Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Miha Andolšek
Miha Andolšek
24.10.2014 10:28:18
Deli članek:

V Mariboru bodo z ukrepi počakali še nekaj dni

Grega Wernig

Vijolice resda cvetijo spomladi, a takšne ovenelosti jeseni vseeno nihče ni pričakoval. Mariborčani so v sredo na Kodeljevem prejeli še eno bolečo zaušnico, ki načenja marsikatero vprašanje. V klubu ne skrivajo nezadovoljstva nad predstavami na igrišču, po prespani noči ali dveh pa bodo povlekli tudi konkretne poteze.

Kakšne naj bi te dejansko bile, nam včeraj ni uspelo izvedeti, vsaj do sobotnega gostovanja v Slovenj Gradcu se namreč v tem pogledu ne bo zgodilo nič.

"Glede na zadnja dva rezultata je očitno, da je ekipa v globoki krizi. Ni skrivanja, nezadovoljstvo je ogromno, določene poteze bo treba potegniti, konec tedna se bomo usedli za mizo, sprejeli ter uskladili določena stališča in potem povlekli ukrepe. Preveč truda in sredstev je bilo namreč vloženih v ta klub, da bi zdaj vročih glav, na vrat na nos vlekli nepremišljene poteze,« so nam v slogu tistega jutro (v tem primeru nekaj njih) je pametnejše od večera včeraj sporočili iz mariborskega kluba.

"Ni skrivanja, nezadovoljstvo je ogromno, določene poteze bo treba potegniti, konec tedna se bomo usedli za mizo, sprejeli ter uskladili določena stališča in potem povlekli ukrepe. Preveč truda in sredstev je bilo namreč vloženih v ta klub, da bi zdaj vročih glav, na vrat na nos vlekli nepremišljene poteze."

Vse je krenilo navzdol pred dvema tednoma. Pošteno so namreč viseli že v Ribnici, pa v zadnjih sekundah le izvlekli celo kožo, v Kristianstadu so nato doživeli pravi brodolom, v sredo jim je lekcijo v borbenosti odčital še otroški vrtec s Kodeljevega. Dolga je bila pot domov na Štajersko, najbrž še dolgo v sredino noč niso dojeli, kaj se jim je zgodilo v prestolnici, "sem brez besed" pa je bila najpogosteje uporabljena fraza.

ODPRTA LE ŠE ENA FRONTA

V vsega šestih dnevih so neslavno končali nastope v dveh tekmovanjih. Če so se še nedolgo tega nadejali, da bodo vse do pomladi igrali na treh, oziroma v primeru pridružitve SEHI celo štirih frontah, jim je že konec oktobra ostalo "le" še domače prvenstvo. Slednje pa ob spremenjenem sistemu vrhunec oziroma tisto pravo stvar prinaša šele meseca maja, vse ostalo je le neke vrste predigra. Dolga predigra, ko bo vijoličasta zasedba ob koncih tedna gostovala v Krškem, Ivančni Gorici, Ormožu ... Z vsem dolžnim spoštovanjem do omenjenih okolij, a za dobrega pol milijona evrov težko zasedbo je to vendarle malo, premalo. Povedano drugače, v sedmih mesecih bodo odigrali devetnajst tekem, pa si potem izračunajte sami.

Drago Wernig TAKA

Marsikaj razkriva tudi bežen pogled na udejstvovanje na evropskem prizorišču. Če so bili pred dvema letoma le sekunde oddaljeni od zaključnega turnirja pokala EHF, jim je lani lekcijo odčital slovaški Tatran, letos pa še švedski Kristianstad, v najboljšem primeru solidni evropski zasedbi. Povedano drugače, če so bili še pred dvema letoma bolj ali manj enakovredni klubom, kot sta denimo Wisla in Göppingen, so v zadnjih dveh sezonah svoje evropsko popotovanje klavrno končali, kakor hitro so naleteli na recimo temu resnejšega tekmeca. Namesto da bi iz leta v leto počasi dvigali letvico, se torej tudi v štajerski prestolnici očitno niso mogli izogniti nazadovanju.

Vsaj na igrišču, izven njega je namreč mariborski klub v zadnjih letih eden bolj urejenih in finančno stabilnih, na marsikaterem področju pa bi lahko bil tudi zgled ostalim rokometnim okoljem na sončni strani Alp. In prav to je ena od stvari, ki vodilne v klubu najbolj boli. Da podoba na igrišču nikakor ni v skladu s pogoji in razmerami za delo, ki so za slovensko stvarnost več kot le zelo dobri.

OPRAVIČITI NEOPRAVIČLJIVO

Vijoličastim in njihovemu trenerju Marku Šibili v bran je ob tem treba dodati, da je ekipa poleti doživela precejšen remont in da nekateri fantje po dolgotrajnih poškodbah (še) niso ujeli pravega ritma, v prvi vrsti pri tem mislimo na kapetana Nikolo Špelića, ki je po dveh operacijah rame še daleč od tistega Špelića, kot s(m)o ga poznali pred leti in ki je takrat odločno trkal na vrata hrvaške reprezentance. Močno se seveda pozna tudi odhod Mihe Zarabca in Simona Razgorja, dvojice, ki je znala s kakovostjo in značajem za seboj potegniti celotno ekipo.

Pa vendar, poraz s Slovanovimi golobradimi mladeniči, ki igrajo za sok in sendvič, je vsemu naštetemu navkljub težko opravičiti. Pravzaprav nemogoče.