Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Gregor Lisec
Gregor Lisec
21.08.2024 08:00:22
Deli članek:

Zakaj Celjan(i) s kolajno in olimpijskimi igrami v življenjepisu raje v pokoj kot domači klub? Plus

Profimedia

V času olimpijskih iger, ko so po rokometnih kuloarjih potihnile (tudi) govorice o vrnitvi nekdanjega reprezentanta Vida Poteka v svoj domači celjski klub, potem ko je postalo jasno, da se ne bodo uresničili namigi o njegovi selitvi k Trimu iz Trebnjega, nas je presenetila novica, da je vselej požrtvovalni krožni napadalec pri 33 letih končal svojo športno pot.

Ko je Julen Aguinagalde, še ne tako dolgo nazaj eden najboljših krožnih napadalcev v Evropi, v Kielcah zaključil z igranjem rokometa na najvišji ravni, se je vrnil domov. Za svojo Bidasoo Irun je igral še v lanski sezoni, pri svojih za rokometaša častitljivih 41 letih. Pod domačo streho se, če gremo vendarle bližje domu, vračajo veterani, kot so Ivan Čupić, Zlatko Horvat ali Jakov Gojun, ki so bili v kadru Zagreba za zadnjo tekmo lige prvakov. Nekateri slovenski veterani si po dolgih letih v tujini zadnjo postajo pred penzijo poiščejo v soseščini, denimo Marko Bezjak, ki si trenutno išče novega delodajalca, in Jure Dolenec, ki sta se na poti domov ustavila v Našicah. Vid Poteko, v zadnjih dveh sezonah član nemškega Göppingena, pa je po zaključku svoje epizode v Nemčiji enostavno presekal in (si) rekel, da je bilo rokometa dovolj. Čeprav se na prvo žogo zdi, da bi tak igralec še kako prišel prav Celju, ki v Zlatorogu gradi na ekstremno mladih temeljih.

Zakaj torej v pokoj, ko pa bi lahko še veliko dal na slovenskih rokometnih igriščih?