Denis Avdić: Sodniku večkrat delam brata

In v katerem poklicu najbolj uživate?
V vseh. Ne morem reči, da mi je kje boljše kot drugje. Všeč mi je na radiu, čeprav je zjutraj težko vstati. Televizija ima svoj čar, oddaje gredo v živo, ne smeš narediti napake in reči: 'Gremo še enkrat.' Stand-up je spet neka druga dimenzija. Ne izbiraš besed, ne paziš nanje, ni sponzorja, ki zahteva, da ne uporabljaš kletvic, in podobno. Najbolj pa uživam na morju, pod borovci, ob zvoku čričkov in s hladnim dizlom, ki ga mešam sam, v roki (smeh).

Slovence ste velikokrat nasmejali tudi s svojim oponašanjem znanih Slovencev. Kdo je bil največji zalogaj?
Ne morem reči, tega je težko, tega je lahko oponašati. Če ga znaš, ga znaš, če ga ne znaš, ga ne (smeh). Odločilna je barva glasu. Če koga ne 'zadenem', ga ne oponašam. Zadnje čase se trudim z Mirom Cerarjem, a mi ne uspeva. Najraje oponašam Zorana Jankovića, a ga imamo vsi že 'poln kufer'. Zokija zdaj oponaša že deset tisoč ljudi, zato je že malo brez veze, ni več nekaj posebnega. Tudi vašega urednika Gorana Obreza oponašam. Začel sem z Ivom Milovanovićem, a mi je bilo dolgčas. Nekoč sem gledal tekmo in nisem mogel verjeti, kako komentira. (spremeni glas) 'Aćimović (dolg premor) … še vedno Aćimović (dolg premor ) … Aćimović'. Bistvo je bilo v tem, da je šla žoga vmes že do Milinovića, Knavsa, Galića, on pa je trikrat rekel Aćimović! Potrebujem dinamiko. Gorana Obreza sem začel oponašati, ko sem sam začel kričati, po naključju, drugi so rekli, da je dobro, in tako se je začelo. Pozdrav 'spoštovane, spoštovani', sem se moral nujno naučiti. 

Zapluli ste tudi v gostinske vode. V Kamniku lahko zdaj najdemo čevabdžinico Das ist Valter. Kako ste se spoprijeli s tem izzivom?
Ne bi mu rekel izziv, temveč ljubezen. Obožujem čevapčiče, na mojem krožniku se morajo znajti enkrat na teden. To je neke vrste obred. V to sem se sicer podal po naključju, prijatelju Milomirju Mikiću, ki je v Kranju odprl Das ist Valterja, sem omenil, zakaj ga ne bi še v Kamniku, in vstopil sem v podjetje.

Ali je res, da razmišljate o širitvi verige v Celje?
Da. Ampak iščemo neko res primerno lokacijo, čevabdžinica zahteva posebno ozračje. Drugače pa bomo v dveh tednih odprli podružnico v Beljaku.

Kot rečeno, ste človek mnogih poklicev in zanimanj. S kom pa najraje sodelujete? 

Z Vidom Valičem, seveda. Z njim res rad delam, dobro se ujameva.

Ste ena medijsko najbolj prepoznavnih oseb v Sloveniji. Kako se spoprijemate s prepoznavnostjo, mogoče celo slavo?
Pri nas gre za prepoznavnost, ne za slavo. Ljudje me prepoznajo, a kakšne neprijetne izkušnje še nisem imel. Veliko ljudi me pozdravi, prosi za fotografijo in podobno.

To, da ste bili policist, prav tako ni skrivnost. Ste Ekipo res nekdaj brali tudi na delovnem mestu?
Dan se je zame vedno začel tako. Zjutraj sem šel najprej v trgovino in na kavo z Ekipo, potem je sledilo ostalo. Da, tudi v patrulji sem jo bral. Ob kakšni cesti smo se ustavili, ljudje so mislili, da "streljamo", a sem si samo vzel čas, da sem prelistal Ekipo (smeh). 

Glede na to, da na vaših nastopih omenjate Ekipo, lahko za vas rečemo, da ste naš navijač? 

Da. Ekipa je navsezadnje edini športni časnik, šport me zelo zanima, mogoče tudi zato, ker sem želel postati profesionalni nogometaš. Sanjal sem, da bom igral za Barcelono. Danes o tem ne sanjam več, zdaj sanjam, da bo za Barcelono igral moj sin (smeh). Večina časopisov ima zame premajhno količino športnih vsebin, s katerimi bi se zadovoljil. V Ekipi res najdeš veliko. Največ je nogometa, kar je super, košarka me tudi zanima, potem pa so tu še ostale aktualnosti. Rad imam intervjuje, še posebej s tujimi zvezdniki, pa kakšne anekdote. Če preberem Ekipo, bi lahko brez težav komentiral nogometno tekmo. No, ne ravno tekmo Sheffield Wednesday in Derby County, s tekmo med Manchester Unitedom in Chelseajem pa ne bi imel težav.

