Še vedno pa ga stavne hiše ob Mikkelu Hansenu, Andersu Eggertu in Ivanu Čupiću vidijo kot najresnejšega kandidata za kralja strelcev. Gol mašina, kot mu pravi slovenski selektor, je v dresu Montpelliera postal eden najbolj neusmiljenih realizatorjev z desnega krila. Včasih se zdi, da manjši kot je kot, boljše je. Španije, ko je zaključne boje spremljal s tribune, pa še danes ni prebolel.
Vam misli še kdaj uidejo v Barcelono? Najbrž imate grenko-sladke spomine?
Te Španije ne bom nikoli prebolel. V osmini finala me je ustavila poškodba, morda zaradi vsega skupaj v meni obstaja še toliko večja želja, da najmanj ponovimo uspeh iz Španije. Treba pa je iti res po podobni, pametni poti, kot smo šli na Pirenejskem polotoku. Najprej napadati prvo mesto v skupini, potem pa naprej. Mislim, da kvaliteto imamo, ne smejo pa nam misli uhajati nekam, kamor mogoče realno po kvaliteti še ne spadamo.
Kaj nam manjka, da bi spadali tja?
Manjka nam fizične moči, da bi se lahko kosali s top reprezentancami. Mogoče tudi kakšen strel oziroma strelec od daleč, a od osmine finala naprej se igra le ena tekma in v šestdesetih minutah je mogoče vse, tudi to je čar prvenstva. Če bomo pravi, lahko v eni tekmi, v šestdesetih minutah, premagamo vsakogar na svetu. Mogoče nam manjka te fizične moči, če bi denimo naleteli na Francoze. Tisti, ki igramo v Franciji, še predobro vemo, kakšne so fizične predispozicije teh fantov, ki igrajo za reprezentanco. Menim, da bi se od trojčka Španija, Danska in Francija nekako najtežje kosali prav s slednjo.
Manjka nam fizične moči, da bi se lahko kosali s top reprezentancami. Mogoče tudi kakšen strel oziroma strelec od daleč, a od osmine finala naprej se igra le ena tekma in v šestdesetih minutah je mogoče vse, tudi to je čar prvenstva.
Hrvati? Niste jih omenili. Namenoma?
Proti njim smo v zadnjem desetletju na velikih tekmovanjih redno potegnili kratko, vedno so bili korak pred nami, a mislim, da je boj z njimi predvsem psihološke narave. Po kvaliteti smo tu nekje, a oni so ustvarili to zmagovalno miselnost, vedo, da jim uvrstitev v polfinale ne pomeni nekaj posebnega, je neka stalnica, za nas pa je uvrstitev med štiri že vrhunski rezultat. Premostiti moramo to miselno, psihološko oviro, po kvaliteti in moči smo po mojem mnenju tu nekje. Morda sem jih res namenoma izpustil, saj so nekje na isti oziroma morda za odtenek višji kvalitetni ravni od nas.
V Franciji ste že nekaj let, kaj je skrivnost francoskega uspeha?
Predvsem fizična moč in Nikola Karabatić. Ko je Nikola v formi, je v formi Francija. Mogoče so bili v preteklosti fizično še bolj dominantni, a zdaj se jim tudi ostali približujejo oziroma približujemo po tej plati. Ne igrajo najlepšega rokometa, pravzaprav igrajo enega v narekovajih grših. Ni nekega hitrega teka, je pa zelo veliko kontaktne igre ena na ena in tu so oni superiorni tako v obrambi kot v napadu. Poleg tega imajo v vratih še vedno Thierryja Omeyerja, ki obrani tisto, kar mora, in to je tisto, kar naredi razliko. Kot sem že rekel, pa je vse več ekip veliko bolje fizično pripravljenih, igrajo za odtenek hitreje in zaradi tega utegnejo imeti galski petelini kmalu težave.
Pred leti ste bili najkoristnejši igralec Super Globa, ki ga v zadnjih letih gosti prav Katar. Kakšni so spomini?
