Denić: Po petih letih bi se prvič lahko usedel

Po dobrih štirih letih dela z ekipo, ki jo je popeljal do šestega mesta na EP in četrtega mesta na SP, naj bi bila zasedba, v kateri stari niso še starčki, mladi pa nič več mladički, v Katarju in Riu pripravljena na svoj vrhunec, vsaj taka je bila ideja. Razpredanje o kolajnah mu dvigne pritisk, ob tem pa pravi, da bi zanjo dal ledvico.

Če se za začetek vrnemo za dve leti v preteklost, kakšno je današnje stanje v primerjavi s tistim pred SP 2013? Kaj so plusi in kaj minusi?
Nehvaležno bi bilo razpredati, kje smo boljši in kje slabši. Smo reprezentanca, celota, ki je kot živo telo. Raste in krči se, včasih imamo kakšnega več, včasih kakšnega manj, tako da je težko potegniti neko vzporednico. Vsak seveda lahko vidi, da so na levem zunanjem povsem drugi fantje, da se je vrnil Kozlina, po drugi strani pa imamo poškodbe, ki jih takrat nismo imeli. Vsako tekmovanje je neka nova zgodba, neka nova pustolovščina, imamo drugačne probleme in nič ni isto, kot je bilo.

Pred dvema letoma smo imeli malo legionarjev, zdaj pa večina fantov igra v tujih klubih, v katerih imajo nosilne vloge.
Da, a to je lahko sem in tja za reprezentanco tudi minus. Da smo si na jasnem, to je seveda plus za njihov razvoj, vesel sem, da igrajo v kakovostnih klubih in da imajo vidne vloge. A po drugi strani so veliko bolj utrujeni, 'material' je načet, rokometa sicer nimajo ravno čez glavo, a imajo ga več kot dovolj. Skratka dvorezen meč, prvič se mi je zgodilo, da sem v pripravljalnem obdobju odpočil, moral odpočiti nekatere igralce, kar prej ni bila praksa. Nekatere fante je bilo treba spočiti, osvežiti, spet druge vrniti v formo, ker so se vračali po poškodbah. Veliko nekih vprašanj, dela, časa pa ni na pretek.

Aktualna reprezentanca ni več tako mlada kot pred tremi leti.
Tudi jaz nisem več tako mlad, kot sem bil v Španiji in Srbiji.

Mislimo predvsem na to, da bi zdaj moral napočiti čas za njen zenit. Katar in Rio kot vrhunec tistega, kar ste začeli jeseni 2010.
Naš cilj so bile vedno olimpijske igre. Preboj na olimpijske igre, drugo je, potem ko si enkrat tam, a preboj je bil vedno cilj. Tu si nimamo kaj lagati in nimamo nič za skrivati. In v Katarju se bodo delile vozovnice za Rio. Obstaja sicer še B-načrt v podobi preboja prek EP na Poljskem, ampak ... Vsi tako ali tako govorijo, da bo to SP lahko in da se bo preprosto prebiti v Rio. In kaj naj potem še dodam, če vsi govorite in pišete, da bo to prvenstvo lahko in da je lahka pot do Ria? Da, prvenstvo bo eno najlažjih tekmovanj in v tej luči se je najlažje prebiti do Ria prav prek tega lahkega tekmovanja. Ne želim zveneti cinično ali sarkastično, a v športu nič ni lahko, nič ni podarjeno. Ni pa dvoma o tem, da je pot do Ria odprta. Gremo tako kot vedno tekmo za tekmo. Čile, Belorusija, Katar ...

Naš cilj so bile vedno olimpijske igre. Preboj na olimpijske igre, drugo je, potem ko si enkrat tam, a preboj je bil vedno cilj. Tu si nimamo kaj lagati in nimamo nič za skrivati. In v Katarju se bodo delile vozovnice za Rio. Obstaja sicer še B-načrt v podobi preboja prek EP na Poljskem, ampak ...

