Kraljica maturantskega plesa znova v postelji drugega

Kje iskati razloge za skupinski samomor v zaključku tekme, ki je v marsičem spominjal na tistega nogometnega v Baslu in v katerem je Filip Ivić ne kriv ne dolžen postal junak večera, derbija, kroga? Ob nemajhnih zdravstvenih težavah gre marsikaj vsekakor tudi na račun pomanjkanja izkušenj, nekaj pa tudi na račun igralske kakovosti oziroma pomanjkanja le-te. Kolikor denarja, toliko muzike, in ob pomanjkanju denarja so Zlatorog poleti znova zapustili nekateri najbolj uigrani muzikantje, namesto njih pa prišle njihove cenejše različice, če je že plagiat premočna beseda.

Že po sto dvajsetih evropskih minutah, slovenska liga namreč ni merodajna, je tako očitno, da sta Ivan Slišković in David Miklavčič za sabo pustila veliko vrzel, ki je njuni nasledniki v tem trenutku niso sposobni zapolniti, Tamše pa tako zdaj išče nafto tam, kjer je ni.
Prav dosti Tamšetu v tej šahovski partiji z Vujovićem sicer ne gre očitati, morda le to, da je bržkone odločilno sedemmetrovko zaupal Mihi Zarabcu, ki je za silo pokrpan – zdaj pa niti to ne več – daleč od svoje najboljše podobe in ki je le nekaj minut pred tem na zaprepadenost Zlatoroga zgrešil prazna vrata.

Če bi tisti dve žogi končali v mreži, bi danes na tem mestu poveličevali borbeno predstavo celjskih mladeničev, a o čejih bi tako ali tako lahko razpredali v nedogled. Če ne bi ob igralcu več treh žog vrgli v naročje tekmecu, če bi bil prva violina Zarabec zdrav in v formi, če bi zadel »tisto« sedemmetrovko, če sodnika Blagotinšku ne bi piskala prestopa, če bi v polni postavi opravili vsaj nekaj treningov, če bi se Mlakar držal dogovora ... A če čebula ne bi imela če, bi bila bula.

Alibi za zaključni kolaps bi bilo zgrešeno iskati v zdravju in resnici na ljubo ga nihče ni iskal; konec koncev bo tudi Zagreb na »povratni tekmi« konec februarja močnejši za Stipeta Mandalinića, Josipa Valčića in kapetana Zlatka Horvata, tri člane udarne sedmerice, če ta pri Vujotu seveda sploh obstaja. Tudi alibi o mladosti ne drži več vode; morda že res, da ima Celje uradno najmlajšo ekipo v ligi prvakov, a to gre tudi ali predvsem na račun petnajst in še nekaj let starih fantov, ki so prijavljeni na širšem seznamu in ki se igrišču ne bodo približali na manj kot nekaj metrov. Ekipa v povprečju dejansko šteje tam okoli 24, 25 pomladi in ni prav veliko mlajša, če sploh kaj, od denimo zagrebške. Preprosto ni bilo igralca, ki bi zaustavil vlak, ki je drvel v pogubo. Zagreba ga je imel v podobi omenjenega Ivića ter Luke Stepančića.

Vse bolj se zdi, da je to predvsem in samo realnost, Celjani (p)ostajajo simpatični, hitri, večina jih je tudi talentirana, na trenutke atraktivna in vseskozi borbena, kar ob koncu dneva zadostuje za trepljanje po rami v slogu "Dobro ste se borili, pred vami je lepa prihodnost," a kaj ko ta prihodnost ob vsakoletnih rošadah v ekipi ne pride in ne pride oziroma je vseskozi tam nekje za naslednjim ovinkom. In kot je lepo povzel vratar Urban Lesjak: "Ekipa se vsako leto spreminja in igrati takšne tekme na tej ravni ni preprosto, ko ne veš, kako se bo kdo odzval v določeni situaciji."
Bilo je pred kakšnim letom, ko smo si ob podobnem porazu sposodili in priredili pregovor z one strani velike luže. "Poraženci tarnajo o svojih najboljših močeh, zmagovalci pa odidejo domov in položijo kraljico maturantskega plesa." Da »prom queen« tudi ob letu osorej ne konča v celjski postelji, pa najbrž ni treba pisati. Tamše upa, da bodo, ko se sestavijo in opravijo vsaj nekaj treningov v polni postavi, za nekaj deset odstotkov boljši. Kdaj bo to, pa je spet drugo vprašanje. Miha Zarabec je denimo v soboto obnovil poškodbo in bo odsoten najmanj naslednji mesec dni. Ritem po tistem malce težjem treningu v Sevnici pa je naravnost ubijalski. V soboto Wisla, nekaj dni kasneje Gorenje, pa potem Flensburg ...

Upamo, da se motimo, a za Tamšeta tiste stopnice proti prostoru, namenjenemu za tiskovne konference, še lep čas ne bodo »stairway to heaven«, ampak prej »green mile«, zelena milja proti sobi z električnim stolom.