FRANCIJA
Posvečeni krog, v katerega se je težko prebiti in v katerem se delijo medalje. Znotraj tega ozkega kroga pa so še korak pred drugimi Francozi, o katerih dominaciji je bilo prelitega že precej črnila. Aktualni evropski in olimpijski prvaki, ki si v Katarju želijo znova združiti vse tri naslove. Generacija, ki traja in traja, vedno znova, ko ji zdrsne in se začne govoriti o njenem sestopu in zatonu, se vrne v velikem slogu. Uporabljen je bil že marsikateri presežnik pri opisovanju generacije, ki je osvojila vse, kar se je osvojiti dalo, a dve primerjavi sta še posebej ostali v spominu.
Vzporednica s Chicagom Michaela Jordana je bila primerna, še lepše pa je vse skupaj ubesedil kar trener galskih petelinov Claude Onesta: "Če ljubiš zelo lepo žensko, je ne želiš ljubiti samo enkrat, temveč vedno znova. Osvajanje lovorik ustvarja podobne občutke. In vedno znova jih želiš občutiti."
Osvajalski pohod želijo Francozi seveda nadaljevati v Zalivu. Skrivnost njihovega uspeha? Obramba, Omeyer, Karabatić in zmagovalna miselnost so najbolj očitni razlogi. Obramba, ki tudi po slovesu skale, imenovane Dider Dinart, ni izgubila prav dosti ostrine in trdnosti. Tudi Thierry Omeyer in Nikola Karabatić sta tako kot vsi ostali senatorji seveda še vedno zraven, ni pa jih malo, ki menijo, da ko igra Karabatić, igra Francija.
Niso daleč od resnice, pred letom dni na Danskem je bil Niko v svoji najboljši podobi, galski petelini pa razred zase. V spominu je ostalo šolanje domačinov v finalu, ko je bilo vse pripravljeno na slavje Hansena in druščine. Da se z zlato kolajno Ulrika Wilbeka pospremi v pokoj, a bil je to račun brez krčmarja oziroma brez Francozov, ki so tudi tokrat prvi favoriti, pa čeprav je vprašanje, koliko, če sploh, bosta lahko pomagala Daniel Narcisse in Luc Abalo.
DANSKA
Potem so tu Danci, ki so na zadnjih petih velikih tekmovanjih štirikrat zaigrali v finalu, a zadnja dva jim ne bosta ostala v najlepšem spominu. Pravzaprav se jim kot nočna mora najbrž še vedno kdaj prikradeta v sanje. Ekipa, ki ima na prvenstvu kot po pravilu en zelo slab dan, in na zadnjih dveh tekmovanjih se ji je pripetil prav na zadnji dan, v finalu, tako v Barceloni kot v Herningu.
V Katar prihajajo Danci z novim trenerjem Gudmundurjem Gudmundssonom, ki je Islandijo v Pekingu popeljal do srebra na olimpijskih igrah. Nekateri pravijo, da je Wilbek za seboj pustil (pre)velike čevlje, spet drugi, da je Islandec boljši strateg od Wilbeka. Kdo ima prav, bo razkril čas oziroma rezultati, a glede na predstave na nedavnem pokalu Totalkredit so danski rokometaši hitro osvojili Islandčeve ideje.
Slednji ima na voljo sijajen orkester, od enega najboljših vratarjev Niklasa Landina prek enega najboljših krožnih napadalcev Reneja Tofta Hansena do v podobi Mikkela Hansena enega najbolj popolnih igralcev sedanjosti. Okostje, s kakršnim se lahko pohvali le redkokdo. Podvojeni, če ne kar potrojeni na vseh položajih, tu so ubijalska krila (Eggert, Lindberg), morda so tanki le na mestu organizatorja igre, saj za Rasmusom Laugejem Schmidtom ni ravno bleščeča jesen v dresu Kiela. Opozoriti velja tudi na Michaela Damgaarda, 24-letnega člana Holstebroja, ki je dobil prednost pred Nikolajem Markussenom, kar je samo po sebi dovolj zgovorno.
ŠPANIJA
Kot branilci naslova na prvenstvo prihajajo Španci, ki so po tistem čarobnem večeru v Barceloni začeli novo zgodbo. Sloviti strokovnjak Valero Rivera je nov izziv našel v Katarju, vajeti pa je prevzel Manolo Cadenas, sicer tudi trener poljske Wisle. Ni naredil revolucije, zmagovite formule se pač ne spreminja, tako da jedro reprezentance ostaja bolj kot ne enako kot pred dvema letoma, poslovil se je le starejši od bratov Entrerrios, Alberto.
