Če vprašate ljubljanskega župana, radodarnega botra Slovana in častnega predsednika RZS Zorana Jankovića, je vse jasno. V Uroša Zormana in njegovih 24 (!) varovancev tako zelo verjame, da bodo v prestolnico prinesli prvi pokal za naslov državnega prvaka po letu 2002, ko ga je Zorman kot igralec osvojil s Prulami 67, da je pred dnevi v Mestni hiši naglas sanjal o selitvi v Stožice za večere v ligi prvakov. »Poskušali mu bomo ugoditi, logično, bo pa težko,« je razumljivo bolj previden trener Ljubljančanov, ki so prvi del tekmovanja z 18 zmagami, remijem (Celje) in tremi porazi (Trimo, Riko, Gorenje) končali kot prvi z enakim točkovnim, a boljšim medsebojnim izkupičkom v primerjavi s Celjem. Tako bodo z lovom na eno od dveh polfinalnih vstopnic v petkovem večeru (18.30) proti Škofji Loki začeli v skupini A, kjer sta drugi del tekmovanja že sinoči odprla Gorenje in Krka. V skupini B bosta obe tekmi na sporedu v soboto ob 19. uri, in sicer bo vodilno Celje gostilo Riko, Trimo pa Slovenj Gradec.
Zorman: Imeli smo deset točk pred Gorenjem, zdaj pa ...
Že uvodno dejanje je bilo eno ključnih: četa Zorana Jovičića je s suvereno zmago z 28:21 naredila konkreten korak proti polfinalu, s tem pa čez noč (vsaj začasno) že ujela Ljubljančane, glavne favorite za naslov, če že moramo izpostaviti nekoga. Ampak … »Če pogledamo lestvico prvega dela, smo imeli deset točk prednosti pred Velenjem, zdaj pa vidite, kakšno je stanje. Ampak mi nismo nikoli gledali na lestvico in točke, te smo samo nabirali in postali ‘jesenski prvaki’. Pot je bila izredna, zdaj pa se to izniči, čeprav ne bomo začeli povsem znova. Neko bero točk (6, op. p.) smo vseeno prinesli s seboj. Zdaj pa naprej tako, kot smo šli do sem. Naslednja tekma je proti Škofji Loki, naslednji finale. In tako vsak teden,« je dejal Uroš Zorman.
Zoran Jovičić je s svojo ekipo zaenkrat največji dobitnik igre z novim sistemom tekmovanja, saj je svoj zaostanek za vrhom pred nadaljevanjem razčetveril – podobno kot Uroš Rapotec, ki s zadnjeuvrščenim Koprom ne zaostaja za Krškim več za sedem, temveč dve točki –, a to ne pomeni, da je njegov največji podpornik. »Pred prvenstvom bi rekel, da ta sistem ni pošten, tudi zdaj pravim, da ni. Je pa dejstvo, da smo jeseni igrali v ritmu sobota-sreda, imeli smo devet igralcev, več jih nimamo. Realno je, da smo četrti, to ni skrivnost. Pri vseh ekipah v Sloveniji lahko izgubiš, mi smo doma proti Loki, Krki … Zdaj pa smo štartali z dvema točkama manj, to ni pošteno!« je odkrito razmišljal Jovičić.
Jovičić: Celje, Slovan in Trimo morajo nekaj osvojiti
Še bolj neposreden je bil, ko je beseda nanesla na glavne kandidate za naslov, med katerimi svojega Gorenja kljub točkovno ugodnemu izhodišču ne vidi. »Imamo tako Slovan kot Celje in Trebnje, ki so zame tihi favoriti. Mi in Krka lahko ogrozimo marsikoga, prav tako Slovenj Gradec. Slovan cilja na prvaka, zame pa bi bila sramota, če Celje dve leti zapovrstjo ne bi osvojilo nič. Lahko govorijo, kar hočejo, ampak Celje je naš najboljši klub, gigant, ima najboljše mlade igralce, ima širino. Trebnje leta in leta veliko vlaga, ima širino, uigranost, dolgo so skupaj. Za te tri ekipe velja, da morajo nekaj osvojiti. Mi pa smo tu; če bomo zdravi, bomo nevarni,« je Jovičić s svojimi besedami namignil, da celjskega pristopa z igranjem na karto neobremenjenosti ne razume najbolje.
