Še pred letom dni je bil eden od nosilcev igre ambicioznega beloruskega Meškova ter bolj kot ne standarden reprezentant, med drugim je dres s slovenskim grbom nosil tudi na svetovnem prvenstvu v Katarju. Potem je po poškodbi rame vse krenilo navzdol, v beloruskem Brestu so mu zaradi načete rame brezbrižno in brezpravno pokazali vrata, za nekaj mesecev je zatočišče našel v skopskem Metalurgu, a tudi ljubezni z Linom Červarjem je bilo kaj hitro konec in tudi v Skopju so mu vročili enosmerno karto, ko ga enkrat niso več potrebovali. Potem se ga je selilo na Dansko, h tamkajšnjemu Koldingu, njegovo ime se je v rokometnih kuloarjih omenjalo tudi v povezavi z velenjskim Gorenjem, danes pa je v zagrebškem Metalcu. Hrvaškem drugoligašu, sicer tradicionalnem klubu, ki pa je daleč od evropskih in za zdaj tudi hrvaških žarometov.
Iskreno, ekstra ponudb ravno ni bilo, jaz pa si želim igrati. Pogovarjal sem se s predsednikom kluba, predstavil mi je ambicije, jaz sem povedal svoje in zdaj sem tu.
Da je prva zvezda vodilne ekipe hrvaške druge lige, za katero sicer igra še nekaj poznanih imen, kot denimo nekdanji član Celja PL Krešo Ivanković ali pa nekdanji član mariborskega Branika Mate Svalina, najbrž ni treba pisati. "Iskreno, ekstra ponudb ravno ni bilo, jaz pa si želim predvsem igrati. Pogovarjal sem se s predsednikom kluba Markom Borasom, predstavil mi je ambicije, jaz sem povedal svoje in zdaj sem tu," je o razlogih, kako se je on, še lani reprezentant, ki je v svoji karieri med drugim nosil dres Celja, Cimosa, Zagreba in Meškova, znašel v hrvaškem drugoligašu, povedal danes 33-letni Gorenjec. "Z Meškovom smo še vedno na sodišču, o Metalurgu raje niti ne začnem. Zdaj sem tu, če bo prišla kakšna ponudba, bom šel naslednjo sezono morda kam drugam, toda nikoli se ne ve."
Metalac je sicer na dobri poti, da se zavihti med hrvaško elito, v soboto pa je bil v kultni Kutiji Šibici pravi mali praznik tamkajšnjega rokometa. Polne tribune so spremljale ogorčen boj in na koncu delitev točk dveh najboljših hrvaških drugoligaških ekip, Špilerjevega Metalca in pa Rudarja iz Ruda pri Samoborju. "Nisem niti slutil, da bi lahko izpadlo tako. Zadovoljen sem, obisk občinstva dokazuje, da je bil prihod zadetek v polno. Mislim, da se je v soboto igral odličen rokomet in da bi obe ekipi lahko brez večjih težav igrali v najmočnejši hrvaški ligi, premijer ligi," je še pristavil Špiler, ki smo ga, kot že rečeno, vajeni spremljati na precej večjem prizorišču.
Čudna so pota Gospodova, a bo že držalo, da je včasih treba narediti korak nazaj za dva naprej.