Od kdaj ste naš bralec?
Od srednje šole.

Kako bi primerjali nekdanje in zdajšnje številke Ekipe?
Vselej sem bil zraven. Ekipa se je najprej obarvala, nato so se dodale strani, na njih se je znašla tudi kakšna nagica, da sem si lahko ogledal še kakšno 'teto' (smeh). Všeč so mi intervjuji, ko gre novinar na teren, ko obišče športnika. To se mi je vedno zdelo zelo osebno, ni šlo za suhoparno poročanje in statistiko. Prek članka sem celo postal prijatelj z novinarjem, 'z njim se strinjam', sem si mislil. Nekaj časa, priznam, je nisem kupoval, ker sem, ko sem prišel na radio, vse informacije dobil tu. Hotel sem biti na tekočem in to takoj, nočem čakati na naslednji dan. Je pa res, da tako ne dobiš ozadja, do katerega je nekdo prišel z raziskovanjem.

Arsen Perić

Kaj pogrešate v Ekipi, kaj bi nam predlagali, s čim bi zadovoljili vaš okus?
Intervjuje s slovenskimi zvezdniki in mogoče občasno pogled skozi oči ženske. Imamo Anžeta Kopitarja, Gorana Dragića, Boštjana Nachbarja v Barceloni, Valter Birsa je igral za Milan. Rad bi videl fotografijo, prebral, kaj delajo popoldne. Ali imajo ženo, otroke, kje živijo, kaj se jim dogaja, koga so spoznali? Povejte mi, kakšen je Mario Balotelli. Imamo športnike, ki si zaslužijo določeno mero pozornosti, čeprav vem, da tega ne marajo in da bi se najraje skrivali. Poleg tega ti ta športnik lahko odpre vrata do koga, ki je svetovno zanimiv. Rad bi, da se novinar dobi z Birso na kavi in mu reče: 'Daj pokliči tega in tega, pa naj prinese še dres za Avdića.' (smeh) Všeč mi je bila reportaža o Dortmundu in Kevinu Kamplu. To je res vav. Prav je, da izveš rezultate, a dodajmo še kaj rumenega. Pri nas ne izveš veliko o osebnem življenju naših športnikov, kako živijo, kaj imajo radi. Rad bi športnika spoznal tako, da bi svojemu sinu dovolil, da mu je denimo Josip Iličić lahko vzornik.

Na uho nam je prišlo, da vam je zelo všeč tudi Ekipina navijaška himna.
Da. Če je neka pesem razglašena za navijaško himno, naj bo navijaška, da lahko to poje množica in to s ponosom, ob treh zjutraj, na poti s tekme, ko se ustaviš na črpalki, kjer se trudiš prepričati osebje, da naj odpre hladilnik in ti da tisti dve pivi. Zelo mi je všeč, ko grem na tekmo v Bosno, ko tam igra reprezentanca. Tam začnejo navijači peti brez kakršnekoli glasbe. To ni petje enega, v refrenu pojejo navijači 'Dlanovi neka se ne štede'. To je nekaj posebnega. To ima večina držav. Mi pa imamo (umirjeno zapoje) 'Dviga Slovenija zastave, v ponos, našim junakom … nananana …' Rad bi himno, s katero bi povedali: 'Zdaj vas bomo pojedli, ne bo vam niti malo lahko, vseskozi vas bomo nadirali'. Mi jih ne nadiramo, ampak jih gledamo. Združeni navijači se trudijo, zadnjih pet minut dvignejo vse na stadionu, gremo 'Kdor ne skače, ni Sloven'c' in potem je konec. Če izgubimo, sledi v Dolini tihi. Nima smisla. Pogrešam strast. 

Verjetno se ne motimo, če rečemo, da ste redni gledalec tekem prek televizije. Kaj menite o naših komentatorjih?
Razjezi me, ko vidim, da je bil prepovedani položaj, komentator pa mi reče, da se moram odločiti sam. A ti pa nisi videl? 'Tu je bilo na meji,' pravi. Kako je bilo na meji, saj imaš posnetek. Povej, da je bil prepovedani položaj, da je bil storjen prekršek za rumen karton. Neki komentatorji so dobri, drugim bi rekel: 'nehaj, pojdi domov'. Zakaj govorijo tiho? Povej, kaj si misliš. Lahko se tudi zmotiš, a povej, kako je. Goran in Dejan Obrez sta vrhunska, Andrej Stare je super, človek z dodano vrednostjo. Smučanje bo težko kdo boljše komentiral, kot je to delal Igor E. Bergant. Za Urbana Laurenčiča in Matjaža Vrhovnika moram reči, da sta kar dobra, Miran Ališič je absolutno najbolj primeren za formulo ena, pri smučanju se ga ne morem navaditi. Se pa vidi, da se znajde, da ve, koga kaj vprašati, kje dobiti izjavo. Dela odlične reportaže. Moram se navaditi, da ne gre več za formulo ena. Ali veste, od kdaj sem ga spremljal? Še slovensko nisem znal dobro govoriti, navijal sem za Davida Coultharda, še Jos Verstappen je dirkal, zdaj pa dirka njegov sin (smeh).