Pereira sanja
Iz tabora najtrofejnejšega slovenskega kluba pred in med letošnjo sezono res ni bilo slišati ne velikopoteznih napovedi ne ambicioznejših ciljev, je pa res, da Paulo Pereira po vseh zmagah vendarle malce obrača ploščo: »Na novinarski konferenci pred sezono, kjer so bili prisotni vsi trenerji, se v svojih napovedih nihče ni dotaknil Celja, tudi jaz ne. Rekel sem Slovan, Gorenje, Trimo … Zato sem srečen že zdaj, po drugi strani pa sanjam o možnosti, da bi se borili za naslov državnih prvakov. Kot smo videli na naši zadnji tekmi s Slovanom, bo težko, gre za ekipo z veliko možnostmi za osvojitev naslova, tu so tudi ostali,« pravi trener Celja, medtem ko je njegov pomočnik David Razgor, ki ga je pred dnevi nadomeščal na žrebu polfinala pokala, postregel s kratkoročnim ciljem: »V drugi del gremo z mislijo, da končamo na prvem mestu, se uvrstimo v polfinale, želimo pa finale. Lahkih tekem ne bo, vsi nasprotniki so močni, točke lahko izgubiš kjerkoli. Vemo, da smo dovolj močni, da lahko premagamo vsakogar. Tako da osredotočeno v drugi del, že na uvodu sta pred nami pomembni tekmi (domača z Rikom, gostujoča s Trimom, op. p.), v kateri so usmerjene vse naše misli.«
Obljuba iz Trebnjega še velja
Če boste vprašali Trebanjce, kaj želijo aktualni pokalni prvaki, boste dobili podoben odgovor. »Obljubim lahko, da bomo trdo delali in se borili za naslov državnih prvakov, ki ga Trimo še nima,« je že pred sezono napovedal Zormanov naslednik Radoslav Stojanovik. In zaenkrat mu gre dobro od rok. Pa še dragoceno okrepitev so mu pripeljali – če bosta Zormanu z izkušnjami in kakovostjo poskušala do naslova pomagati Jure Dolenec in Rok Zaponšek, bo Stojanoviku Peter Šiško, najboljši igralec prejšnje sezone lige NLB, ki je do naslova lani popeljal Gorenje. Verjamemo, da bi si novih moči želela, jih najbrž potrebovala, tudi Pereira in Jovičić, da ne govorimo o Mirku Skoku, ki je v Novem mestu ostal brez huje poškodovanih organizatorjev igre, izkušenega Leona Raša in obetavnega Naceta Zajca … A so se morali sprijazniti s tem, kar imajo.
Ko potegnemo črto, imena zagotovo govorijo v prid Slovana; igralci, kot so Jure Dolenec, Jaka Malus, Ilija Brozović, Staš Jovičić, Aljaž Panjtar, Rok Zaponšek idr. so vajeni bojev za lovorike, tudi osvajanja njih. Vendar ne igrajo imena temveč igralci oziroma, še pomembneje – ekipe. In Slovanova je nova v boju za najvišja mesta.
Velenjska z Jovičićem na klopi je v prejšnjih sezonah pridno polnila klubske vitrine in če nekje, nekako najde svojo prepoznavno igro bo, kot verjame Zoki, prekleto nevarna vsem rivalom. Med njimi Celju, ki je v prvem delu sezone pokazalo, da se lahko povsem enakovredno kosa z vsemi najmočnejšimi v državi, vendar se za Pereirove fante zdaj vse začenja znova. Pritisk bo vendarle večji, že slaba predstava ali dve lahko zamajata postavljene temelje, hitro se lahko vse poruši.
Medtem pa v Trebnjem potihoma grozijo iz ozadja z zasedbo, ki gre s svojo kvalitativno in kvantitativno močjo brez kančka dvoma lahko do konca.
Vsi, skupaj s potencialnimi ‘partibrejkerji’ iz Novega mesta, Slovenj Gradca, Ribnice in Škofje Loke, bodo karte premešali na novo. Morda kdo kakšno tudi še skrije, čeprav tako iz ljubljanskega kot celjskega tabora, ki bi si s šestimi točkami na računu to vseeno še najlažje privoščili, zagotavljajo, da taktiziranja ne bo. Ko bo šlo od 17. maja med najboljšimi štirimi v igri ‘na življenje in smrt’, pa bo tako ali tako možno vse. Pripravite kokice, pridite v dvorane, na tribune, zdaj bo slovensko prvenstvo postalo zares zanimivo.