Individualno je bilo odlično, čeprav je bil za nas to šele začetek sezone, bilo je, vsaj mislim, konec avgusta. Kar zadeva organizacijo, hotele, dvorane, hrano, prevoz, vse to je na vrhunski ravni. Prepričan sem, da so za prvenstvo še dvignili letvico. Doha pa ni nič posebnega, mi smo bili tam poleti, ko je bilo peklensko vroče, ogledali smo si dve, tri zanimivosti, kakšen sprehod po mestu pa v poletnih časih, ko se živo srebro povzpne čez štirideset stopinj, ne pride v poštev.
Bi na "stara leta" odšli v Katar po še nekaj dodatnih zelencev pred pokojem?
Uf, ne razmišljam še o tem, bolj se nagibam k temu, da bi do recimo 37. leta igral na visoki ravni, potem pa bom mogoče začel razmišljati, kaj bom počel po zaključku kariere. Dejstvo je, da si želim kariero končati v Franciji, če bo možnost v Montpellieru, če ne, pa v kakšnem drugem klubu. Glede Katarja pa nikoli ne reci nikoli, a za zdaj me ne mika, da bi tam zaključil kariero.
Kako gledate na katarski način krepitve ekipe, novačenje tujcev?
Klasika pri Katarcih, oni imajo občutek, da lahko z denarjem naredijo vse. Dejstvo je, da bo pritisk na vse te kupljene oziroma naturalizirane igralce precejšen. Šejki mislijo, da so si z nakupom igralcev zagotovili najmanj polfinale, kar bo realno zelo težko. Izbrali so pač tak sistem, če jim to pravila omogočajo, ni nič spornega, to je odločitev vsakega posameznika. Jaz verjetno ne bi nikoli sprejel tovrstne ponudbe.
Vaš nekdanji soigralec Renato Vugrinec bo po drugi strani v Katarju nastopal pod makedonsko zastavo. Zanimivo bi bilo, če bi se srečala v osmini finala.
Da, že s stališča EP v Srbiji in tekme za peto mesto. Potem je tu še Vugi, ki v zadnjih letih res igra na visoki ravni. Za njega bi bila to še bolj posebna tekma kot najbrž za nas. Močno dvomim, da bi jaz sprejel tovrstno ponudbo, kar pa zadeva Vugija, že dolgo je v Skopju, tako da ne vem, kaj je v ozadju oziroma kaj je povzročilo tovrstno odločitev. Da ne bo pomote, nikakor ga ne obsojam, niti ne smem, to so posameznikove odločitve, lahko pa govorim zase.
Delite bojazen številnih, da utegnejo imeti domačini nekaj ali precej sodniškega vetra v hrbet?
Kot že rečeno, oni imajo občutek, da se da vse kupiti. Bognedaj da bi namigoval na podkupovanje ali karkoli, a glede na to, koliko denarja so vložili v ekipo in organizacijo, se utegne, sploh v skupinskem delu, zgoditi, da bo kakšna sumljiva žoga ali dve res piskani v njihovo korist. Vendar če smo realni, je bilo vedno tako, vse reprezentance so bile na domačem prvenstvu v malce privilegiranem položaju. S tem se ne smemo obremenjevati, če s kvaliteto dokažemo, da smo boljši za pet, šest golov, in na koncu zmagamo za dva, je zmaga še vedno zmaga, dve točki sta naši, in to je to.
Ni nekega trošenja energije za druge stvari, misli so usmerjene predvsem v Katar in svetovno prvenstvo. Vse te obstranske stvari, playstation, televizija, savna, vsega tega je bilo iz dneva v dan manj, od turnirja na Danskem smo z mislimi le še pri SP.
Že nekaj let ste na vrhu med desnimi krili, lani ste bili denimo najboljši strelec in član elitne sedmerice francoske lige. Kaj pa konkurenca, koga najbolj cenite?
V prvi vrsti Hansa Lindberga in Čupka (Ivan Čupić, op. p.), to sta dva, recimo temu, 'killerja' (ubijalca), ki ne priznavata in sprejemata napak oziroma v našem primeru, primeru realizatorjev, zgrešenih strelov. Jaz se vedno zgledujem po tistih, od katerih se lahko nekaj naučim, nekaj vzamem, in od omenjenih dveh sem se nedvomno učil psihološke trdnosti. Da ne glede na to, kaj se zgodi, verjameš v sebe in zaupaš v svoje kvalitete, da si, kot ste rekli, 'killer' po duši. Pri vsaki žogi greš do konca, iz vsake žoge in kota hočeš potegniti maksimum, samo na ta način lahko napreduješ.
