Tamše: Posejano si želim tudi žeti

Pivovarji bodo v eni zahtevnejših skupin zasedli peto mesto in za razliko od preteklih dveh sezon tokrat ne bodo videli osmine finala. TOP 16 je bil nedosegljiv, pa čeprav so pustili soliden vtis in bili prvaki prvih polčasov, kot pravi trener Branko Tamše, ki (še) ni izgubil upanja, da bodo nekoč tudi želi in ne samo sejali.

V kolikšni meri je po potrjenem prihodu/vrnitvi Žige Mlakarja sestavljena ekipa za prihodnjo sezono?
V osemdesetih odstotkih. Išče se še vratar, eden ali dva leva zunanja, in to bo bolj ali manj to.

Ivan Gajić torej še ni podpisal?
Ivan Gajić? Ne.

Pa je blizu Zlatoroga?
Ne vem, koliko natančno je Niš oddaljen od Celja. Brezpredmetno je govoriti o imenih, dokler ni vse skupaj črno na belem. Prav toliko, kot je on blizu, je morda blizu tudi recimo Gorazd Škof.

Bomo vprašali drugače, bo v prihodnji sezoni ekipa boljša ali slabša v primerjavi z letošnjo?
To so nehvaležne napovedi. Tisti, ki so letos dobili priložnost, bodo leto dni starejši, izkušenejši in bolj uigrani, a ker bodo na levem in desnem zunanjem novi obrazi, bo marsikaj treba znova vkomponirati. Bomo videli, jaz si seveda želim koraka naprej, fantje poznajo moj način dela, vedo, kako in kaj, tako da bomo fizično še močnejši in še hitrejši, sodnik pa bo kot vedno čas.

Bilo je po tekmi z Rhein-Neckarjem, ko ste izrazili upanje, da bi ta ekipa dobila še vsaj eno priložnost, da skupaj naskakuje osmino finala LP. Bile so to zgolj pobožne želje. Se počutite kot Sizif?
Na žalost je to kruta realnost slovenske scene. Ne le športne, ampak celotne. Delaš in delaš, igralci pa se hitro znajdejo na radarju bogatejših klubov, ki jim mi ne moremo konkurirati, ne moremo vreči ne vem koliko denarja na enega, dva igralca, če želimo imeti v celoti gledano spodobno ekipo, ki bo lahko igrala v Evropi in ki bo tudi v domovini konkurenčna za sam vrh. Klub je nad vsem, to je bistvo in v tej luči tudi delamo.

Ivan Slišković se poslavlja.
Da, po vsej verjetnosti. Tako jaz kot Ivan, vsaj kolikor sva govorila, bi si želela, da bi še kakšno sezono ostal v Celju, kar bi bilo za njegov razvoj bolje, a ko pride tovrstna ponudba ... To so nespodobna povabila, ki se jih ne zavrača.

Kdo je v Celju, ki nima športnega direktorja, odgovoren za iskanje okrepitev?
S strokovnim štabom pregledam veliko igralcev, poteze pa vlečemo v navezi in dogovoru s predsednikom in direktorjem. Omejeni smo finančno, niti za milimeter pa ne gremo prek svojih možnosti, celo raje pod kot čez. Raje vidim oziroma želim, da so fantje zadovoljni, da tisto, kar se dogovorijo, tudi dejansko dobijo, ne pa da čakajo in poslušajo obljube, kar smo v svojih karierah vsi skupaj že večkrat izkusili na lastni koži.

Ste optimistični, da se bodo stvari v bližnji prihodnosti zasukale do te mere, da bo Celje lahko zadržalo nosilce, kot je denimo Slišković, ali celo dodalo kakšnega že izdelanega igralca, da ne rečemo zvezdnika?
To je nedvomno cilj za bližnjo prihodnost. Graditi ekipo in jo nato dopolniti z dodano vrednostjo. Tako je bilo obljubljeno, kar je sicer relativno v današnjem svetu, a v bližnji prihodnosti naj bi se to zgodilo. Naslednjo sezono še ne, potem pa verjetno že, in če nam bo to uspelo, potem bomo morda konkurenčni najboljšim ekipam. Vsaj na domačem parketu.

Glede na povedano torej še niste obupali?
Ne. Zavedam se, da je treba delati in delati, osebno mi je v največje zadovoljstvo, da neuveljavljenega igralca izdelamo do te mere, da rokometni svet govori o njem. Da napreduje in da vidiš ta napredek, ob tem pa veš, kakšen je bil, ko si ga dobil v roke. Da vidiš napredek, ki se je zgodil v letu ali dveh. In to je tisti najlepši del trenerskega posla. Si pa po drugi strani želim, da bi, kar smo posejali, vsaj malo tudi poželi, ne pa da garamo za bogatejše klube.

Čeprav vas čaka še tekma s Čehovskimi medvedi, bi vas vseeno prosili za kratko oceno letošnjih nastopov v ligi prvakov.
Dokončna ocena bo padla v soboto zvečer. Želel sem se prebiti iz skupine smrti, kar pa nam, kot je znano, ni uspelo. Zakaj? Bilo je veliko stvari in dejavnikov, najbrž je na tem mestu premalo prostora, da bi vse to podrobno seciral. Številni, ki so videli na eni strani žreb in na drugi strani našo ekipo, so pred sezono napovedali, da bo vsak poraz z manj kot desetimi goli uspeh. Jaz sem rekel, da bo vsakomur težko proti nam, da bomo storili vse, da jim zagrenimo življenje. Prepričan sem, da če bi imeli malce drugačen razpored tekem, bi imeli tudi kakšno točko več, a na to nismo imeli vpliva. V teh mesecih sem pogosto slišal, da igramo hiter in dopadljiv rokomet, tudi jaz se strinjam, da smo v večini tekem to res počeli, a dogajale so se tudi stvari, ki so nam odnašale točke. Tega si seveda nisem želel, a v ekipi je kar nekaj debitantov v ligi prvakov in čez noč ni lahko odrasti. Na rokometni zemljevid smo zarisali neke nove fante. Nismo imeli nekih velikih odstopanj, bili smo enakovredni bolj ali manj vsakomur, lahko bi rekel, da smo bili prvaki prvih polčasov, a to v rokometu in športu žal ne šteje. Ko vse seštejem, bi nastope v LP ocenil s trojko.

V soboto v Zlatorog prihaja Vladimir Maksimov, ki bo letos vstopil v osmo desetletje, pa še vedno vztraja na klopi. Se vi v njegovih letih še vidite v trenerskem poslu?
Maksimov je avtoriteta v svetu rokometa, z reprezentanco je osvojil vse, kar se je osvojiti dalo. Že vse življenje je na klopi, ima izkušnje, ki bi si jih želel vsak, upam pa, da mi v njegovih letih, če jih bom seveda dočakal, vendarle ne bo več treba sedeti na klopi.

Vi se poslavljate od lige prvakov, počasi pa se poslavlja tudi liga prvakov. Poleti bo namreč zavel nov veter, ki bo prinesel nov sistem tekmovanja.
Kot da bi se vrtel v začaranem krogu. Najbrž smo panoga, ki največkrat spreminja sisteme tekmovanja. Če se zazremo v zgodovino, je bila liga prvakov spremenjena že ne vem kolikokrat.  Ne vem, kaj naj rečem, osebno mi ni všeč, je pa dejstvo, da je denar sveta vladar. Čez pet let lahko najbrž znova pričakujemo nekaj povsem drugega, kar meni deluje neresno. Z vsem spoštovanjem do ljudi, ki to delajo.