Bilo je desetega septembra daljnega leta 1972, ko so pisali zgodovino. Ko so se na olimpijskih igrah, ki bodo v spominu ostale predvsem po terorističnem napadu in smrti enajsterice izraelskih športnikov, povzpeli na najvišjo stopničko zmagovalnega odra in je njim v čast zadonela Hej, Slovani. Abas Arslanagić, Petar Fajfrić, Hrvoje Horvat, Milorad Karalić, Milan Lazarević, Zdravko Miljak, Branislav Pokrajac, Nebojša Popović, Miroslav Pribanić, Albin Vidović, Zdenko Zorko, Zoran Živković, Čedomir Bugarski, Dobrivoje Selec, Slobodan Mišković, Đorđe Lavrnić in selektor Vlado Štencl. Imena, ki mlajšim generacijam z nekaterimi izjemami najbrž ne pomenijo prav veliko, a bili so to IGRALCI svojega časa.
Štiri dni so obujali spomine v Termah Čatež, skočili tudi v Ljubljano, kjer jih je sprejel župan Zoran Janković, in seveda v legendarno dvorano Tivoli, kjer se je kovalo tisto zlato. "Odločili smo se za Slovenijo, saj smo se na München pripravljali prav v Tivoliju. Izbrali smo Čatež, ker pomagajo športu in ker ni slabo na stara leta dati stare kosti v termalne vode," je dejal eden od pobudnikov druženja Milan Lazarević. Gospodje po večini danes že uživajo v pokoju, niso pa se zbrali v popolni zasedbi, Bugarski, Selec, Mišković in Lavrnić so žal že pokojni, Živković in legendarni selektor Štencl pa sta morala odpovedati iz zdravstvenih težav.
Hala Tivoli jim je v spomin priklicala marsikatero dogodivščino, anekdoto, pa tudi Štenclov dril in z njim stopnice Hale Tivoli. "Poleg tega, da smo bili kot družina, smo trenirali kot nori. Po pet ur na dan. Tri ure dopoldne in dve uri popoldne. Na igre smo odšli pripravljeni, dobili smo vse turnirje, bili smo favoriti. Finale pred finalom je bila tekma z Romuni v polfinalu, dobili smo jo s 14:13, Čehi so v drugem presenetili Ruse in v boju za zlato smo le še dokončali delo," se je po poti spominov podal kapetan Hrvoje Horvat.
Legende.