Odraščali ste v Bosni. Ko se zdaj pomerita Slovenija in Bosna, za koga stiskate pesti?
Ali ni vseeno? Če je Handanović v golu …, pa mu je ime Samir …, če igra Milivoje Novaković …, Mirnes Sišić ... (smeh) Šalim se. Dejansko mi je vseeno. Obe reprezentanci imam rad, za obe navijam, rad imam nogomet. Ko se srečata Slovenija in Bosna, grem gledat lep nogomet. Ko me ljudje vprašajo, ali navijam za Barcelono ali Real, pravim, da mi je vseeno. Rad bi samo videl pet golov na tej tekmi, akcije, da se nekaj zgodi. Ne mučite me s tekmo Inter – Milan, ki se konča z rezultatom 0:0. Moram pa poudariti, da navijam za vse reprezentance bivše Jugoslavije.

Arsen Perić

Kakšen ste kot navijač?
Strasten. Kričim, vpijem, sodniku večkrat delam brata (smeh). Rad poslušam komentarje ljudi na tekmi. Ko sta za Olimpijo igrala Cime in Raković, sem bil na vsaki tekmi za Bežigradom in je bilo odlično poslušati stare navijače. To je bila najboljša komedija, zaradi komentarjev smo se valjali od smeha (smeh). Nikoli ne bom pozabil izkušnje iz Bosne. Razumeti morate, da se v Bosni skoraj vsem postavi spomenik, to razumejo samo Bosanci. Bil sem na tekmi Bosna – Francija in Henry je šel sam proti golu, zadaj pa je ostal samo Emir Spahić. Francozi so že vodili s 3:0, na tribuni smo bili prepričani, da bomo dobili še enega, a Spahić je Henryju nekako vzel žogo. Nemudoma je moj sosed na tribuni zakričal 'To! Postavite mu spomenik. Ne, ko bo umrl. Takoj!' Umrl sem od smeha (smeh).

Ste klubsko usmerjeni?
Ne posebno. V Sloveniji je edini pravi nogometni klub Maribor. Edini je resen, z vizijo, ni nekih pokvarjenih zgodb v zaodrju. Všeč mi je, da Petar Stojanović, 19-letni fant, igra v prvi postavi v ligi prvakov. Na živce mi je šlo, tu bom spet izpostavil komentatorje, ki so, ko je bil Aćimović star 25 let, še vedno govorili, da je velik talent. Kako je lahko pri 25 letih talent? Talent si pri 14 letih. Tudi zato mi je zelo všeč Arsenal, predvsem zaradi filozofije Arsena Wengerja. Pri njem je kapetan 20-letni mulec, tam v postavi vidiš mladeniče, najstnike, o katerih se govori, da nekaj znajo. Pri nas se tega 20-letnika, ki je poln energije, ki trga, hrani na klopi. Zakaj? Zakaj smo imeli pred leti v prvi postavi 35-letnega Alena Ščulca, ki bi šel lahko v pokoj in bi se dalo priložnost nekemu najstniku.

Omenili ste, da ste kot otrok trenirali nogomet. Kako uspešna je bila vaša kariera?
Ravno pred prestopom v Inter me je zaustavila poškodba (smeh). Šalim se. Da, brcal sem, nikoli ni kazalo, da bo kaj iz mene. Trenerji so me bolj ali manj puščali na klopi. Ni mi bilo jasno, kako v meni ne vidijo potenciala za dobitnika zlate žoge. Bil sem najboljši na tem svetu, ni mi bilo jasno, zakaj sedim na klopi. A zadnjih deset minut me je trener vedno poslal v igro z navodilom: 'Preigravaj, kolikor hočeš'. Bil sem egoist, žoge nisem dal nikomur, sam sem hotel preigrati vse in dati gol. Ko so v osnovni šoli moje ocene postale slabše, me oče ni več pustil na trening. To se je ponovilo v srednji šoli. Ko sem že delal pri policiji, sem eno sezono igral v Postojni, a iz tega ni bilo nič. Zdi se mi, da je klub razpadel, zgodilo se je, da je pred začetkom tekme prišel trener v garderobo in rekel: 'Dajmo, fantje. Vsak naj da deset evrov, da plačamo sodnika, drugače tekme ne bo.' (smeh).

