Velenjski navijači v večjem delu te jeseni (še) ne gledajo šampionske podobe ekipe Zorana Jovičića, ki je s prvenstveno zmago nad Slovanom (28:27) in evropsko točko proti favoriziranemu GOG Gudmeju (35:35) sicer pokazala, da je tudi po odhodu najboljšega igralca prejšnje sezone po izboru navijačev Petra Šiška iz pravega testa za lov na državni prestol in evropsko pomlad. A več je bilo neprepričljivih predstav, kot ob porazih na torkovi domači proti Kriens-Luzernu (27:33) in gostujoči proti Ademar Leonu (24:32) teden dni prej v Evropi. Ali prvenstvenih porazih s Trimom (23:28) v Rdeči dvorani in Celjem (27:29) v prvem polčasu v Zlatorogu, tudi remiju v Škofji Loki (26:26), tesni zmagi v Kopru (25:24) ...
Ko smo Zoranu Jovičiću po zadnjem porazu segli v roko in mu iz navade – ker smo v njegovem mandatu vseeno vajeni pozitivnih predstav njegove ekipe, četudi izidi niso bili vedno pozitivni – čestitali, nismo našli besede, za kaj bi mu čestitali. “Za nič ni za čestitati. Za nič …” nas je s kislim nasmeškom rešil zadrege in razmislil, zakaj je šlo podobno kot že teden dni prej v Leonu vse narobe.
Čeprav so se njegovi igralci borili in se tu in tam približali gostom iz Švice, niso nikdar zares pustili občutka, da bi tekmo lahko preobrnili sebi v prid. Morda v enem trenutku … Ne, ne, v resnici v nobenem. “Težko bi rekel, da si nismo želeli. Ne vem … Na začetku pet, šest tehničnih napak in pet, šest zadetkov zaostanka. Se vrnemo, spet tehnične napake. Igramo lahko z vsakim, če smo vsi, poudarjam, vsi na nivoju. Ko dva ali trije niso, ob tem ko smo igrali samo s Tilnom Sokoličem na srednjem zunanjem, poškodoval pa se nam je še Vlado Matanović, pač ne. V taki ligi, v takem tempu, proti takem nasprotniku se nam to pozna. Luzern je bil dosti boljši od nas. Manjka nam izkušenj, tudi kakovosti, tako da nam ne preostane drugega, kot da dvignemo glave in poskušamo na naslednjih tekmah odigrati bolje. Zdaj imamo Sviš, na to smo osredotočeni, potem Švica …” je bil gostobeseden trener Gorenja, ki je pogrešal tudi sina Eneja Jovičića, ta je z vodenimi kozami obsedel na klopi.
Lahko govori(mo) o krizi? Vsaj krizi igre, če ne toliko rezultatov, saj je velenjsko Gorenje po proračunu najnižje rangiran klub skupine A evropske lige, tudi po kakovosti (na papirju) ga težko proti komurkoli označimo kot favorita. Razen na podlagi spominov iz preteklosti in vedenja, da lahko Velenjčani premagajo vsakega svojega gosta. V tej konkurenci, se razume, ker če bi v mesto prišla Barcelona, pač ne bi dali roke v ogenj.
“Ne vidim krize, enostavno so nasprotniki boljši. Včasih smo delali čudeže. Ljudje so vajeni, da ves čas zmagujemo, že lanska sezona, ko smo bili prvaki, je bila čudež, ampak to so vsi sprejeli kot nekaj normalnega. Zdaj smo zamenjali še nekaj igralcev, vsak odhod se dolgoročno pozna. Žal je to v tem trenutku naša realna podoba,” je ocenil Zoran Jovičić.
