Koper 2013 je premišljen projekt, postavljen na zdravih temeljih, zato njegov preboj pod sam vrh slovenskega rokometa ni naključje. Pretirano pogrevati zgodbo, kako je danes najmlajši klub v prvoligaški druščini prišel na slovenski rokometni zemljevid, v tem trenutku ne bi imelo smisla. »Novi Koper« veliko skupnega s »starim« pač nima, vsaj kar zadeva ustroj in način delovanja kluba. Pri pokojnem Cimosu so zajemali z veliko žlico ter imeli na svojem plačilnem seznamu nekatere drage zvezdnike slovenskega in evropskega rokometa, ki jih nekega dne niso mogli več plačevati, in sledil je neizogiben konec.
Niso pričakovali, da bodo tako dobri
Pooblaščenci propadlega koprskega kluba, ki so do zadnjega skušali rešiti, kar se je rešiti dalo, Vianej Višnjevec, Aljoša Bertok, Simon Maučec in Rado Velkavrh, se s koncem rokometa v Bonifiki niso sprijaznili, zato so praktično sočasno z zaprtjem zadolženega kluba ustvarili novega in začeli z ničle. Osrednjo vlogo so namenili mladim iz svoje rokometne šole, ki so s pomočjo izkušenega Uroša Rapotca na parketu in Zorana Jovičića na trenerski klopi ekipo že v dveh sezonah iz druge lige (tretji rang tekmovanja) vrnili v prvo in se v njej nemudoma ustalili tik pod vrhom lestvice. »Nismo pričakovali tako hitre vrnitve v elito, čeprav smo si jo želeli in vedeli, da lahko nekaj naredimo. Želeli smo si sicer preskočiti prvi dve stopnici in se vrniti v prvo ligo, da pa bi lahko v njej igrali na taki ravni, nismo niti malo pričakovali,« je priznal eden od ustanoviteljev kluba, Višnjevec. Koper 2013 si po 17 krogih slovenskega DP nenadejano deli tretje mesto z Mariborom, pred njim sta le najboljša iz zadnjih let, Celje in Gorenje, kar pa ne meša glav niti možem v vodstveni garnituri Kopra niti trenerju in igralcem. »Pred sezono smo si zadali za cilj obstanek v ligi in uveljavitev naših domačih igralcev, da bi čim bolje izkoristili minutažo na prvoligaški ravni in s tem napredovali. Obstanek smo si zagotovili, zato si zdaj želimo, da bi obstali med najboljšimi šestimi ekipami, ampak samo zato, da bi naši mladi igralci dobili še dodatnih deset tekem, ne pa zaradi kakšnih povečanih klubskih ambicij,« razmišlja Višnjevec.
Izkoristiti potencial v popolnosti
V Kopru so se očitno veliko naučili iz starih napak, zato dogodkov ne prehitevajo, in kot pravi eden od štirih ustanoviteljev kluba, vsaj v bližnji prihodnosti ne načrtujejo vrnitve v profesionalni rokomet, zasoljen z nakupi dragih tujcev: »Želimo si, da bi naredili neko 'nizkocenovno' profesionalno ekipo. Kot profesionalno mislimo le to, da bi fantje lahko trenirali dvakrat na dan. Ne verjamemo, da je uspehe mogoče doseči s tem, ko igralci trenirajo po službi, recimo trikrat na teden. Mi bi želeli, da bi lahko svojim mladim fantom ponudili tolikšne finančne možnosti, da bi lahko trenirali dvakrat na dan in tako izkoristili svoj celoten potencial.«
Potencial koprskih mladcev je zares velik, saj so le štirje, med njimi Rapotec in vratarska okrepitev pred letošnjo sezono Jure Vran, starejši od 25 let, kar osem fantov iz osemnajstčlanske prve ekipe pa je celo mlajših od 20 let. Gre za talentirane in zagnane fante, ki so dozdajšnje vrhunce svojih karier dosegli v lanski sezoni, ko so osvojili tretje mesto v slovenskem pokalu, sezono pa nato kronali s prvim mestom v 1. B-ligi in uvrstitvijo med elito. Bogatejši za dragocene izkušnje se letos pogumno postavljajo po robu vsakomur, navsezadnje so do zdaj parket sklonjenih glav zapustili le petkrat, kar je za novinca v prvi ligi več kot spodbuden podatek. Da so se sposobni vmešati v boj za naslov državnega prvaka že v tej sezoni, ne gre verjeti, kar poudarjajo tudi sami, kaj pa v nekoliko manj bližnji prihodnosti? »To bi bila zelo optimistična napoved, ampak bom tako rekel: imamo vse pogoje – fante, ki so željni dobrih rezultatov, in upravo, ki dela v pravi smeri. Zdaj samo upamo, da se bo javil kdo iz obalnega gospodarstva, ki bo to zgodbo, ki jo peljemo zadnja tri leta, prepoznal kot potencial, v katerega se izplača vlagati. Vsi vemo, da so ti mladi fantje zelo zanimivi na trgu, in če jih ne bomo uspeli zadržati, ne verjamem, da se bomo uspeli boriti za naslov,« meni prvo ime koprske zasedbe Uroš Rapotec, ki je edini iz tiste propadle ekipe, ki je ostal v Bonifiki vse do danes.
