Serijski državni prvaki, ki so prvi naslov že razpadlim ljubljanskim Prulam oddali šele leta 2002, so ob dirigiranem žrebu na Zagreb prvič naleteli že v svoji prvi sezoni nastopanja v pokalu prvakov. Šlo je za branilca naslova evropskega prvaka, ki je v tisti sezoni 1992/93 naslov tudi ubranil. Že minimalna zmaga na prvi tekmi v Celju se je zdela velika kot Triglav, visokemu porazu v Domu sportova se je bilo nato nemogoče izogniti.
Dobra tri leta pozneje je bil položaj že drugačen. Zagrebčani so bili malenkost manj prepričljivi, Celjani, ki so v Evropo startali zgolj s svojimi močmi, pa okrepljeni z izvrstnim srbskim vratarjem Dejanom Perićem, njegovim rojakom Rastkom Stefanovićem ter Hrvatoma Alvarom Načinovićem in Silviem Ivandijo. Ob Iztoku Pucu, Tomažu Jeršiču, Romanu Pungartniku in Urošu Šerbcu je bila to vsega spoštovanja vredna ekipa.
Žreb je slovenskim prvakom, ki so dve sezoni prej že okusili uvrstitev med osmerico in igranje v skupini prve izvedbe lige prvakov, tradicionalne rivale namenil že v osmini finala. V razprodanem Golovcu pred 3500 razgretimi navijači so Zagrebčani položili orožje, bilo je 25:21 (11:9) za Celjane. Najboljša posameznika v domači vrsti sta bila vsekakor Iztok Puc, ki je v desetih poskusih proti svojemu nekdanjemu klubu zabil osem golov, blokiral en met in nasprotniku ukradel šest žog, ter vratar Perić, ki je zbral 14 obramb, ob tem pa dvakrat ostal nepremagan s sedmih metrov.
ŽALJIVI TRANSPARENT
Štirje zadetki prednosti za napredovanje v četrtfinale žal niso zadostovali. Zagrebčani so v tekmi, v kateri ni šlo zgolj za rokomet, zmagali s 25:20, Celjanom je torej zmanjkal zadetek, da bi izsilili vsaj podaljšek. V 44. minuti je bil rezultat 17:15, nato pa sta na sceno stopila norveška sodnika, ki sta bila sedmi igralec domačega moštva. Izkušeni Zagrebčani so pristransko sojenje izkoristili. Celjani so imeli še nekaj sekund časa za izenačenje izida s prve tekme v Celju, vendar jim podvig ni uspel. Poleg zagrebških igralcev so imeli za nasprotnike tudi gledalce in sodnika. Zagrebško občinstvo je namreč Slovence dočakalo kot največje sovražnike. V dvorani je bil poleg drugih transparentov tudi napis: alpski Srbi + četniki + domači izdajalci = Pivovarna Laško, kar dovolj zgovorno govori o neokusnem navijanju, ki je bilo začinjeno še z "balkanskimi" vzkliki (prevladovalo je "ubijanje Janeza") in metanji predmetov na igrišče.
Osmina finala lige prvakov, november 1995
Celje PL - ZAGREB 25:21 (11:9)
Celje – Dvorana Golovec. 3500 gledalcev. Sodnika: Gallego in Lamas (oba Španija).
Celje PL: Strašek, Šafarič, Šerbec 3 (1), Načinović 3, Ivandija 1, Jeršič 2, Stefanović 8 (2), Pungartnik, Perić, Tomšič, Levc, Puc 8.
Zagreb: Jarak, Goluža 3 (0), Faaš 5, Obrvan, Bilić 3, Galić, Jović, Losert, Čavar 2 (0), Glavinič, Smajlagić 1, Matošević.
Sedemmetrovke: Celje PL 3 (3), Zagreb 2 (0).
Izključitve: Celje PL 6 minut, Zagreb 6.
Zagreb - Celje PL 25:20 (14:11)
Zagreb – Dom sportova. 12.000 gledalcev. Sodnika Borresen in Strand (oba Norveška).
CB Zagreb: Losert, Jarak, Goluža 3, Faaš 2, Obrvan, Bilić 5, Galić, Jović 1, Čavar 10 (3), Glavinić 1, Smajlagić 3, Matošević.
Celje PL: Strašek, Šafarič, Šerbec 6, Načinović 1, Ivandija 1, Jeršič, Stefanović 5 (2), Pungartnik 2, Perić, Tomšič, Levc, Puc 5.
Sedemmetrovke: Zagreb 3:5, Celje PL 3:4
Izključitve: Zagreb –, Celje PL 4.
