacionalne televizije, tudi v časopisih pa imajo dnevno rezervirano svojo stran ali dve.

Razlagal mi je o neki kameli, ki da je bila legenda, ne vem koliko let nepremagljiva, bila oh in sploh med temi sodoprstimi kopitarji, potolažil se je oziroma bolje rečeno utihnil pa je šele, ko sem ga pobaral, ali je že slišal za smučarske skoke in Petra Prevca.