Saj ne, da bi bil poraz v Velenju kakorkoli usoden, kajti daleč je še pomlad, ko se bo odločalo o naslovu državnega prvaka, toda nihče ne mara izgubljati. Sploh ne reprezentant, ki je nedolgo tega igral na olimpijskih igrah, ali rokometaš, ki je iz vrst podprvaka Trima prestopil k Slovanu z željo in ciljem stopiti na najvišjo stopničko. “Zagotovo smo bili razočarani, po vsakem porazu si. Vseeno smo sami sebi dokazali, da smo zmožni marsičesa, ko to želimo. Na koncu nam je zmanjkalo malo športne sreče, Velenje je zmagalo, ampak vseeno lahko rečem, da smo že pokazali napredek v primerjavi z začetkom sezone. Ampak je še veliko za narediti in pokazati,” je (p)o minimalnem porazu s 27:28, ki ga je zapečatil njegov brat dvojček Enej, razmišljal Staš Jovičić. Brat in oče Zoran, trener Gorenja, mu soli na rane, no, bolj že zaceljene praske, nista utirala. Še. “Nekaj malega, ampak se nismo še niti ujeli. To pride na vrsto, ko se vidimo v Kopru, doma, ker zdaj ima vsak svoje delo.”
Staševo delo s soigralci Slovana je zmagati naslednji derbi. Če je bratu in očetu moral seči v roko s kislim nasmeškom, želi nekdanjim soigralcem nasmejan do ušes. “Vse prve tri tekme te sezone so v povezavi z menoj. Slovenj Gradec je mesto mojega rojstva, v Velenju sem se pomeril z bratom in očetom, v Ljubljani se bom z bivšim klubom iz Trebnjega. Bo nekaj posebnega, ker imam zelo lepe spomine na tri leta, ki sem jih preživel v Trebnjem. Z nekdanjimi soigralci smo zunaj igrišča še vedno prijatelji, ampak zdaj bodo nasprotniki. Bo kar motiv za to tekmo,” je poudaril Jovičić, ki pa se zaveda, da bodo z noži med zobmi iz znanih razlogov prišli tudi gostje. “Zagotovo pridejo zelo motivirani, ker te podžge igranje proti nekdanjemu trenerju, pa že proti samemu Slovanu, ki je dvignil raven, da smo postali konkurenti. Trebanjci so zelo motivirani, ampak tudi mi. Pričakujem, da bo zmaga ostala v Ljubljani,” je zvenel prepričan izvrstni levokrilni rokometaš.
