Ligue Nationale de Handball, na kratko LNH, si je v zadnjih letih utrdila status druge najmočnejše lige na zemeljski obli. Pred njo z nekim splošnim konsenzom uvršča(j)mo nemško bundesligo, pa čeprav LNH v nekaterih pogledih, med drugim tudi v višini povprečnih proračunov, že prekaša tudi rokometno NBA. In v tej imenitni in eminentni ligi je druga najštevilčnejša tuja delovna sila slovenska, kar na neki način govori o ugledu, ki ga slovenski rokomet uživa v deželi galskih petelinov.
Številke sicer ne povedo vsega, pa vendar; več, trinajst, je le Špancev, enako število kot Slovencev je še Srbov, precej je tudi Hrvatov, skupaj pa bo imelo v ligi vsaj enega svojega predstavnika trideset različnih narodov.
SLOVENCI
Po odhodu Klemna Cehteta, ki ga je šelestenje bankovcev na predvečer začetka priprav zvabilo v Združene arabske emirate, bo Slovencev letos enajst oziroma celo ducat, če sem prištejemo še Januša Lapajneta, ki bo na svojo priložnost čakal v drugi, B-ekipi Paris Saint-Germaina. Da jo bo dvajsetletni Ajdovec v letošnji sezoni težko dočakal, bržkone ni treba pisati; PSG, ki ga poganjajo katarski petrodolarji, je prvi, pravzaprav edini favorit za naslov prvaka, ob Karabatiću, Narcissu, Hansenu, Mollgardu in drugih (vele)mojstrih rokometne igre pa bi si prostor v ekipi težko izboril še bistveno kakovostnejši rokometaš, kot pa je v tem trenutku nekdanji član Loke.
Če se je prvak okrepil, pa se njegov prvi spremljevalec Montpellier s slovensko mafijo na čelu v sezono po drugi strani podaja oslabljen. Eden od dolgoletnih stebrov moštva, prekaljeni in z vsemi žavbami namazani Issam Tej, se je podobno kot Cehte odpravil v Zaliv, za nameček jo je med pripravami hudo skupil mladi as Mathieu Grebille. Zamenjavi Portugalec José Costa in Iranec Allahkaram Esteki sta sicer solidna rokometaša, a prav nič več kot to. Na papirju torej slabši kot lani, ko so iz rok izpustili sijajno priložnost za naslov prvaka, in čeprav tega ne bodo izrekli na glas, bi bili v Montpellieru zadovoljni že, če bi jim uspelo ubraniti lansko drugo mesto. V ozadju je namreč kar nekaj ekip, ki jim bo želelo iz rok izpuliti vozovnico za ligo prvakov.
Tujci v LNH
13 Špancev
11 Slovencev
11 Srbov
7 Hrvatov
4 Argentinci
4 Romuni
4 Islandci
4 Črnogorci
….
Tu je Chambery Ivice Obrvana, vedno neugodni Saint Raphael, prvak izpred dveh let Dunkerque, pa Nantes s trenutno poškodovanim Gorazdom Škofom ... Zanimiva je tudi zgodba njegovega rojaka in vratarskega kolega Aljoše Rezarja, ki je v deželi galskih petelinov znova našel najboljše igre in rdečo nit svoje kariere. Čez leto dni bo namreč danes 32-letni Celjan znova menjal sredino, po Istresu in Tremblayju bo tretja francoska postaja za vratarja, ki se je junija vrnil v reprezentančno vrsto, Nimes, s katerim je podpisal triletno (pred)pogodbo.
FAVORIT(I)
O tem, kdo je favorit številka ena, je, kot že rečeno, brezpredmetno razpredati. Parižani so s svojimi debelimi šestnajstimi milijoni svet zase, poleti je v že tako zvezdniško zasedbo padla še najbolj sijoča zvezda tam zunaj, imenovana Nikola Karabatić, z njim in zaradi njega pa v paketu še njegov brat Luka in drugi oče Noka. In ker denar ne predstavlja večjih težav, so se odločili namesto poškodovanega Williama Acambraya za leto dni najeti Danca Henrika Mollgarda, odhod Marka Kopljarja pa v čakanju na Luko Stepančića pokriti z Ukrajincem Sergejem Onofrijenkom. Od viška pač ne boli glava, pogledujejo pa tudi že proti prihodnosti, in poleg že omenjenega Stepančića bodo v prihodnjih dneh za poletje 2016 bržkone obelodanili tudi prihod Uweja Gensheimerja.
Vse domače lovorike so za tovrstno zasedbo tisti minimum, oceno sezone pa bo podal dosežek v ligi prvakov. Dobra novica za Parižane je tudi ta, da Nikola Karabatić zaradi poškodovane ličnice ne bo potreboval operacije, ampak bo z zaščitno masko kaj kmalu znova na igrišču, prav vitez legije časti pa naj bi bil tisti, ki bo poskušal prebuditi rokometno gledano do zdaj precej zaspano mesto luči.
