Za nami je prvi spomladanski krog na prvoligaškem prizorišču in prvi letošnji večni derbi, do konca sezone so na sporedu še trije. Prvenstveni in dva pokalna. Še bo vroče, zelo vroče, o tem ni niti najmanjšega dvoma in dejstvo je, da bodo štajersko-ljubljanski spopadi vedno znova pritegnili tudi veliko pozornost. Tako kot jo je sobotni v Ljudskem vrtu.
Dokaj pogosto sem se že znašel v družbi, v kateri so mi vsi po vrsti zatrjevali, da slovenske lige ne spremljajo. "Ah, a naj gledam tako slab nogomet, ko pa lahko istočasno uživam v vrhunskem dvoboju v kateri od najmočnejših evropskih lig," so utemeljevali in utemeljujejo svojo hladnost do domače scene. Toda ali so zares tako hladni? Ali res nihče oziroma zelo redki pred televizijskimi sprejemniki gledajo 1. SNL? Ali pa je morda tako kot z razvpitimi "žajfnicami"? Tudi teh menda nihče ne gleda, nihče ne ve, kdo je koga prevaral in s kom, toda vedno znova jih snemajo in jim ni videti konca. Zdaj ne več samo v Mehiki in Turčiji. In seveda je jasno, da nove in nove zgodbe nastajajo zaradi zelo preprostega razloga. Ker se splača, ker imajo tovrstne serije, čeprav se vsem po vrsti bojda gnusijo, odlično gledanost. Da, tudi pri nas, tako kot ima odlično gledanost slovenski klubski nogomet. Velikokrat, večni derbi pa je kajpada še toliko izrazitejši primer. Številke iz sobotnega večera so dovolj zgovorne. Po podatkih AGB Nielsen Media Research je v najbolj gledani minuti tekmo spremljalo kar 329.383 gledalcev pred televizijskimi zasloni v ciljni skupini 4+, oziroma 36,35 odstotka vseh, ki so bili takrat pred TV-sprejemniki. Če k temu prištejemo še tiste na tribunah, na razprodanem stadionu jih je bilo natanko 12.069, je obračun vijoličastih in zeleno-belih videlo 341.452 gledalcev. Vsak šesti ali sedmi prebivalec Slovenije. Mar to ni veliko!?
Tokratni derbi je bil sicer najbolj gledan prvoligaški obračun v letošnji sezoni; presegel je visoko postavljeno letvico iz 4. in 13. kroga ter se močno približal absolutnemu rekordu iz zaključka pretekle sezone, a najpomembnejše je gotovo spoznanje, da klubski nogomet še zdaleč ni tako osamljen, kot bi radi predstavili kritiki. Niti po naključju. In še nasvet: naj vas ne bo sram priznati, da ga gledate. Prav tako naj vas ne bo sram priznati, da vas mikajo teve limonade. Je res tako težko biti iskren?
