Po obdobju s Čuki Marko Vozelj od leta 2008 zdaj stopa po samostojni poti, zadnje čase ob spremljavi benda Mojs3. Pravi, da ga zanima veliko preveč stvari, da bi se pevec, ki je med drugim pretekel tako veliki maraton kot tudi polmaraton, ukvarjal samo z eno. Tudi zato se pred leti ni odločil za profesionalno igranje rokometa, čeprav danes pravi, da bi bil gotovo še boljši nogometaš.
Koliko vam v življenju pomeni šport in ali je del vašega vsakdana?
Manj, kot bi si želel. Predvsem zaradi poškodb, z leti pa malo popušča tudi zagnanost. Pred nekaj leti sem se začel malo bolj aktivno ukvarjati z duatlonom in triatlonom in postal sem odvisnik. Priporočam ju vsem, ki imajo preveč energije, prav tako pa se lahko z njima ukvarja kdorkoli v drugem, tretjem, četrtem ali petem življenjskem obdobju (smeh). Če delaš z glavo, ne more priti do poškodb, če pa greš prek svojih meja, je drugače, kar se je zgodilo meni. Pred slabimi tremi leti mi je v križu ukleščilo živec, zato sem se nehal ukvarjati s triatlonom. Pretiraval sem in to tako zelo, da sem mislil, da bom olimpijski prvak. Vsakič sem šel na trening s tako velikim nabojem, to je bilo tako zares, da so me drugi malo postrani gledali. Šele po poškodbi sem spoznal, da se ne želim gnati in nimam niti potrebe, da bi se gnal za določenimi stvarmi, kot sem se. Prej so me spraševali, ali je res treba toliko, moj odgovor je bil vedno da.
Pri plavanju gre za celo proceduro, moraš najti vodo, imeti dovolj prostora, da lahko plavaš. Ne gre za kopanje. Gre za veliko razliko. Veliko ljudi misli, da plava, ampak se v bistvu kopa.
Triatlon združuje tri panoge. Katera od njih vam je najbolj pri srcu?
Prav gotovo kolesarstvo. Včasih sem bil velik ljubitelj gorskega kolesarstva, precej sem zahajal na brezpotja, se vozil po gozdovih, nato pa sem se navdušil nad "specialko" in ugotovil, da ima tudi ta neke svoje razsežnosti. Razdalje s kolesom med 60 in 120 kilometri ti omogočijo, da vidiš tudi okolico, tek na deset, 15, 20 kilometrov je že kar dolg in po navadi vsi tečemo po istih progah. Kolesarstvo ponuja več svobode, ni monoton, tek pa je najbolj enostaven. Pri plavanju gre za celo proceduro, moraš najti vodo, imeti dovolj prostora, da lahko plavaš. Ne gre za kopanje. Gre za veliko razliko. Veliko ljudi misli, da plava, ampak se v bistvu kopa.
Ste kot otrok kaj trenirali?
Seveda. Prihajam iz Višnje Gore, kjer je bil vedno najbolj priljubljen rokomet, in vsi fantje smo ne glede na to, za kaj je bil kdo nadarjen, igrali rokomet. Klub je bil predhodnik današnjega Sviša in ponosen sem, da sem igral tam. Sprva je bilo tam igrišče iz leša, črte so bile narejene z apnom, mi pa smo se nato razbijali na asfaltnem, ko so se začele postavljati dvorane, pa sem nehal trenirati (smeh).
Kakšni so vaši spomini na ta leta?
V prvi vrsti moram reči, da smo imeli zaradi asfalta vsi kar nekaj poškodb, predvsem odrgnine. Igra na asfaltu in v dvorani se precej razlikujeta, kot krilni igralec lahko rečem, da je danes povsem druga zgodba. Spomnim se, da smo, če je pred treningom padal dež, morali najprej pomesti luže, da se je žoga sploh odbijala. Rokomet mi je drugače dal ogromno. Od kolektivnega duha, vztrajnosti, srčnosti, všeč pa mi je tudi to, da je ta klapa, v kateri so zdravniki, umetniki, ljudje različnih poklicev, ko se zbere, še vedno kot ena. Za svojo fantovščino sem priredil celo rokometno tekmo med veterani in svojo generacijo. Povabili smo tudi svoja dekleta, družine, pozneje smo šli fantje sami naprej (smeh). Tekma je potekala zvečer, in ker reflektorji niso delali, smo po vzoru starih ameriških filmov iz šestdesetih let okoli igrišča pripeljali avtomobile, prižgali dolge luči in igrali rokomet (smeh). Rokomet bo pri meni za vedno zapisan kot šport, ki se ga upam tudi malo pokomentirati, v drugo pa se ne spuščam.
