Mladi zakonski par iz Bangkoka si je svojih pet minut slave utrgal z bojda najdaljšim poljubom, Tajca sta se mečkala, reci in piši, 58 ur, 35 minut in 58 sekund, kar je bržkone res ena najdaljših prediger v zgodovini človeštva.
Slovenska rokometna predigra bo po drugi strani trajala kar osem mesecev oziroma 243 dni, če smo natančnejši. Od začetka septembra do začetka maja, na predvečer zaključka tega dolgotrajnega mečkanja pa je jasno, da je Celje PL prvo, Gorenje drugo, Maribor tretji, četrtega potnika za končnico pa gre iskati med Trimom in Rikom Ribnico, ob tem, da bo njuna dirka bržkone trajala prav do zadnjega diha oziroma zadnjega kroga rednega dela.
Če se bodo ose uvrstile na zaključni turnir v Berlin in v finale DP, bi lahko v dveh tednih v teoriji odigrale reci in piši sedem tekem, kar bi bil zahteven zalogaj tudi za moštvo z bistveno širšim kadrom.
Predigra se torej počasi bliža h koncu, tista prava stvar je pred vrati, vrhunec pa bo nastopil v zaključku velikega travna, v najmanj sedmih in največ enajstih majskih dnevih, ko do danes opravljeno ne bo igralo bistvene vloge oziroma bo bolj kot ne voda pod mostom, vsaj tako zatrjujejo neposredni akterji.
Sredin derbi ni postregel z ničimer bistveno novim. Na zahodu nič novega je svojo protivojno mojstrovino naslovil Erich Maria Remarque in tudi za slovensko rokometno vojno bi težko našli primernejši naslov. Celjani so v sredo popoldne sredi "sovražnikovega" ozemlja dobili še šesto zaporedno sosedsko bitko, a po zadnjem zvoku sirene so si bili akterji edini, da je bitka resda dobljena oziroma izgubljena, vojna pa še zdaleč ne.
"Mrtve se bo štelo na koncu," je dejal David Miklavčič, nesporno prvo ime sredinega derbija. "Nič tragičnega se ni zgodilo, napovedujem osvojitev naslova državnih prvakov, le pot bo težja," je optimistično pristavil velenjski as Mario Šoštarič. "Zame današnji poraz ne spreminja nič, če želiš naslov, moraš v polfinalu zmagati na dveh, v finalu pa treh tekmah, ne glede na to, kje in s kom igraš. Gorenje je znalo celo bolje odigrati v Zlatorogu kot pa v Rdeči dvorani, zato prednosti domačega igrišča ne vidim kot neko veliko prednost. Sicer pa moramo najprej premostiti oviro, imenovano Maribor, šele potem lahko razmišljamo o finalu. Tam pa bo neizprosen boj, mi se bomo zagotovo pokazali v drugačni luči," obljublja Gregor Cvijič.
In ko/če Staš ni Staš, tudi Gorenje ni Gorenje, zmaga v polfinalu pa v tej luči nikakor ne gotova stvar, četudi ima tudi Maribor svoje težave, v prvi vrsti z odsotnostjo nesrečnega Nikole Špelića, ki je s poškodovanimi križnimi vezmi vnovič predčasno končal sezono.
Velenjčanom na roko ne gre niti naporen ritem, čeprav smo lahko iz obeh taborov na predvečer derbija sicer slišali zatrjevanja, da ritem težkih tekem oziroma pomanjkanje tega ne igra bistvene vloge. A če se bodo ose uvrstile na zaključni turnir v Berlin, bi lahko v dveh tednih v teoriji odigrale reci in piši sedem tekem, kar bi bil zahteven zalogaj tudi za moštvo z bistveno širšim kadrom, kot ga ima trenutno na voljo Cvijič.
Povedano drugače, če so v aprilu Velenjčani odigrali šest tekem, bi jih v maju lahko v skrajnem primeru celo enajst. Ritem, ki ubija in ki ga je težko zdržati, zato bo imel razplet nedeljskega povratnega dvoboja z Danci posreden vpliv tudi na razplet slovenskega prvenstva.
Sredin derbi ni postregel z ničimer bistveno novim. Na zahodu nič novega je svojo protivojno mojstrovino naslovil Erich Maria Remarque in tudi za slovensko rokometno vojno bi težko našli primernejši naslov.
Celjani bodo po drugi strani po ogrevanju v polfinalu zaključno dejanje pričakali bistveno bolj sveži, za nameček bržkone s popotnico 47 zaporednih zmag na domačem prizorišču, med katerimi se skriva tudi šest uspehov proti sosedskemu rivalu. Tamše na tovrstne nize sicer ne da veliko, pravzaprav nič, a vendarle predstavlja določeno injekcijo samozavesti.
Če so imeli še nedavno tega komplekse, ko so na nasprotni strani uzrli rumeno-črno barvo, zdaj nikakor ni več tako. V sredo so hitro zagospodarili na terenu, igrali, kolikor je bilo potrebno, in podobno kot na tekmi v Kopru je kaj kmalu prevladal občutek, da bi lahko igrali še ves dan in vso noč, pa Velenjčani ne bi zmogli preobrata.
