Članstvu v majhnem, a ekskluzivnem klubu, ob boku Barcelone, Veszprema, Kielc in Zagreba, če naštejemo le tiste najvidnejše ekipe, ki letos na domačem prizorišču niso oddale niti ene same samcate točke in v svoje vitrine pospravile vse domače lovorike. Popolna sezona, kot po navadi pravimo podobnim dosežkom.
V zgodovini samostojne Slovenije jih ni bilo prav veliko, pravzaprav bi jih lahko prešteli na prste ene roke zelo nespretnega mizarja. Pred desetletjem so pivovarji prvenstvo sicer resda končali brez oddane točke, a tudi brez pokalne lovorike, ki jim jo je izmaknil Gold Club, zato se je za popolno sezono treba ozreti še dlje v preteklost, v sezono 1996/97. Zdaj so pivovarji na pragu ponovitve dosežka, popotovanje, ki se je začelo 30. avgusta pod portoroškim milim nebom z obračunom za superpokalno lovoriko s Svišem je pri koncu.
"To je le statistika. Tradicija, pa saj veste, kaj pravijo za tradicijo. Da je tu, da se enkrat prekine. Mi bomo šli s tem motom v Celje, videli smo, da se da z njimi igrati, da so tudi oni nervozni, ko smo se jim približali, in da so se jim zatresle roke. Drugi polčas mora biti rdeča nit."
STAŠ SKUBE
Po devetih mesecih, v katerih so nanizali 37 zmag (superpokal, 30 v prvenstvu in 6 v pokalu), lahko danes v Zlatorogu postavijo piko na i. Brez praske do devetnajste zvezdice in še tretje lovorike v sezoni. Podatek, ki je navdušujoč in hkrati skrb vzbujajoč, saj priča, da je konkurenca vse bolj oskubljena, prepad med ekipami pa vse večji.
Medtem ko v Celju že hladijo penino in tiskajo šampionske majice, pa 25 kilometrov stran pravijo, da ni konec, dokler ni konec. Upanje umira zadnje je tista krilatica, po kateri posegajo velenjski rokometaši. Optimizem, da danes vendarle še ne bo konec klubske sezone, lahko črpajo tudi oziroma predvsem iz drugega polčasa sredine tekme, ko so dokazali in spoznali, da niso čez noč pozabili igrati rokometa, ter na krilih Benjamina Burića in Staša Skubeta prvič v finalni seriji resneje zagrozili sosedskemu rivalu.
"Nekaj obramb vratarjev, tudi v napadu smo jih malce bolje izigravali, prišli do čistih strelov in uspelo se nam je približati, preobrat nam je vlil vero, a na žalost nam je na koncu malce zmanjkalo in nismo zmogli popolnega preobrata. Vseeno menim, da finale še ni odločen, tudi v Celju smo že zmagali, tako da ne vidim razloga, da ne bi šli na zmago," razmišlja Staš Skube, ki je bil v drugem polčasu sredine tekme znova videti kot dobri stari Staš. In to kljub v zadnjih tednih že tolikokrat omenjeni mečni mišici ter utrujenosti.
CELJE PL – GORENJE 2:0
1. tekma:
Celje PL – Gorenje 35:25 (19:11)2. tekma:
Gorenje – Celje PL 28:31 (12:16)3. tekma:
Celje PL – Gorenje (danes, 19.00)4. tekma (?):
Gorenje – Celje PL (30. maj)5. tekma (?):
Celje PL – Gorenje (3. junij)
"O tem ne bi več tratil besed, dejstvo je, da je 25. maj, vsi smo utrujeni, sezona je bila dolga, naporna, a na takšnih tekmah tako ali tako ne moreš biti utrujen, igraš na vso moč in verjamem, da se je vsaj v sredo to videlo na igrišču." Videlo se je tudi, da čez noč vendarle niso pozabili igrati rokometa, kot se je morda zdelo po sobotnem večeru.
Pa čeprav je moral trener Gregor Cvijič ob težavah Nejca Cehteta, ki je s poškodovanim prstom pristal na tribuni, in slabi formi Michala Szybe, ki je za nameček srečanje končal s povito glavo, iz naftalina potegniti Jerneja Papeža.
Štiriindvajsetletnik je v letošnji sezoni odigral le peščico srečanj, zadnjih nekaj mesecev je bil bolj kot ne zamrznjen na tribuni, daleč od oči in daleč od srca, je pa levičar zabil tri gole 4. decembra 2013, ko so ose še zadnjič slavile v Zlatorogu. Poraz, ki je s celjske klopi odnesel Vladana Matića in ustoličil Branka Tamšeta, tehtnica v večnih derbijih pa se je po tistem prevesila na celjsko stran. Naslednjih osem medsosedskih obračunov se je namreč končalo s slavjem pivovarjev.
POPOLNE SEZONE V DP
1994/95 Celje PL
1996/97 Celje PL
2004/05 Celje PL
Dominacija, ki traja. "To je le statistika. Tradicija, pa saj veste, kaj pravijo za tradicijo. Da je tu, da se enkrat prekine. Mi bomo šli s tem motom v Celje, videli smo, da se da z njimi igrati, da so tudi oni nervozni, ko smo se jim približali, in da so se jim zatresle roke. Drugi polčas mora biti rdeča nit. Sem optimist," je končal mlajši od bratov Skube.