… Brazilija in Španija, če dokončamo naštevanje druščine v skupini A.
Ne podcenjujem nikogar, sem in tja se rad ozrem nazaj in dobro se spomnim trenutka v Španiji, ko sem se po prvih treh tekmah zalotil, da sem bil ob treh zmagah, šestih točkah in gol razliki plus trideset tako nezadovoljen, kot da bi na vseh treh tekmah izgubil. Takrat sem si sam pri sebi rekel: 'Boris, zdaj pa se malo ohladi.' Vsi si želimo zmagati, a včasih pač ne gre z umetniškim vtisom. Na koncu dneva je pomembna le zmaga, pomembnih je tistih plus ena v šestdeseti minuti, ob zadnjem zvoku sirene. Vse ostalo hitro utone v pozabo. Kdo se denimo danes spomni, koliko je bil rezultat Belorusija – Slovenija v Zaragozi? Prepričan sem, da 99 odstotkov ljudi ne ve več, da smo zmagali v zadnji sekundi. Svojim fantom želim vcepiti v glavo, da ni lahkih tekmecev. Čile je za vse neka eksotika, čeprav bom naredil magistrsko nalogo iz čilskega rokometa, ne bom nikogar prepričal o nasprotnem. Potem sledijo Belorusi, s katerimi imamo slabo izkušnjo, težko igramo z njimi ne glede na to, v kakšni formi so. Zakaj nam ne ustrezajo, je spet drugo vprašanje. Potem je tu domačin, ki to ni, domačin, za katerega igra šestnajst tujcev, od Katarja sta le ime in himna. Večina teh rokometašev bo tretjič ali četrtič v življenju slišala to himno, to so legionarji, ki igrajo za denar. Večji ko bo uspeh, več denarja bo in še domačini so. Skratka to bo zelo zelo težka tekma, nato pride Brazilija, ki že vrsto let dela načrtno in s pogledom usmerjenim v OI na domačih tleh, in za konec aktualna prvakinja Španija. Lahko torej govorimo o lahki skupini?  Vse se mora 'poklopiti', moramo biti pravi, če želimo nahrbtnik zadržati na ramenih. Ves čas pa trdim, da če bomo pravi, bomo vse zastavljene cilje dosegli. Vse je odvisno od nas samih.

Kako gledate na način, na katerega se je okrepila katarska reprezentanca? Na prvi pogled ni vse ravno v skladu s pravili.
Pustimo to, kaj je v skladu s pravili, je pač v skladu z denarjem. Denar je sveta vladar in potem je vse mogoče. Preprosto je treba vse skupaj čim prej sprejeti tako, kot je, ker drugače po nepotrebnem izgubljaš energijo. Ničesar ne moreš spremeniti, veš sicer, da so merila popolnoma različna, a sam sebi ob tem vedno pravim, kdo pa je kriv, da smo ubogi. Tudi mi bi lahko imeli na vsakem koraku petnajst malh denarja in bi jih delili okoli in bi nas vsi imeli radi. A jih pač nimamo in moramo najti drugo pot, temu se je treba čim hitreje prilagoditi. Sploh se ne obremenjujem s tem, kar zadeva mene, lahko v gol postavijo tudi Obamo. S tem se ne obremenjujem, tako kot se ne obremenjujem s tem, zakaj so na prvenstvu Nemci in Islandci. Je pač tako, kot je, in prej kot to sprejmeš, prej ti bo v življenju lažje.

Po petih letih dela se mi je prvič zgodilo, da sem jeseni na tekmah s Slovaki in Latvijci dobil občutek, da se lahko usedem in gledam. Po petih letih. In moram priznati, da je bil občutek sijajen.

Favoriti prvenstva?
Danci, Hrvati in Francozi, to je standardna trojica, ki jemlje kolajne. Špancev namenoma nisem omenil, ker so zlato vzeli na domačih tleh, bomo videli, kako se bodo znašli na tujem, jaz jih ne vidim v najožjem krogu favoritov za kolajne. Po mojem mnenju bo znova skočila ven neka četrta reprezentanca, v Španiji smo bili to mi, morda bo tokrat to Katar, lahko bodo Nemci, ki imajo sicer težave s poškodbami, ali Poljaki, ki imajo zelo kakovostno ekipo in so vedno blizu, tu nekje. Lahko se seveda tudi zgodi, da koga iz te svete trojice ne bo niti v polfinalu, pripravljen sem na vse, osredotočen pa zgolj na svoje, na nas.

