Po dveh, milo rečeno, turbulentnih sezonah, ko je zamenjal tri klube, iz neposredne bližine spremljal, kako sta dva resna igralca na evropskem prizorišču čez noč pristala na smetišču zgodovine, in se bržkone pod nosom obrisal za lep kos sicer prisluženega denarja, je svoj mir našel v Szegedu.
V mestu na jugu Madžarske, katerega ime so v širni svet ponesle salame in seveda rokomet, je znova našel svojo rdečo nit. »Po dveh takšnih sezonah je težko biti z glavo na pravem mestu, a verjamem, da sem iz vsega izšel le še močnejši. Zdaj je to za mano, obrnil sem nov list in hvala bogu so se zdaj določene stvari »poklopile«. Pravzaprav bi lahko rekel, da mi je tu, v Szegedu, padla sekira v med. Sistem igre mi odgovarja, sem v dobri formi, zadovoljen ...,« je uvodoma dejal najboljši organizator igre četrtega kroga lige prvakov.
Težko bi mu oporekali, sploh glede tistega dela o dobri formi. V imenitnem sendviču med Mošo Ilićem in Timurjem Dibirovom je drugi na lestvici strelcev LP. Šest, devet, šest in enajst je njegov strelski izkupiček prvih štirih krogov, in čeprav še zdaleč ni vse v golih, pa 32 njih vseeno govori, da je 25-letni Primorec ujel ritem. Nismo vajeni, da bi dosegal toliko zadetkov. »Nikoli nisem toliko zabijal kot to sezono, iskreno povedano, sem tudi sam kar malce presenečen. Enostavno pridem skozi, nekaj jih zabijem s sedmih metrov, pa gol ali dva iz hitrega centra, vse gre kot po maslu. Drugi na lestvici strelcev? Ne bom dolgo, hitro bom zdrsnil po lestvici, kar pa niti ni pomembno.«
Bolj pomembni so rezultati ekipe in Szeged je lahko zadovoljen z uvodom v sezono, pokleknil je namreč le v Kielcah, od takrat se vrstijo le še zmage. Več kot dovolj razlogov za dobro voljo v mestu, kjer je rokomet šport številka ena. »Je daleč pred vsemi športi, rokomet je na Madžarskem resnično popularen, res je to rokometna država, Szeged pa rokometno mesto. V načrtu je nova dvorana, ki bo sprejela pet, šest tisoč ljudi, mislim, da se bodo kmalu lotili gradnje, poleti nameravajo še dodatno okrepiti ekipo ...« Tudi s kakšnim slovenskim rokometašem? »Delal bom v tej smeri, hahaha.«
"Res je to rokometna država, Szeged pa rokometno mesto. V načrtu je nova dvorana, ki bo sprejela pet, šest tisoč ljudi, mislim, da se bodo kmalu lotili gradnje, poleti nameravajo še dodatno okrepiti ekipo."
SEHE NE POGREŠAJO
Za razliko od velikega tekmeca iz Veszprema se Pick Szeged poleti ni pridružil regionalni druščini, ki se združuje pod kratico SEHA. Jim je kaj žal, da so na snubljenje, nekateri bi temu rekli tudi izsiljevanje, iz Zagreba podobno kot slovenski klubi odgovorili s hvala, ampak ne, hvala? »Ne. Celotna ekipa je zadovoljna z odločitvijo, tudi v klubu mislim, da je ne obžalujejo, trenerja, če sem ga prav razumel, vse skupaj prav tako ne mika preveč. Nam kar ugaja, bilo bi enostavno preveč vsega.« Trener je sicer slovito ime, španski strokovnjak Juan Carlos Pastor, ki je furijo leta 2005 v Tuniziji popeljal na svetovni prestol. »Za zdaj lahko o njem povem same dobre stvari. Veliko se dela na taktiki, sistem je podoben kot pri Deniću in Serdarušiću, le da Pastor dela bolj ali manj vse z zaletom, dlje od gola, pri Deniću in Serdarušiću pa se dela bližje golu, tako da se tu še malo lovim. Moral se bom privaditi, kar pa je lahko le plus, kar zadeva raznovrstnost moje igre.« V ekipi je sicer precej španskega pridiha, poleg trenerja je tu še kvartet igralcev z Iberskega polotoka. »Kvartet Špancev, kvartet Balkancev ter pet, šest Madžarov, a boljšega vzdušja, kot je tu, ni. Ekipa res živi, diha skupaj, morda bo slišati kot floskula, a res smo kot ena velika družina. Ni ljubosumja, ti domači fantje so prijetni ljudje, lepo so nas sprejeli, pomagajo in se tudi sami prilagajajo, o čemer veliko pove že to, da se trudijo z angleščino. Kaj takšnega ne doživiš povsod.« V Minsku denimo že ne. »Da, v Minsku ... Tam so nas dali na hladno. Bom rekel takole, kakršni ljudje, takšen odnos.«
KOPER JE LE KOPER
V nedeljo se vrača domov, na Obalo, v domačo Bonifiko, ki bo v sredo gostila kvalifikacijski obračun s Slovaki. Lepo se je vrniti, pa čeprav le za nekaj dni, za en večer. »Verjamem, da bo to lep večer, za mene še posebej, saj se po dveh letih vračam domov. Lepo se je vrniti, kaj naj rečem, sicer pa ni važno, ali bo prijetno in lepo, pomembni sta dve točki,« pred vrnitvijo na svojo obalo razmišlja Bombač, ki se zaveda, kakšna so pričakovanja javnosti. Dve tekmi, dve zanesljivi zmagi in štiri točke. »Jasno, nič drugega ne pride v poštev.« Ko smo že pri domu, še kdaj pomisli na Cimos? »Sem in tja, ravno včeraj denimo je Alen Blažević na trening prišel v trenirki Cimosa, pa mi je Pastor dejal: »Dejan, Koper, a?« Pa sem mu odvrnil, da je to najboljši klub, in se je nasmejal. Sem in tja me daje domotožje, seveda pogrešam Koper, to je navsezadnje moj dom, ampak po drugi strani je prav, da sem šel v tujino in izkusil tudi to stran kariere športnika. Zadovoljen sem, to so neprecenljive izkušnje, tako športne kot življenjske. Da spoznaš druge kulture, druge ljudi, mislim, da bi moral vsak športnik to izkusiti.« Na denar, ki mu ga je ostal dolžan matični klub, je po drugi strani že zdavnaj pozabil. »S Koprom sem, kar zadeva finance, že takrat zaključil, nisem šel v tožbo, niti me to ne zanima. Koper je le Koper. Kar pa zadeva Minsk, tu si bomo poskusili izboriti zasluženo. Vsota je precejšnja, stvar je v rokah odvetnice, nimam pojma, kaj se lahko zgodi in kaj lahko pričakujemo. Če bo, bo super, če ne, pa ... Življenje gre naprej, mar ne?«
