Tretjič zapored ena neizkoriščena

Glede na koeficient uspešnosti slovenskim klubom samodejno pripada eno mesto v ligi prvakov ter tri mesta v pokalu EHF, ob tem, da lahko zaprosijo, da se eno od treh v pokalu EHF nadgradi v dodatno v ligi prvakov, kar pa je, kot je dobro znano, v zadnjih dveh letih ostalo le pri prošnji oziroma so bile to le pobožne želje v prvi vrsti velenjskega kluba.

V ponedeljek se je iztekel rok za prijavo klubov v pokal EHF, evropsko drugo oziroma po spremembi sistema lige prvakov celo tretjo ligo, trebanjski Trimo, ki si je kot četrtouvrščena ekipa lanskoletnega državnega prvenstva priboril pravico za nastop v tem tekmovanju, pa se ni odločil za sodelovanje. Pričakovano, bi lahko zapisali. V današnjih časih, ko se dvakrat obrne vsak evro, je to pač realnost.

Povedano drugače, previdnost je mati modrosti, da bi se v tekmovanje podali brez nekih resnih ambicij, ampak bi se prijavili samo zato, ker se pač lahko, ob tem pa pod vprašaj postavili finančno stabilnost kluba, je tveganje za zdaj preprosto preveliko. Ples kroglic ti namreč lahko nameni tekmeca z dragega severa celine ali pa pot v daljno Rusijo, k takšnim ali drugačnim ne ravno atraktivnim medvedom, kar zna biti nemalokrat prava odisejada, ki se dodobra zareže v že tako tanke proračune klubov. Velja tudi omeniti, da je v nasprotju od v prvi vrsti nogometa, kjer se klubi grebejo, da bi igrali v Evropi, saj od Uefe nekaj dobijo, v rokometu ravno nasprotno. Finančno šibkejši klubi se otepajo Evrope, saj vsak (nov) krog prinaša predvsem in samo dodaten strošek, pa v tej luči ne čudi, da so se denimo prvaki Grčije, Izraela, Luksemburga in Belgije odrekli celo mestu v ligi prvakov.

Po drugi strani je seveda tudi res, da je s tekmovalnega vidika to nedvomno zamujena priložnost, fantje, ki so si vozovnico za Evropo priigrali na igrišču, so prikrajšani za mikaven preizkus in dokazovanje na evropski sceni, obračun z denimo Magdeburgom ali Berlinom bi bila neka nova, upamo si trditi, bogata izkušnja – in nagrada - tako za igralce kot za gledalce. »Trimo kot klub in Trimo kot firma sta dolgoročno gledano zainteresirana za sodelovanje v evropskih pokalih, a treba je biti previden, da se ne bomo zaračunali in zato smo se tokrat še odrekli mestu v pokalu EHF. Načeloma bi nas sodelovanje zanimalo čez kakšno leto, dve, če bo situacija kolikor toliko normalna in bomo seveda uspešni tudi na igrišču. Trenutno pa žal še ne,« nam je z dopusta sporočil trener trebanjskega prvoligaša Roman Šavrič, ki mimogrede v prihodnji sezoni ne bo mogel računati na Grego Potočnika, ki so ga Celjani s posoje poklicali nazaj v domače gnezdo, pa so nastalo vrzel na levem zunanjem v Trebnjem zakrpali z Milošem Djurdjevičem, ki prihaja iz Sevnice.

Če je denimo pred natanko desetletjem v raznoraznih evropskih pokalih igrala kar šesterica slovenskih klubov, bo zdaj še tretjo sezono zapored ena vozovnica za Evropo ostala neuporabljena, poraja pa se vprašanje, kdaj, če sploh kdaj ,se bo še kakšen klub poleg velike trojice, kot se je oprijel recimo temu vzdevek Celja, Gorenja in Maribora, znova opogumil za izlet v Evropo.

Ob tem ne gre zanemariti, da je vprašanje, koliko časa bodo Slovencem še na voljo tri mesta v pokalu EHF, slovenski klubski rokomet ob vse bolj skromnih rezultatih in vse manj številčni udeležbi namreč iz leta v leto drsi nižje po jakostni lestvici. Trenutno je na sedmem mestu, zadnjem, ki zagotavlja eno mesto v ligi prvakov ter tri v pokalu EHF, za ovratnik pa mu diha predvsem Makedonija (Vardar, Metalurg).

Že po koncu prihodnje sezone, ko bodo pri oblikovanju lestvice v poštev prišli rezultati klubov v sezonah 2013/14, 2014/15 ter 2015/16, lahko Slovenija izpade iz prve sedmerice in potem ji bo pripadalo eno mesto v LP, dve mesti v pokalu EHF in eno mesto v še manj privlačnem pokalu challenge, v katerem klubi iz vodilnih sedmih držav ne sodelujejo.