Za svojo fantovščino sem celo priredil rokometno tekmo med veterani in svojo generacijo.
Kako to? Lahko bi rekli, da ste eden redkih, ki tako meni.
Vem, koliko je v športu strokovnosti, treningov. Najlažje je sedeti doma in govoriti, kako, da ni zmogla odpeljati še mimo tistih treh vratc, in tako dalje. Tu je toliko dejavnikov, ki se morajo "poklopiti". Ko si v najboljši formi in če se ti ne "poklopi", ti lahko uspe premostiti tudi to. Ko je forma malo slabša, je drugače. Vrhunski šport je zame stvar, ki jo mladini ne priporočam.
Zakaj?
Starši, ki svojega otroka dajo v šport, naj premislijo. Otrok si tega ne sme želeti le stoodstotno, temveč tisočodstotno. Zelo malo se govori o vrhunskih športnikih, ki so starejši od 50 let. Pa ne mislim samo o vrhu vrha, govorim o vrhunskih športnikih, ki so dosegali rezultate do 30. mesta. Tudi tisti, ki so bili 70. ali 80., so enako pošteno garali. Če jih pogledate zdaj … Ko športniki rečejo, da bi si zaslužili pokojnino, se mogoče na neki način strinjam. V tistih 20, 30, tudi 40 letih, ki jih pustiš v športu, si dejansko pustil prav toliko let normalnega življenja. Je pa tudi res, da se v nekaterih športih vrtijo preveliki denarji, medtem ko v drugih športih, ki niso nič manj fizično zahtevni, mera odrekanja je enaka, denarja skorajda ni. Če samo primerjamo plavanje in nogomet, ali že rokomet in nogomet in košarko. A to je stvar drugih. Jaz sem z veseljem igral rokomet, ker je bilo to rekreativno, kar mladini zelo priporočam.
Vrhunski šport je zame stvar, ki jo mladini ne priporočam.
Vrhunskega športa torej ne priporočate, rekreacijo pa.
Da. Zdi se mi, da se mladi premalo ukvarjajo s športom, če se, pa trenirajo. Tako je, ali otrok nekaj trenira ali pa se sploh ne ukvarja s športom. Ko smo mi trenirali rokomet, smo še zmeraj zraven igrali nogomet, košarko. To ni bila prisila. Če je bilo v šoli karkoli narobe, je oče dejal, da ne bom šel na trening, dokler ne popravim ocen. Zdaj je ravno obratno. Če je v šoli kaj narobe, rečejo, da boš šel pa na igrišče, ker ti drugega ne bo preostalo (smeh).
Menite, da bi ob resnem delu lahko postali profesionalni rokometaš? Imate tak značaj?
Ne. Pa ne zaradi značaja. Gre za to, da me v življenju zanima več kot le ena stvar. Moramo vedeti, da mora biti vrhunski športnik tisočodstotno v eni stvari, za uspeh na svetovni ravni mora biti zelo predan. Nekaj morate vedeti. Biti slovenski prvak v bazenu dveh milijonov ljudi je enako področnemu prvaku v predmestju nekega sedemmilijonskega mesta. Ne pravim, da je zaradi tega uspeh manj vreden, a dejansko vrednost začneš dobivati, ko stopiš na evropsko in svetovno prizorišče. Povsem sem zadovoljen s tem, kar sem dosegel. Resnično so me zanimale mnoge stvari, glasba, film, umetnost na splošno, zgodovina, moda in tako naprej. Mislim, da ne bi zdržal le ob rokometu.
Kako pa je pri vas s spremljanjem športov?
Maksimalno uživam v dveh stvareh. Takrat vsa družina ve, da me mora pustiti pri miru (smeh). Na srečo je tako le enkrat na dve leti, ko poteka svetovno ali evropsko prvenstvo v nogometu. To je res poseben čar.