Okolje prepoznalo, da je zgodba prava
Enaintridesetletni domačin na najlepši mogoči način pooseblja novo koprsko zgodbo, kar znajo ceniti tako v lokalnem okolju kot v klubski upravi. »Rapotec je zavezan temu klubu in je od začetka zraven z idejo, da je on od rokometa v Kopru zelo veliko dobil, saj je imel možnost izkoristiti tistih najlepših deset Cimosovih let. Verjame, da mora rokometu v Kopru nekaj vrniti. On je res enkraten fant, tudi zunaj rokometa je uspešen, v Kopru se odlično počuti in je prava svetla točka te zgodbe,« s pohvalami ni skoparil Višnjevec, ki je skupaj s sodelavci dosegel, da je mladi koprski kolektiv zelo priljubljen v lokalni skupnosti. Bonifika je praktično ob vsaki domači tekmi lepo napolnjena in vidi se, da imajo Koprčani svoje rokometaše radi. »Požrtvovalnost, iskren odnos do občinstva, javnosti, igralcev in pristnost, ki jo imamo. Mislim, da jih je ta pristop prepričal, da je zgodba realna in prava. Vse to se pozna tudi pri sponzorjih, vidijo, da je zgodba brez nekih lažnih stvari in da gre vse fantom na igrišču, zato lažje prispevajo,« razmišlja član klubske uprave, ki je nemudoma poudaril, da uprava deluje brez finančnih motivov, torej da je njihovo delo popolnoma prostovoljno in podprto zgolj z ljubeznijo do kluba in rokometa na splošno.
»Mi iz uprave smo materialno priskrbljeni iz drugih virov, v klubu ne iščemo finančnih nadomestil, zato lahko vsa sredstva, ki jih pridobimo, namenimo za ekipo in stroške. Vidimo, da gre drugje za funkcionarje velik del kolača in da ga zmanjka za tiste, ki izvajajo ta rokometni šov. Mi vse delamo prostovoljno, kar se nam zdi pomemben del te zgodbe,« je poudaril Višnjevec in pristavil še en razlog, zakaj gre Koprčanom tako dobro: »Drugo, kar se nam zdi ključno, je to, da nimamo svojih otrok v ekipi ali mladinskem pogonu. Pri drugih ekipah vidimo, da je veliko staršev, ki so močno vpeti v klub, dokler igrajo njihovi otroci. Pri nas tega ni in smo zelo neobremenjeni glede ekipe. Nikomur ničesar ne obljubljamo, čigav sin bo igral. Igra tisti, ki je najboljši, zato je pristnost v ekipi zelo dobra. Nihče ti ne verjame, če misli, da si tam zaradi svojega otroka.«
Rapotcu je v čast
Vodstvo koprskega kluba svoje delo za zdaj opravlja z odliko, o čemer zgovorno govori dejstvo, da v slabih treh letih obstoja niso zamudili niti s plačilom enega računa, kot poudarja Višnjevec, niti za en dan. Nič drugače pa ni z organiziranostjo Koprčanov na parketu, kjer ima glavno besedo prekaljeni Rapotec, ki je podaljšana roka trenerja Jovičića. Nekdanji državni prvak s Cimosom (2010/11) je pravšnji mentor za mlade nadobudneže in čeprav je iz preteklosti vajen igranja ob boku vrhunskih, že izdelanih rokometašev, mu tudi nastopanje s še neuveljavljenimi mladeniči ugaja. »Rokomet znajo igrati vsi, ampak je tako: če igraš z boljšimi, se da veliko od njih naučiti, mlajšim poskušam pokazati, kaj znam, da se oni učijo od mene. Fantje, ki so zdaj v Kopru, imajo zelo velik potencial in se zelo hitro učijo, tako da mi je v čast igrati tudi z njimi,« je poudaril Rapotec, ki ima pri 31 letih še vedno precej dinamita v svojem telesu. »Za zdaj se zelo dobro počutim, tudi fantje me dobro sprejemajo in spoštujejo. Vendar bomo videli, vse puščam odprto. Če bom uspel še naprej vse izpeljati, torej skupaj s službo in družino, bom ekipi pomagal, dokler bom videl, da vse skupaj raste,« je dodal koprski kapetan, ki pri kanarčkih nastopa že vso svojo kariero.
Kdo ve, če bi tako mlado moštvo priplezalo tako hitro tako visoko brez človeka, ki pooseblja ambicije in vizijo zdajšnje koprske uprave. V Kopru si navsezadnje prizadevajo zgraditi profesionalno ekipo z igralci, ki so zrasli v njihovem mladinskem pogonu. Torej ekipo Rapotcev, s katero bi se morda nekoč povzpeli na sam vrh slovenskega rokometa. To bi šele bila zgodba ...
