Bilo je v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo na Hrvaškem, ko so bili Slovaki v sto dvajsetih minutah boljši za en sam samcat gol, ki pa je pomenil vso razliko tega sveta. Bila je to zamujena priložnost neke generacije, ki je dve leti pozneje na las podoben način doživela še en šok, ko so jim pot na mundial preprečili Madžari.
In bilo je letošnjega junija, ko so Slovenci v peklu Rdeče dvorane vzhodnim sosedom vrnili z obrestmi. V večeru, ko so bili dokončno pokopani duhovi iz preteklosti, kot smo takrat zapisali. A da so nam tudi Slovaki ostali še marsikaj dolžni – so.
Selektor Boris Denić o Slovakih
"Da so pomladili ekipo, ne pomeni prav dosti, mlajši igralci imajo le še motiv več za dokazovanje. Gotovo je Slovenija za vsakega izziv, vsi si želijo njenega skalpa. Slovaki so visoki, mladi, dobro tečejo, gre za ekipo, ki bo zenit dosegla čez nekaj let, že zdaj pa je to kakovostna reprezentanca."
Čeprav se preteklosti ne da spremeniti in se je od takrat marsikaj zgodilo ter spremenilo, je tisti obračun iz leta 2008 najbrž še vedno zasidran nekje v podzavesti Vida Kavtičnika, Gorazda Škofa, Davida Špilerja, Luke Žvižeja in seveda tudi Uroša Zormana, ki so že takrat nosili dres s slovenskim grbom. In ki ga je na predvečer obračuna morda prav zato smotrno znova potegniti na površje.
V spomin in opomin. Da se vsakršno podcenjevanje lahko kaj hitro odbije v glavo, na kateri strani je bila in je kakovost ob vsem dolžnem spoštovanju do tekmeca, bržkone ni treba pisati. "Mi smo reprezentanca, ki ne sme niti pomisliti, da bi koga podcenjevala. S slabšimi ekipami se kot po pravilu najbolj mučimo, po drugi strani najlažje igramo z najboljšimi na svetu. Nismo v položaju, da bi kogarkoli vzeli z levo roko, navsezadnje še dobro pomnimo boleče izkušnje iz preteklosti," opozarja Zorman, ki se po suspenzu zaradi ravsa na tekmi z Ukrajino vrača v dres z državnim grbom.
"Brez podcenjevanja" je bila sicer najbolj pogosto uporabljena fraza na predvečer dvoboja s Slovaki in Latvijci, načrt pa v tej luči kristalno jasen in od njega nihče ne beži. Dve tekmi, dve zmagi, maksimalna osredotočenost in pristop, da bodo spokojno, dobre volje in brez kakršnihkoli repov pričakali decembrski začetek priprav na vrhunec sezone. Karkoli drugega bi s seboj prineslo slabo voljo in nič kaj prijetna vprašanja. Povedano drugače, igra se za Poljsko, misli se tudi že na Katar, ki je hkrati blizu in daleč.
Dean Bombač o vrnitvi v Bonifiko
"Tekma bo zaradi tega zagotovo čustvena, a tako je vselej, ko oblečem dres z državnim grbom na prsih ali pa se vrnem v domovino. Tekme v Kopru se izjemno veselim, to je moje mesto, tukaj so moji ljudje, ki imajo radi rokomet. Verjamem, da bo dvorana polna, vzdušje pa pravo."
NE BO JIH VEČ VELIKO
Da pogled sem in tja oziroma bolje rečeno vse pogosteje uhaja v puščavo, priznava tudi kapetan: "Zagotovo, zame bo to eno zadnjih velikih tekmovanj, pa tudi ena zadnjih in najlepših priložnosti, da si izborimo vozovnico za Rio. Misli so usmerjene v Katar, vsem klubskim izzivom navkljub je to vendarle vrhunec sezone. Verjamem, da bo to veliko prvenstvo, spektakel, vemo, da v katarskem besedišču beseda nemogoče ne obstaja." Spektakel ob igrišču, na njem pa: "Verjamem, da lahko ponovimo izid izpred dveh let. Pravzaprav je minimum, da obranimo tisto, kar smo si priborili v Španiji."
Morda ni pošteno in smotrno, da na dan začetka kvalifikacij in obračuna s Slovaki beseda teče predvsem o Katarju, toda ob resnem pristopu bi morala biti današnji ter sobotni obračun za še vedno četrto reprezentanco sveta predvsem in samo stvar rutine. Spoštovanje do vseh, a vse je v prvi vrsti odvisno zgolj in samo od Slovenije. Brez odvečnih besed in besedičenja.
Sploh zdaj, ko je kader širši kot pa kadarkoli v zadnjih letih in tudi odsotnosti trojice standardnih (Skube, Mačkovšek, Dolenec) ni več nemogoče pokriti. Tudi to pa je eden izmed razlogov, da se z nestrpnostjo pričakuje januar.
Slovaki pomlajeni, brez Štochla, Kukučke, Antla ....
Potem ko je selektor Zoltán Heister obrnil list in krenil v pomladitev, slovaška izbrana vrsta prav dosti zvenečih imen ne premore. Edini, ki je od aktualnih reprezentantov zbral več kot sto nastopov v dresu z državnim grbom, je Martin Stranovský, levo krilo, ki je po letih igranja v Španiji (Ademar Leon, Barcelona) letos obleklo dres nemškega Erlangena. In če je Stranovský v katalonskem velikanu bolj kot ne obtičal na klopi, pa je v bundesligi pokazal in dokazal, da še ni pozabil igrati. Poleg krožnega napadalca Michala Kopča bržčas najnevarnejši mož gostujoče izbrane vrste.
In da se še enkrat vrnemo na Katar. "Vstopnico za kvalifikacije za Rio prinaša četrtfinale, višje boš, lažje bo. Osmina finala, četrtfinale, tu gre na izpadanje, lahko se zgodi marsikaj, mi pa smo zdaj bogatejši za izkušnjo polfinala iz Španije, po tistem četrtfinalu smo se iztrošili tudi oziroma predvsem psihično, zdaj verjamem, da nas v podobnem položaju ne bo vrglo iz tira. A kot že rečeno, osnovni cilj je četrtfinale, kjer se bodo delile vstopnice za Rio. Ko pa si enkrat tam, se odprejo nova vrata in verjamem, da bomo znali vstopiti."
Osmina finala, pa četrtfinale in potem sanjati kolajno. Menda je že čas, po enajstih letih. "Če si želim še česa v svoji karieri, je to nedvomno kolajna z reprezentanco. Priložnosti pa pri mojih letih ne bo več prav dosti, mar ne?" še dodaja član poljskih Kielc, ki po težavah s stegensko mišico počasi lovi zalet.
Vse pa se začne ob 20.30 v Bonifiki.
