V leto 2007, ko je krenil po poti številnih rojakov in v iskanju boljšega jutri pretrgal vse vezi z domovino. Od Havane do Dohe, od karibskega bisera do puščave v Zalivu, popotovanje kubanskega prebežnika, ki je s katarsko legijo plačancev postal svetovni podprvak. Šejk je srebro znal nagraditi, bolj ali manj na glas se je govorilo o maseratijih, razkošnih vilah in sto tisočih dolarjih, v rodni Havani je po drugi strani nezaželen. Persona non grata. Ne sme se vrniti, vsaj še nekaj mesecev ne.
Še zdaleč ni bil prvi in tudi ne zadnji športnik, ki je na skrivaj zapustil mater Kubo, eno zadnjih komunističnih oaz, in prebegnil na tuje. V želji po boljšem življenju. Bili in so seveda tudi drugačni, tisti, ki so ostali zvesti domovini in jih šelestenje bankovcev ter mamljivi klici predvsem z druge strani Mehiškega zaliva niso nikoli premamili. "Kaj mi bo milijon dolarjev v primerjavi z ljubeznijo osmih milijonov Kubancev?" se je (samo)spraševal morda celo največji sin kubanskega športa, pokojni boksarski velikan Teofilo Stevenson. Obsojati pa ne gre ne enih ne drugih.
BEJZBOL, ATLETIKA, NE ROKOMET
Ta barviti in slikoviti karibski otok je v preteklosti, ko je bil tesno povezan s prestolnico komunizma Sovjetsko zvezo, že dal vrhunske rokometaše. Na prelomu tisočletja je dozorela in na površje udarila sijajna generacija, njena imena so sama po sebi dovolj zgovorna. Carlos Perez, Julio Fis, Ivo Diaz, Rolando Urios in danes žal že pokojni Vladimir Rivero Hernandez, fantje, ki so leta 1999 na svetovnem prvenstvu zaigrali v četrtfinalu, potem pa drug za drugim prebegnili in v naslednjih letih pustili velik pečat na stari celini. In zaigrali tudi za svoje nove domovine, bodisi madžarsko bodisi špansko. Na otoku, kjer si je svoj drug dom našel Ernest Hemingway, pač ni bilo lahko biti rokometaš. Boksar da, morda tudi igralec bejzbola in atlet, ne pa tudi rokometaš.
Sedemindvajsetletni Capote se je za korak, ki mu je za vedno spremenil življenje, odločil leta 2007, ko je z reprezentanco sodeloval na panameriških igrah v Braziliji. "O prebegu sem začel razmišljati leta 2006, leto dni preden sem to dejansko storil, tako da sem imel dovolj časa za načrtovanje. Na Kubi ni pogojev za rokometni razvoj, boksarji in do neke mere tudi igralci bejzbola lahko zaslužijo za dostojno življenje, rokometaši po drugi strani ne moremo. Za prebeg sem se torej odločil povsem iz športnih motivov, nismo namreč smeli igrati v tujini in praktično edini način, da ti kot Kubancu uspe v rokometu, je prebeg. In to sem tudi storil, čas pa je pokazal, da je bila odločitev pravilna," je pred tedni razlagal v pogovoru za Doha Stadium Plus, športni časnik njegove druge oziroma bolje rečeno nove domovine.
Odkar sem prebegnil, se nisem vrnil na Kubo. Zakon je prebežnikom prepovedoval vstop v državo pet let po dejanju, a na žalost so ga prav leta 2007 spremenili in prepoved povišali na osem let. Prepoved se torej izteče letos poleti in z nestrpnostjo pričakujem vrnitev.
BREZ PRTLJAGE IN SLOVESA
A odločitev vseeno nikakor ni bila lahka. Z devetnajstimi leti, nekaj dolarji v žepu ter obleko, ki jo je imel na sebi, se je podal v (pre)beg v bolj kot ne neznano. Brez prtljage in brez slovesa od staršev, družine in prijateljev, katerim ni razkril svojih namenov in načrtov, saj jih ni želel vpletati in tako morda podvreči pritiskom oblasti. Brez poljubov, brez stiska rok, celo brez tistega najbolj osnovnega adijo. Še dan pred tem je imel starše, družino in domovino, potem je v trenutku ostal brez vsega. Ostala sta mu le talent in top v desnici, zatekel oziroma skrival se je pri rojaku Michaelu Oquendu, vratarju, ki je prebegnil nekaj let prej in ki je igral za lokalni klub iz brazilskega mesta Sao Caetano, nad njegovo glavo pa je visel damoklejev meč – da mu bodo zavrnili prošnjo za azil in ga vrnili na karibski otok, kjer je oče naroda Fidel Castro tovrstne prebežnike označil za "izdajalce naroda in prostitutke, ki so jih premamili ameriški dolarji"
Bojazen je bila vsekakor upravičena, dvojico boksarjev in gimnastičnega trenerja, ki so prebegnili na istih igrah, so brazilske oblasti namreč aretirale ter deportirale nazaj na Kubo. "Njihovim družinam, ki so vedele za njihove načrte, so na Kubi grozili. Družine nisem želel podvreči pritisku, zato sem svoje načrte skrival pred njo. Svojo prihodnost sem vzel v svoje roke, in to je tisto, kar me je gnalo dalje. Na srečo moje družine niso preganjali, morda tudi zato, ker rokomet ni ne vem kako popularen šport na Kubi. Morda bi bilo bistveno drugače, če bi bil boksar ali bejzbolist," se tistih težkih in negotovih dni spominja Capote.
Slednji ni podoživel usode omenjene trojice, Brazilci so mu odobrili azil in pot ga je prek Italije in tamkajšnjega Conversana nekaj let pozneje pripeljala na Pirenejski polotok, kjer je njegov razkošen talent prišel do izraza in kjer se je razgovorila njegova desnica. Igral je za Cuenco in Naturhouse iz Logorna, morda bi bil še danes tam, če ne bi nekega dne kot strela z jasnega prišel telefonski klic z drugega konca sveta in ponudba, ki se je ne zavrača. "V Španiji mi je šlo dobro, ko je nekega dne zazvonil telefon, na drugi strani pa je bil nihče drug kot Valero Rivera. Bil sem šokiran, preplavila so me čustva, že to, da me je poklical, je bilo veliko priznanje. Rivera je namreč v Španiji legenda, ki sem jo do takrat videl le na televiziji, in nisem pomislil dvakrat, preden sem sprejel njegov nasvet, da zaigram za Katar. Zaupal se mu in zdaj sem tu." Zdaj je tu s srebrom v žepu, maseratijem, vilo ...
PREPOVED SE IZTEČE POLETI
Bil je izbran za najboljšega levega zunanjega januarskega mundiala, na poti proti finalu pa je življenje zagrenil tudi slovenski izbrani vrsti, ki ji je zabil, reci in piši, ducat golov. Pravi, da na svoji življenjski poti ne obžaluje ničesar. Skoraj ničesar. "Odkar sem prebegnil, se nisem vrnil na Kubo. Zakon je prebežnikom prepovedoval vstop v državo pet let po dejanju, a na žalost so ga prav leta 2007 spremenili in prepoved povišali na osem let. Prepoved se torej izteče letos poleti in z nestrpnostjo pričakujem vrnitev. Da bom znova videl dom, komaj čakam, da lahko obiščem družino in prijatelje," dneve z nestrpnostjo odšteva Kubanec, ki je postal Katarec in ki je izbral drugo pot kot pa Teofilo.