Nekaj morate vedeti. Biti slovenski prvak v bazenu dveh milijonov ljudi je enako področnemu prvaku v predmestju nekega sedemmilijonskega mesta.
Letos ste torej poleti zelo uživali?
Da, bili smo ravno na morju, kjer je prišlo do manjšega zapleta. Ko smo izbirali apartma, je bila na fotografijah drugačna televizija, kot je potem dejansko bila. Klical sem lastnico, da ne bo šlo, na sporedu so bile štiri tekme na dan. Nisem bil jezen, samo če bi vedel, bi s sabo prinesel svojo televizijo (smeh). No, naslednje jutro so nam prinesli novo. Ta je bila res majhna (smeh).
Si kdaj kakšno tekmo ogledate v živo?
Da. Bil sem na nekaj tekmah naše nogometne reprezentance, ene zadnjih, ki jih je odigrala na Plečnikovem stadionu. V Stožicah, priznam, še nisem bil.
Če se ne motimo, ste včasih nogomet igrali tudi za slovensko glasbeno reprezentanco?
Da, to je bilo kar nekaj let. Ko sem igral, sem bil zelo resen in moram reči, da tudi dober. Če se nečemu posvetim, pri meni ni polovičarstva. Raje rečem ne. Moram pa še dodati, da se v kolektivnem športu še nekaj hitro spozna, to je značaj ljudi. Ljudje ga lahko dolgo časa skrivajo. Nekatere sem imel za povsem drugačne, kot se je izkazalo, da so, ko smo igrali za reprezentanco glasbenikov, ko so izbruhnila čustva. Nad nekaterimi sem bil negativno razočaran, in tudi zato sem raje nehal sodelovati. Nisem bil razočaran nad odnosi med nami, temveč nad odnosom z nasprotnikom, kako se odzoveš na sodnika in tako dalje. To so vseeno prijateljske tekme, ne more se zgoditi, da skorajda polomiš človeka. Je pa bilo nekaj let super vzdušje, ekipa je bila dobra. Izkušnja je bila zelo zanimiva. Tudi zato ker sem prvič v življenju igral veliki nogomet.
Klical sem lastnico, da ne bo šlo, na sporedu so bile štiri tekme na dan. Nisem bil jezen, samo če bi vedel, bi s sabo prinesel svojo televizijo (smeh).
In kako ste se odrezali?
Na začetku sem ga igral kot rokomet (smeh). Tekel sem in v napad in v obrambo, in tudi ko sem se s kom boril, sem ga zgrabil in skorajda slekel (smeh). Bolj je bilo podobno ragbiju (smeh). Imeli pa so me blazno radi v ekipi, saj prek mojega dela igrišča skorajda nihče ni uspel priti. Če ne drugače, pa sem ga podrl (smeh). Nisem se metal v noge, ampak v trup. Najprej so res mislili, da sem treniral ragbi, no, ali pa rokomet.
Ko to enkrat poskusiš, šele vidiš, zakaj je nogomet tako zelo poseben in zakaj ga vsi komentirajo. Zato ker ga bolj ali manj nikoli nihče od njih ni igral. Tisto žogo brcniti iz kazenskega prostora do polovice igrišča … Mislim, da osmim od desetih Slovencev tega ne bi uspelo narediti. Spomnim se, da smo enkrat streljali tudi enajstmetrovke, in mislim, da so od celotne ekipe samo trije dali gol, nekaj jih je zadelo vratnico, drugo pa je šlo vse mimo gola. Pa se ti zdi to tako lahko, ker je gol tako velik. A ni.
Si ob nogometu ogledate še kaj drugega?