ŠERBEC: ZAGREB MOČNEJŠI V ZAKULISJU
Takšno navijanje je nehote vplivalo tudi na igralce. Kot pravi eden od ključnih članov celjske ekipe Uroš Šerbec, na te transparente igralci niti niso bili pozorni, bolj so jih zmotile nekatere druge stvari. "Bili smo osredotočeni na dogajanje na igrišču, a hočeš nočeš z enim očesom vseeno pogleduješ na tribuno. Bolj moteči so bili verbalni pritiski njihovih navijačev, da ne govorim o metanju kovancev in vžigalnikov, kar se je dogajalo že med ogrevanjem. To je bilo včasih že kar malo nevarno. Na nas so ves čas sistematično vršili tak pritisk. Tudi če si še tako dobro psihično pripravljen, prek tega ne moreš. To nehote pusti posledice, ki potem vplivajo tudi na tvojo igro. Po igralski plati od Zagreba nismo bili slabši, zlasti ob našem obračunu v polfinalu leta 1998 si upam trditi, da tudi boljši, a so bili oni močnejši v zakulisnem dogajanju. Tako so svoje najbolj zagrete navijače, imenovane Bad blue boys, uspeli spraviti tudi v Golovec, čeprav je bil pred tekmo dogovor, da bosta tekmi brez prisotnosti gostujočih navijačev."
Po mnenju Šerbca so bili Zagrebčani v prednosti predvsem zaradi večje navajenosti na psihološki pritisk, ki ga takšne tekme prinašajo: "Zagreb je bil v evropskem vrhu vse od začetka devetdesetih let, medtem ko smo bili mi glede tega še precej zeleni. V Evropi smo bili glede na tradicijo še majhen klub in šele nabirali izkušnje, ki jih je Zagreb že imel. Zanimal nas je le rokomet, z njihove strani, predvsem od legendarnega predsednika kluba Zorana Gobca, pa so prišle v ospredje tudi druge stvari. Lahko bi rekel, da so bili močnejši predvsem v psiholoških igricah, ki so nas naredile nervozne in na koncu vplivale tudi na rezultat."
DRUGIČ KONEC SANJ ŽE V ZAGREBU
Celjani so v naslednji sezoni 1996/97 prvič zaigrali v polfinalu ter zgolj za zadetek izgubili z aktualno evropsko prvakinjo Barcelono (domač poraz za pet, zmaga v Barceloni za štiri). Tudi v naslednjih štirih sezonah se je njihova pot v ligo prvakov končala v polfinalu. Še dvakrat je bila zanje usodna Barcelona, po enkrat pa Portland San Antonio in v sezoni 1997/1998 ponovno Zagreb. Ekipi sta se prvič srečali že v skupini in Celjani so bili takrat uspešnejši. Doma so zmagali s 26:21, v Zagrebu pa izgubili z 22:26, za nameček so si Zagrebčani privoščili še domač poraz s Tržačani.
V marčevskem polfinalu so Celjani tako veljali za favorite, a so v ponovno peklenskem vzdušju, podprtem s huronskim navijanjem Bad blue boysov, kjer spet ni manjkalo žaljivk in predmetov na igrišču, spet psihološko pregoreli. Po zmagi Zagreba s 27:20 so se sanje o finalu praktično razblinile že na prvi tekmi. Celjan Rolando Pušnik je v vratih Zagreba zasenčil Dejana Perića, ki se tudi tokrat ni otresel kompleksa, imenovanega Ledena dvorana. Brez dodatne motivacije vratarja pa tudi "pivovarski stroj" ni tekel tako, kot bi si želeli.
"Tako visokega poraza nisem pričakoval. V obrambi smo igrali slabo, v napadu pa nas je dotolkel Rolando Pušnik. Kljub temu se v Celju ne bomo predali," je bil po tekmi trener Celjanov Zdravko Zovko še borbeno razpoložen.
Na povratni tekmi prave možnosti za preobrat ni bilo, saj Celjanom več kot za štiri zadetke ni uspelo povesti, ob koncu so celo reševali pirovo zmago. "Zagrebčanom moram čestitati, tokrat so bili boljši, saj so bili psihično mnogo boljše pripravljeni. Na tem področju bomo z našimi igralci morali še veliko narediti. Vzdušje je bilo tudi tokrat odlično, gledalcem tako v Zagrebu kot v Celju bi zameril le to, da so metali vse mogoče na parket. Vendar je pomembno to, da s takšnimi srečanji kakovost rokometa le pridobiva," se je Zovko po tekmi hitro sprijaznil z izpadom.
Da je odločala predvsem psiha, je soglašal tudi njegov trenerski kolega na drugi strani Velimir Kljajić: "Zmagalo je moštvo, ki je imelo boljše živce. Vzdušje je pač takšno kot na mnogih drugih velikih srečanjih. Vse to je le sestavni del igre in zamere res ne more biti."
