Znova so bili blizu, boleče blizu, eden najresnejših kandidatov za evropski prestol je bil zrel, da vsaj poklekne, če ne že pade v celjskem rokometnem hramu. Nekateri pravijo, da jim ni bilo dovoljeno, spet drugi, da bi potrebovali malce več zbranosti in/ali kanček sreče, kakorkoli že, po šestdesetih minutah so točke skupaj z rdečo armado odšle v Veszprem, Celjani pa so pobrali nemalo simpatij, tolažbo iskali v srčnosti, nepopustljivosti in vnovičnem spoznanju, da se lahko kosajo prav z vsakim tam zunaj.
1. Brez hitre igre in brez pravega Zarabca
Osnovna ideja je bila, da bi se Celjani z mladostjo in hitrostjo zoperstavili kakovosti in rutini, a bojnega načrta jim ni uspelo spraviti v prakso. Ni bilo protinapadov in hitrega centra, Madžari so dobro opravili domačo nalogo, nekajkrat sta vse skupaj presekala tudi sodnika, posledično je sledilo mučenje na postavljeno obrambo.
Ko se v obrambi postavijo Schuch, Ilić in Terzić, pa je pot do gola bistveno težja. In ko svojega večera nima niti Miha Zarabec, ne čudita zgolj dva dosežena gola v uvodne četrt ure. Morda mu delamo krivico, ko pri vsega 23-letih in njegovi debitantski sezoni v LP stalno pričakujemo velike večere. Začel je sicer solidno, potem pa je povezal nekaj napak, imel nato v zaključku priložnost nadoknaditi zamujeno, a Mikler ga je v 56. minuti iz oči v oči prebral, sledil je še en (pre)hiter strel in še zadnja rešilna bilka je splavala po vodi.
2. Tudi če bi igrali še dva dni
Bil je to dvoboj Davida in Goljata, a žal ne samo na igrišču. Bila je to še ena zgodba o velikih in malih, Celje pa v zadnjih letih vse bolj in bolj spada med slednje, pa če si to pristaši celjskega kluba želijo priznati ali ne. Renome in vpliv sta se v vseh teh letih počasi izgubila, v klubu zdaj tudi ni več človeka, ki bi zarobantil na Dunaju in jim jasno ter glasno dejal: "Ne boste nas več zajebav..." Sploh v polnem Zlatorogu ne.
Tako pa o domačinskem sojenju ni ne duha ne sluha, ravno nasprotno, sumljive odločitve, ki bi šle lahko na eno ali drugo stran, so šle v veliki meri na škodo Celjanov. Žalostno je, ker Veszprem tuje pomoči ne potrebuje, srčni celjski mladeniči pa si tega ne zaslužijo. A tako je pač v športni diplomaciji. Simpatije so na strani Celjanov, vse drugo, tako na koncu tudi točke, pa na strani Veszprema. In Branku Tamšetu ne preostane drugega, kot da se sem ter tja pokriža.
3. Coli, kaj je bilo tega treba
Statistično gledano je imel tudi že boljše večere, na koncu se je ustavil pri ducat obrambah, a snel je nekaj "zicerjev", celjsko ekipo v drugem delu držal v igri in njegovo predstavo med vratnicama lahko zagotovo ocenimo pozitivno. Njegov nastop pred vključenimi mikrofoni v mešani coni po drugi strani nikakor ne.
Vroči glavi in vsemu silnemu razočaranju navkljub bi lahko in moral bolj pazljivo izbirati besede ter vse skupaj zapakirati malce bolj diplomatsko. Tisti del izjave, da Veszpremovi igralci nimajo srca, da niso prava ekipa in da zmagujejo le s pomočjo tretjega. Četudi je v vsem skupaj morda nekaj ali pa precej resnice, nikakor ni prav, da se na tovrsten način ozira na sosedovo dvorišče. Nekatere stvari bolje, da ostanejo neizrečene. Navsezadnje so igralci Veszprema pri vsem skupaj še najmanj krivi.
4. Sulić, kaj je bilo tega treba
Renato Sulić, z vsemi žavbami namazani 35-letni Rečan. Mojster rokometne igre, eden boljših krožnih napadalcev na stari celini, a ... Že lani je s svojim obnašanjem dvigal pritisk domačim navijačem, takratnega celjskega trenerja Vladana Matića pa denimo povsem razbesnel, da se še dolgo po zadnjem zvoku sirene ni mogel pomiriti.
Tudi tokrat je prišel zelo motiviran, s celotnim repertoarjem takšnih in drugačnih trikov, ni varčeval ne z udarci še manj z jezikom, kar seveda spada zraven, a nekatere stvari so bile vendarle povsem nepotrebne. Sploh za igralca njegovih let, če je že na to, da je tri leta nosil celjski dres in si v njem zgradil ime, pozabil. Kakovost ni sporna, vse drugo pa ... Da je šel čez mejo dobrega okusa, je milo rečeno.
5. Vnovična invazija rdeče armade
Znova niso razočarali, znova so prišli v velikem številu. Prek tisoč v rdeče odetih navijačev, ki so prevozili tristo in še nekaj kilometrov, da so lahko v sobotnem večeru podprli svoje moštvo. Unnepség, veselica po madžarsko. Precej pred tekmo in precej po njej, vzdušje ter navijanje, ob katerem si je marsikdo zaželel, da bi madžarski prvak (še) bolj pogosto gostoval v celjskem rokometnem hramu.
Slednji je v soboto malo pred deseto zvečer, ko je Luka Žvižej zadel prazno mrežo in so se domači približali le na minus ena, spominjal na kotel, a vseeno jih ni bilo malo, ki so menili, da bi morale prav tribune s Florijani na čelu v zaključku vršiti še večji pritisk na beloruski dvojec. Marsikomu so misli ob tem ušle v ne tako davno preteklost. Če bi bilo podobno sojenje nekoč v Golovcu, bi izbruhnil cel hudič. V Golovcu si ne bi upal ...