Bogatejši ste tudi za tisto izkušnjo polfinala iz Barcelone, ko je bilo po četrtfinalu govora o izpihanih balonih.
Pri sebi vem, da ne bi znova izgubili na obeh tekmah za kolajno, je pa treba do teh tekem tudi priti. Po četrtfinalni tekmi z Rusijo je bilo namreč ekstremno čustveno praznjenje. Po koncu tekme nisem imel moči, da bi se bodisi smejal bodisi jokal, komaj sem čakal, da grem ven iz dvorane, da izginem od tam. Si v nekem svojem filmu, in ko gledaš igralce, kako se veselijo kot majhni otroci, jim ne moreš reči, kaj, za vraga, pa počnete. O tem veliko razmišljam, dobro se spomnim, kaj sem razmišljal ob odhodu iz dvorane, ko sem videl fante na tribunah, objete na tleh, s solzami v očeh … Čustva so udarila na plan, tu je bilo polno nekih čustev, čustvenih izlivov, veliko igralcev je pregorelo po tej tekmi. Podobno čustveno praznjenje ste lahko videli junija po tekmi z Madžari, a s pomembno razliko, takrat je bilo konec kvalifikacij, po Rusiji pa nas je čakalo še nadaljevanje prvenstva, boj za kolajne. Prepričan sem, da po tisti tekmi z Madžari v naslednjih dneh ne bi mogli premagati nobene kolikor toliko spodobne ekipe. Balon je bil izpraznjen, izpihan, ni bilo več dinamita. Podobno je bilo v Barceloni, strašno čustveno praznjenje, ki ga kot trener danes nikakor ne bi več dopustil. A kot že rečeno, najprej moramo priti do polfinala, da bi jim to prepovedal. Zagotovo je to izkušnja več, slovenska reprezentanca se bo v primeru uspeha v četrtfinalu odzvala povsem drugače kot v Španiji, to mi lahko verjamete, pa čeprav fantom ne bi rekel niti besede. To je doživeto, to smo prestali. Da, bogatejši smo za to izkušnjo, a še enkrat, do tja je treba priti, do tja pa potrebujemo sedem zmag. Čisto preprosto. Lahko, mar ne? (smeh)

V primerjavi s takratnim prvenstvom je okrepljen tudi strokovni štab.
Seveda je lažje. A to, da se širi štab, da se dodaja fizioterapevte, snemalce, maserje in tako dalje, so si fantje s svojim igrami, rezultati prislužili. Reprezentanca ima določeno vrednost, ima svoj kult. Navijam za vsako slovensko reprezentanco in logično bi bilo, da bi bile na vseh tekmah državnih reprezentanc tribune polne. Zakaj ni tako, v to ne bom šel, a rokometna reprezentanca je tista, ki dela določene presežke, pa če to želite videti ali ne. Kar smo odigrali v Španiji, to ni bilo naključje. V Sloveniji je sicer navada, da se vsaka dobra stvar pripiše naključju, spletu okoliščin, da ne rečem sreči, če pa gre za neuspeh, potem je to realnost in nedelo. A nič ni naključno, v športu ni naključij. Tudi zdaj se pripravljamo, tudi zdaj imamo visoke cilje, tudi zdaj razmišljamo, da bomo naredili nekaj velikega. Da bomo tudi s tega tekmovanja prišli z dobrimi občutki. Mi 24 ur na dan živimo za to, da bi nam to uspelo. A ...

A?
Življenje je nepredvidljivo in v tem trenutku se nam dogaja nekaj, kar mi vsekakor ni všeč. V tem trenutku je reprezentanca brez dveh najmočnejših in dveh najvišjih ljudi. Brez te moči, teže in višine pa je težko narediti rezultat. In to me res skrbi, treba se je zavedati, da je fizika na visoki ravni vse bolj pomembna, sploh na šesti, sedmi tekmi, ko moraš biti najboljši, najmočnejši. Imeti moraš kondicijo, moč, res moraš biti popoln, saj gre za res zahtevno tekmovanje. Tu ni naključij, vsaka tekma je težka, mi pa še nismo reprezentanca, ki bi lahko odigrala na sedemdesetih odstotkih. Čeprav moram v isti sapi dodati, da se mi je po petih letih dela prvič zgodilo, da sem jeseni na tekmah s Slovaki in Latvijci dobil občutek, da se lahko usedem in gledam. Po petih letih. In moram priznati, da je bil občutek sijajen.

Med pogovorom ste kar nekajkrat ponovili, da ni naključij. Naključno?
Ko nekdo ne ve, kaj in koliko je bilo v petih letih vloženega v naše delo, in ko to z lahkoto razvrednoti, potem se malo zamisliš, ali je sploh vredno. Danes mislim, da ima Slovenija neki fond igralcev, ko je skoraj na vseh položajih podvojena. Precej igralcev s širšega seznama ima od 10 do 15 nastopov in so že v sistemu, ki ga goji izbrana vrsta, kar se je lepo pokazalo proti Alžiriji in Egiptu. Nič pa ni prišlo samo od sebe, vse to je plod sistematskega dela, nič nimam proti nikomur, če nekdo morda tega ne vidi, ampak neko delo za nečim pa vendarle obstaja. V zadnjem času se vse preveč preprosto gleda na vse skupaj, kot na plod nekega naključja. Ko prevzameš neko delo, zagotovo delaš tudi z namenom, da za seboj ne boš pustil razdejanja oziroma praznine. Da ko končaš, za tabo nekaj ostane in ta reprezentanca nedvomno deluje na ta način, nekaj bo ostalo.