Arsen Perić

Če bi se življenje obrnilo drugače in bi vztrajali v nogometu, ali ste iz pravega testa, da bi postali vrhunski športnik?
Da. Nihče me ne bo prepričal o nasprotnem. A z mano bi imeli težave. O tem sem prepričan. Če gre kaj narobe, se derem na druge. Šel sem že tudi na tekmo v Eindhoven gledat PSV in Tima Matavža. Po tekmi sem bil zelo jezen, dobila sva se in iz slačilnice je prišel umirjen in rekel: 'To je bilo to.' 'Kaj, to je bilo to! Si komu kaj zabrusil?' sem ga vprašal. 'Ne,' je dejal. 'Zakaj ne?' sem se razburil. 'Tistega Mertensa in Wijnalduma bi poslal nekam, jaz bi znorel!' Pa mi je odgovoril: 'No, potem pa ne bi dolgo igral.' Petkrat bi mu lahko podala, pa bi dal gol, a ne, sama sta preigravala in vse je šlo po zlu. Že med tekmo bi jima prisolil zaušnico. 'To je profesionalni nogomet,' mi je dejal. Tu bi jaz padel. Ne bi se mogel zadržati.

Očitno veliko hodite na tekme v tujino?
Da. V veliko čast si štejem, da sem bil na tekmi Ajax – PSV, ko je Suarez prvič nekoga ugriznil. Na to, da sem bil tam, sem zelo ponosen. Bil sem v Milanu, gledal sem Romo, Inter, bil sem v Torinu, v Vidmu, v Zenici, Sarajevu, na finalu lige prvakov v Münchnu in Londonu, v Južni Afriki na tekmi med Slovenijo in Anglijo. V Sloveniji hodim na tekme Maribora, šel sem na prijateljsko tekmo Olimpija – Chelsea. Bilo mi je zelo všeč. Prišel je velik klub, pa še Olimpija je povedla. Vzdušje na stadionu ni bilo nekaj posebnega, seveda spoštuješ svetovne zvezdnike, Mourinha, a jaz sem strastno govoril: 'No, zdaj boste pa videli … ' Ko je Olimpija povedla, sem bil razočaran, ker ni dobila prave podpore navijačev. Ko je Slovenija igrala z Islandijo, je bilo enako. Stadion je bil napol prazen. Ko smo igrali proti Albaniji, je bil stadion rdeč. To mi je zelo čudno.

Ali obstaja kakšen športni dogodek ali tekma kjerkoli na svetu, ki bi si ga nadvse radi ogledali, doživeli?
Zdaj pa ste me našli … (dolg premislek) Da, el clasico. A je drago. Dva tisoč evrov moraš odšteti, da letiš tja, greš na tekmo in domov. To je preveč. Pa še najbrž bi se zgodilo, da bi padel le en gol in bi me v tistem trenutku ravno nekdo ogovoril in bi ga zamudil. Znorel bi.

Na svetu je veliko odličnih športnikov. Obstaja kdo, do katerega gojite globoko spoštovanje?
Moj vzornik je bil Robert Prosinečki. Zvezda, številka sedem. Na majice sem si s flomastri barval to številko, hotel sem imeti enako frizuro, kot jo je imel on, vse, samo da bi bil tak kot on. Danes pa samo še kadim kot on. Bližje so mi športniki z balkanskega področja. Luka Modrić. Spremljal sem ga tudi prek Ekipe. Kako je igral za Zaprešić, pa za Dinamo, kako se je prebijal, šel v Tottenham. Doma sem čakal na njegov debi, ko se je tisti mali, krhek Lukec odbijal od robustnih Angležev, kako je padal. Potem pa se je učvrstil, igral super, šel v Real in prejel nagrado za najboljšega vezista v španski ligi. Vsaka čast. Predvsem izhajam iz našega okolja in potrebujem vzornika, ki mi bo dokazal, da je mogoče iz Srednje vasi v Tuhinjski dolini priti do slačilnice Real Madrida. To je pravi vzornik za mojega otroka. V isti koš mečem še Samirja Handanovića.

Obstaja kakšen športni dogodek, ki vam je najbolj ostal v spominu?
Slovenija – Rusija in Zlatko Dedić. Te tekme ne bom nikoli pozabil. Da premagaš veliko Rusijo in greš na SP. Tako sem kričal, da mi je postalo slabo, vrtelo se mi je. To se mi vedno zgodi, a ne vem, zakaj.

Ali obstaja tekma, ki vam je ostala v spominu in bi jo radi podoživeli v živo? 

Da. 3:3 (smeh). Samo to rečeš, pa vsi vemo, zakaj gre, kajne? To pa je bilo slavje, noro. Žal nisem imel denarja, da bi šel na prvenstvo, žal mi je, da nisem bil tam. Vodili smo 3:0, toliko Slovencev je bilo na stadionu, ozračje je bilo noro. Bilo je nepozabno.