Pravzaprav je marsikaj spominjalo na predstavo izpred dobrega tedna dni, ko je v Zlatorogu gostoval Vardar. Tudi tokrat so pivovarji odlično in odločno krenili v srečanje, tudi tokrat je furioznemu začetku sledilo slabše nadaljevanje, predvsem uvodne minute drugega dela pa so bile tiste, ki so zasukale potek srečanja.
Prav tista predstava proti Vardarju je bila neke vrste rdeča nit oziroma bolje rečeno tiha želja. "Če ponovimo predstavo proti Vardarju in popravimo realizacijo za petdeset odstotkov, potem se lahko domov vrnemo zadovoljni," je pred tekmo razmišljal celjski trener Branko Tamše. In želja se mu je vsaj na začetku uresničila, a kaj ko se tudi tokrat niso mogli izogniti črnim minutam. Podobno kot proti makedonskemu podprvaku je bil to začetek, ki so si ga celjski ljubitelji rokometa lahko samo želeli.
Če ne brezhibna predstava, pa vsekakor zelo blizu. Lani tretjeuvrščeno moštvo francoskega prvenstva, ki je mesto v LP dobilo s posebnim, marsikje, sploh v Velenju, pa bi rekli tudi spornim povabilom EHF, je bilo vseskozi korak, dva zadaj. Čvrsta obramba, hitra tranzicija, po golu domačih pa je padalo z vseh strani. Razgovorila se je desnica enega večjih dolžnikov prvega kroga Ivana Sliškovića, ki je samo v prvem delu zadel šestkrat, treme se je otresel tudi njegov rojak Šime Ivić, zgodba zase je Blaž Janc. Mladi Sevničan je še enkrat pokazal precej iz svojega nedvomno razkošnega repertoarja, z desnega krila in iz protinapadov je zabijal v slogu prekaljenega veterana, ne pa sedemnajstletnega novinca med velikimi fanti, kar dejansko je.
DVA RAZLIČNA OBRAZA
Ko so v 12. minuti pivovarji povedli s šestimi goli prednosti, se je znova pojavila bojazen, da je vse skupaj prelepo, da bi trajalo. In bojazen se je znova izkazala za upravičeno, nadaljevanje je bilo slabše, roko na srce pa je tudi Montpellier zaigral neprimerno bolje. Eden odločilnih trenutkov dvoboja se je bržkone pripetil že na uvodu drugega polčasa, ko so Celjani ostali brez stebra obrambe Vida Poteka, ki je z neposrednim rdečim kartonom končal na tribuni. Kot da je bila to zlovešča napoved tistega, kar je sledilo. Ivan Slišković je kaj kmalu poškodovan obsedel na klopi, Celjani pa so v le nekaj minutah nadaljevanja zapravili vse, kar so mukotrpno gradili prvih trideset minut.
Če so v prvem delu zabili kar 18 golov, so jih v drugem le še 11. Nekaj povsem nepotrebnih napak, precej bolj luknjasta obramba, dvomljiva sodniška odločitev ali dve, to so bile črne minute, ki so se tokrat raztegnile kar na ves polčas, to pa v ligi prvakov seveda ne uide nekaznovano. Tamše se bo moral malce ugrizniti v jezik, razigral se je namreč Vid Kavtičnik, svoj delež je med vratnicama pristavil hrvaški veteran Venio Losert, niti zamenjava v celjskih vratih pa ni mogla vnovič zasukati poteka dogodkov oziroma zajeziti potopa. Celjska barka je počasi, a zanesljivo tonila.
Znova sta bila to dva različna obraza, kot v zgodbi o doktor Jekyllu in gospodu Hydu. Žal je znova prevladal slednji.