Dragan Gajić danes v primerjavi z Draganom Gajićem pred leti, ko je zapustil domovino in se podal v širni svet?
Uf, kje naj začnem. Drugačen sem tudi v fizičnem smislu, pet kil manj pri moji teži se precej pozna. Zagotovo sem napredoval v fizični moči, z delom v fitnesu, ki ga v Franciji ne manjka. Pa seveda tudi psihološko, trener mi zaupa, prvo polovico sezone po prihodu v klub sem odigral dobro, ne pa odlično, ampak trener mi je zaupal, igral sem po šestdeset minut, in potem je šlo iz tekme v tekmo počasi navzgor. Seveda sem tudi grešil, toda trener me je spodbujal z besedami 'naprej, naprej'. Ko pa enkrat dosežeš določeno psihološko ravan, težko padeš. Sam od sebe pričakuješ vse več, upam, da ne bo enkrat prišlo do položaja, da se bom odrinil kar z avtlinije (smeh). Moram se malo brzdati in zavestno pripraviti tudi na tekmo, dve, na katerih pač ne bom na ustrezni ravni. A tudi to se zgodi z razlogom, korak nazaj, da narediš dva naprej. Nenehno napredovati iz meseca v mesec je, verjemite, res težko. Navsezadnje je slabša predstava lahko koristna za igralca, da morda pade na realna tla in potem znova požene motorje. Kot že rečeno, korak nazaj za dva naprej.
V Sloveniji je veliko odličnih desnih kril, mulci vse bolj in bolj pritiskajo iz ozadja?
Kar naj, kar naj. (smeh) Tudi jaz sem moral pritiskati in čakati na svojo priložnost. Nič ne pride brez nič, čez noč. Za svoj položaj v reprezentanci se bom boril, dokler se bom počutil sposobnega. Če me bodo s svojo kvaliteto poskusili izriniti, še toliko bolje, to bo le motiv več. To je zdrava konkurenca, zdrav način napredovanja, po drugi strani s stokanjem in tarnanjem, zakaj ni tako ali drugače, ne pridemo nikamor. Vsi, ki smo danes nosilci igre v reprezentanci, smo nekoč bili v podobnem položaju, kot so zdaj fantje, ki prihajajo. Mario Šoštarič, Blaž Janc, Staš Skube, Miha Zarabec, ki je letos stopil najbolj v ospredje. Pred vsemi temi fanti je še precej dela in dokazovanja, za reprezentanco ni dovolj dva, tri, šest mesecev odličnih iger. Ne za reprezentanco, kot si jo mi želimo, ki bo med petimi, šestimi na svetu. Fantje naj se trudijo, pritiskajo in mislim, da bodo tudi sami uvideli, kdaj bo dejansko nastopil čas, da prevzamejo glavne vloge.
Priprave so pri koncu, kako je bil denimo videti običajen dan v Zrečah?
Zelo identično, če ne kar monotono. Zajtrk ob devetih, trening ob enajstih, kosilo ob enih, potem obvezen počitek, ob štirih popoldne je sledila malica, uro pozneje videoanaliza in nato še večerni trening. Večerja in to je to, zvečer se morda še malce družimo, a ob enajstih luči ugasnejo in naslednji dan gremo znova.
Prosti čas?
Nekateri igrajo playstation, spet drugi kakšno prosto urico izkoristimo za skok v savno, vsak pač po svojih željah. Nekomu ustreza nekaj, drugemu spet drugo.
Pogledate tudi kakšen drug šport? Nogomet?
Mislim, da Jure Dolenec in jaz še najbolj spremljava nogomet, on je za Barco, jaz za Real. Ne, res ni nekega trošenja energije za druge stvari, misli so usmerjene predvsem v Katar in svetovno prvenstvo. Vse te obstranske stvari, playstation, televizija, savna, vsega tega je bilo iz dneva v dan manj, od turnirja na Danskem smo z mislimi le še pri SP.