Da Cadenas obvlada svoj posel, je pokazal že pred letom dni na Danskem, ko so Španci osvojili bron in bili bržkone še najbližje skalpu poznejših prvakov Francozov. Ob tem velja omeniti, da so takrat nastopili brez Arpada Šterbika, sloviti vratar pa tudi letos počasi izgublja bitko s časom in zaradi načetih kolen vsaj v prvem delu ne bo v španskih vratih.
HRVAŠKA
Dvanajst let mineva, odkar je na zadnji dan prvenstva na Portugalskem zadonela Lijepa naša. To je bil začetek nekega velikega poglavja hrvaškega rokometa, ko so kavboji postali stalnica na odru za zmagovalce. A tudi oni seveda niso bili večni, z leti so se drug za drugim počasi poslavljali. Mirza Džomba, Pero Metličić, Nikša Kaleb, Vlado Šola in po igrah v Londonu še njegovo veličanstvo Ivano Balić. Ducat let pozneje je tako od originalnih kavbojev zraven le še Igor Vori, morda bi bil tudi Blaženko Lacković, a Lacu jo je zagodla ahilova tetiva, tako da je krožni napadalec neke vrste poslednji Mohikanec.
In čeprav so do neke mere zadržali kontinuiteto rezultatov, pa nasledniki, z izjemo seveda peščice (Duvnjak, Čupić, Kopljar ...), (še) niso na ravni kavbojev. Medtem ko so v zadnjih letih zviška gledali celo na bronaste medalje, pa se zdaj zdi, da prihaja čas, ko bodo Hrvati (pre)zadovoljni "že" z uvrstitvijo med četverico. Tokrat jim je bil sicer precej naklonjen tudi ples kroglic, v skupini B, v kateri kar pet trenerjev prihaja s hribovitega Balkana, bi morali osvojiti prvo mesto in potem bi imeli odprto pot do četrtfinala.
KAJ PA OSTALI
Skupino bomo z zanimanjem spremljali tudi na sončni strani Alp, ne le zaradi tega, ker se slovenska skupina A v nadaljevanju križa z omenjeno, ampak tudi ali predvsem zaradi dvojice slovenskega naroda sinov. Zaradi Šmarčana Boruta Mačka, ki sedi na klopi skromnega Irana, in zaradi Renata Vugrinca, ki se je na jesen kariere odločil zamenjati reprezentančni dres.
Renato Makedonski bo dvajset let po prvem in dvanajst let po zadnjem nastopu znova zaigral na SP. Zanimivo bo videti, kaj lahko v tovrstni družbi naredi Tunizija, ki jo vodi nekdanji celjski trener Sead Hasanefendić. Pred desetimi leti so Tunizijci na domačih tleh osvojili četrto mesto, kar je še vedno najboljša uvrstitev neevropskih držav na SP, tudi tokrat pa so Tej, Jallouz, Hmam in ostala druščina prvi, če ne kar edini kandidati, ki bi lahko to prvenstvo od osmine finala dalje naredili resnično svetovno, ne pa kot po navadi evropsko. Namreč, morda že res, da vsi igrajo rokomet, a na stari celini ga vendarle še vedno najbolje.
Kdo še? Z velikimi apetiti so se v puščavo podali Poljaki, pa čeprav je prva violina Jaszka ostal doma. Dolgo so zraven, verjamejo, da je po petih letih spet prišel čas, da se vmešajo v boj za kolajne. Tu je tudi dvojec, ki ga pravzaprav ne bi smelo biti na prvenstvu. Nemci in Islandci, ki so se zataknili v kvalifikacijah, a dobili posebno povabilo.
IHF si prvenstva brez Nemcev pač ne zna predstavljati in je nekako našla način, da jih je vrnila v življenje, ceno pa so plačali Avstralci. Nemci na njihovo nesrečo na igrišču delujejo neprimerno slabše kot v zakulisju, za nameček so še pošteno oslabljeni, pa bo karkoli več kot četrtfinale presenečenje. Na pota stare slave se želijo počasi vrniti tudi Švedi in Rusi, prvi so opogumljeni ob vrnitvi Kima Anderssona, drugi pa imajo zelo spodobno ekipo in v Aleksandru Derevenu morda bodočo zvezdo evropskega rokometa.