Veliko Savinje je že preteklo, kar je nekdanji kapetan Slovenije v dresu Gorenja bil vroče bitke s Celjem, prisostvoval rokometnim spektaklom v Zlatorogu. Iz Velenja se je v Montpellier (od tam pa Barcelono, Limoges in Našice) preselil pred ducat leti. »Ko sem bil z Barcelono tukaj, je bil tudi kar spektakel, pa še precej izenačen, mogoče celo bolj kot tokrat. Zelo lepo je za slovenski rokomet, da imamo derbi med Celjem in Ljubljano in da se tako lepo napolnijo dvorane. Tudi rokomet je na dokaj visoki ravni, imamo pa seveda še rezerve. Do konca sezone bo še ogromno derbijev; z Gorenjem, Trimom, Krko, ki v tej sezoni igra odlično … Zaradi tega sistema bo še precej zanimivo,« je po zmagi s 30:29 razmišljala zimska okrepitev Slovana.
Ko že tako zvenečo ekipo okrepi še takšno ime, je jasno, na katerem hrbtu bo v preostanku sezone tarča. A … »Po pravici povedano, niti ne čutim pritiska. Dali bomo vse od sebe, a vse se bo odločalo v treh tednih. Prideta poškodbi dveh ključnih igralcev, pa te ni nikjer. Težko je karkoli napovedovati, le to, da bomo dali vse od sebe, ampak štiri ali pet ekip imamo enake želje. Sistem to omogoča, zanimivo bo do konca,« je razmišljal strelec štirih zadetkov na sobotnem derbiju.
Ne gre le za to, da (pri Slovanu) ne čuti(jo) pritiska, Dolenec je žogico udaril kar proti Celjanom, ki jih pred sezono praktično nihče ni videl kot favorite za naslov. »Še vedno vodijo na lestvici, tudi marsikaterega od teh fantov smo že videli odigrati dobre tekme v ligi prvakov. Makuc se je pokazal kot prava okrepitev, Mlakar ima ogromno izkušenj, imajo dva fizično močna krožna napadalca … Zelo zanimiva ekipa, daleč od tega, da bi bili avtsajderji. Vodijo na lestvici, zato so v tem trenutku še vedno oni favoriti,« je ocenil Jure Dolenec, ki lahko po nekaj tednih in treh tekmah pod Slovanovim grbom že strne tudi prve občutke o igranju v Ljubljani: »Počutim se super, vesel sem, da sem spet doma, zaenkrat tudi zmagujemo, resda po napetih tekmah. Veliko treniramo, za nekega 36-letnika mogoče še malo preveč, ampak treba se je prilagoditi ekipi. Po drugi strani pa se pozna, da še nimam občutka za vsakega igralca, kaj bo naredil. Sistem in kombinacije so podobne kot v reprezentanci, vseeno pa se moram še povezati s soigralci, saj z nikomer nisem igral v svoji karieri, razen s Stašem (Jovičićem, op. p.), ki pa je precej oddaljen od mene. Verjamem, da bom lahko ekipi dajal vedno več, vedno bolj pomagal. Imamo kar nekaj nadarjenih igralcev, nekaj izkušenih, dobro zmes. Bomo videli, kam nas bo to pripeljalo.«