Polfinale lige prvakov, marec 1998
Zagreb - Celje PL 27:20 (14:10)
Zagreb – Ledena dvorana. 12.000 gledalcev. Sodnika: Büllow in Lübcker (oba Nemčija).
Zagreb Badel: Pušnik, Losert, Udovičić 4, Goluža 5 (3), Baltić, Šujster 1, Bilić 1, Dominković 2, Jović 4, Ivandija, Džomba 5, Saračević 5.
Celje PL: Lapajne, Perić, Šafarič, Vugrinec, Šerbec 2 (2), Načinović 1, Pajovič 3, Jelčić 4, Stefanović 5, Pungartnik 4, Tomšič, Puc 1 (1).
Sedemmetrovke: Zagreb 3:3, Celje PL 3:4.
Izključitve: Zagreb 12, Celje PL 12 minut.
Celje PL - Zagreb 25:24 (10:10)
Celje – Dvorana Golovec. 3500 gledalcev. Sodnika: Hansson in Olsson (oba Švedska).
Celje PL: Lapajne, Vugrinec 1, Šerbec 7 (1), Načinović 1, Pajovič 2, Jelčić 4 (1), Stefanović 3, Pungartnik 4, Perić, Tomšič 1, Likavec, Puc 2.
Zagreb: Pušnik, Udovičić, Goluža 3, Baltić 1, Šujster 1, Dominković 1, Jović 4, Losert, Ivandija 2, Džomba 5, Saračević 7 (3), Grgić.
Sedemmetrovke: Celje PL 3:2, Zagreb 4:3.
Izključitve: Celje PL 14, Zagreb 20 minut.
Rdeča kartona: Vugrinec (54.), Dominković (57.).
PUNGARTNIK: NA TRENUTKE ME JE BILO STRAH
Da je bil bolj kot igralski odločilen psihološki vidik, se strinja tudi nekdanje desno krilo in nato direktor celjskega kluba Roman Pungartnik: "O teh tekmah se je v časopisih pisalo že teden dni prej. Bile so 'bombice' z ene in druge strani, tudi mi nismo bili nedolžni. Dejstvo je, da je Hrvaška edina država, ki Slovenijo lahko dvigne in zedini. Takrat je na naše tekme hodila in navijala praktično vsa država. Na žalost so bili Hrvati v tistih časih res prepričljivo najboljši. Dvakrat so bili evropski prvaki, še trikrat v finalu, za njih so igrali sami zvezdniki, ki so osvajali kolajne na velikih tekmovanjih. Z njimi smo se vseeno lahko enakovredno kosali, a psihološka plat ni bila naša najboljša stvar. Še vedno se spomnim besed, ki jih je izrekel Zoran Gobac: 'Če bi bili vsi pametni tako pri nas kot v Celju, bi se lahko dogovarjali, kdo bo evropski prvak. Eno leto bi bil to Zagreb in drugo leto Celje.' Seveda pa je bila tu še Barcelona, ki je že takrat veljala za institucijo."
Vseeno tudi Pungi meni, da po kvaliteti ekipe Celjani niso zaostajali za Zagrebčani: "Šlo je res za prave derbije, na igrišču je bilo pogosto prisotno pravo 'mesarsko klanje'. Oni so bili tisti, ki so imeli pri teh stvareh več izkušenj, in to so bile podrobnosti, ki so jih znali izkoristiti. Kar zadeva pritiske, so bili njihovi navijači res nekulturni, na igrišču je bilo ogromno vžigalnikov in prisotne so bile še druge stvari, ki niso imele zveze s športom. Takrat so pač pokazali, da smo na Balkanu. Priznam, da sem se na trenutke res malce bal in ko sestaviš mozaik, je bil morda tudi to jeziček na tehtnici, da smo potegnili krajši konec."
LE ENKRAT SLAVILI GOSTJE
Pozneje sta se ekipi v balkanskem el clasicu, kot so tudi poimenovali medsebojne obračune med Celjani in Zagrebčani, srečali še šestkrat, vsakič v skupinski fazi lige prvakov, a ti obračuni niso več imeli takšne razsežnosti kot tisti sredi devetdesetih let. To se je videlo že po obisku, saj dvoran v Golovcu, Zlatorogu, Domu sportova in Areni niso več uspeli napolniti. V Zagrebu je obisk padel na 8000, 7000 in nazadnje 6500 duš, v Celju so te številke kljub selitvi v precej večji Zlatorog nihale od 2800 prek 4000 do 5000 parov oči. V rezultatskem smislu so Celjani jeseni 2000 z remijem le prekinili urok porazov v Zagrebu, Zagrebčani so v Celju edinkrat slavili jeseni 2008. Prav vse druge tekme med tema ekipama so se končale z zmago domačinov, kar je še dokaz več, kakšno prednost na tej ravni pomeni domači teren.