Da, vse športe. Olimpijske igre, SP in EP v rokometu. Bil sem tudi na eni od tekem na EP, ko smo Slovenci osvojili srebro. V Celje sem šel s precej visoko nosečo ženo (smeh). V živo sem si ogledal tudi hokejsko tekmo, kar je nekaj povsem drugega kot po televiziji. Bil sem na tenisu v Umagu, na formuli v Imoli, na skokih v Planici. Bil sem na atletiki in še vedno mi je nekaj najbolj fascinantnega skok v daljino. Po televiziji je videti povsem drugače, v živo pa vidiš ta let, dejansko je, kot da imajo krila. Ali skok s palico. Kako visoko je letvica! Podpiral sem tudi Dejana Zavca, ki je res super človek, zelo poseben. Če se da, si stvari rad ogledam v živo in to vse športe. Nisem pa obseden s športom, da bi gledal po televiziji samo to. Mora biti nekaj posebnega. Ravno pred kratkim je bil to recimo intervju s Srečkom Katancem, ki je povedal kar nekaj dobrih stvari. Na primer, da sedma sila velikokrat preveč pričakuje, a to hkrati po eni strani razumem. Če se ne bi pričakovalo, bi tudi športniki rekli, pa saj nas niste spodbujali, nič niste pisali o tem. Bolj mislim, da ljudje v glavah ne znajo preklopiti. Strinjam se s Katancem. To, kar se nam je zgodilo, da smo se uvrstili na EP in SP, to so čudeži. To ni kar tako. Nismo zaradi tega postali velesila. Daleč od tega, da smo bili realno sposobni premagati Rusijo, Ukrajino. To se nam je zgodilo. Gol Mileta Aćimovića se je zgodil. Ljudje imajo dejansko do športnikov prevelika pričakovanja.
Imeli pa so me blazno radi v ekipi, saj prek mojega dela igrišča skorajda nihče ni uspel priti. Če ne drugače, pa sem ga podrl (smeh).
Pa vendar, tako kot ste dejali, tako mora biti. Nekaj je treba pričakovati!
Ko gledam nekega športnika, ki pravi, da je v dobri formi, je zame najbolj pomembno, da na velikem tekmovanju doseže svoj najboljši rezultat. To je vse. Četudi je plavalec 35., a je postavil osebni rekord, je to vse, kar je pomembno. Dal je svoj maksimum. Se pa tudi zgodi, da se mu zalomi. Da ga vsi vidijo kot zmagovalca in ima zlato kolajno že okoli vratu, a pač ne gre. A tudi v tem potrebuje podporo. Tako veliko razočaranje, ki ga športnik nese sabo vsak večer v posteljo, je neverjetno. Ljudje bi se morali včasih zamisliti. Včasih prehitro in preveč povprek obsojamo in jih pribijamo na križ.
Ste klubsko usmerjeni?
Navijam za Slovenijo. Nekateri pravijo, da tisti, ki so iz delavskega razreda, navijajo za Barcelono, tisti pa, ki so bolj buržujsko usmerjeni, za Real Madrid. Barcelona mi je bližja, a ne zaradi teh dveh pogledov, temveč ker me je zelo prevzelo samo mesto. Obiskal sem tudi okolico Camp Noua oziroma muzej, trgovino, na stadion nisem šel. Bolj mi je bilo pomembno, da sem posnel čudovito fotografijo, in to ne nogometne Barcelone, temveč košarkarske. V njej je takrat slovel Jaka Lakovič in tam je bila obešena njegova velika podoba. Glej ga, našega junaka sredi Katalonije, sem si mislil. Raje sem fotografiral to kot pa stadion. To mi zelo veliko pomeni. Ob uspehu kateregakoli Slovenca na kateremkoli področju me zajame blazno velik čustven naboj.
Kakšen ste kot navijač? Tekme spremljate umirjeno ali temperamentno?
Ne razburjam se zelo. Ob gledanju tekem imam neki sedmi čut, ki me redko prevara. Četudi komentator govori, da je dobro, vidim že samo po tem, kako se nekdo rokuje z žogo, recimo pri rokometu in košarki, ali je res dobro ali ne. Na prvenstvih se že na prvi tekmi vidi forma ekipe. Ekipe, ki rečejo, prve tekme smo igrali slabo, a smo stopnjevali formo in postali prvaki, so zelo redke. Mislim, da ekipe na ta način velikokrat taktizirajo, da na začetku slabo igrajo, da ne pokažejo vseh adutov, a vedo, da so dobre. Pri nas pa je tako, še posebej v kolektivnih panogah, da moramo dati že na prvi tekmi od sebe maksimum. Vedno moramo igrati vrhunsko, da smo lahko konkurenčni.
Štukelj je športnik, ki je Slovenijo v taki veličini predstavil na odprtju olimpijskih iger, kot je ni še nihče. Enako bi bilo samo, če bi Slovenec poletel v vesolje. A to pravi Slovenec, ne nekdo slovenskih korenin.
Se pa spet strinjam s Srečkom Katancem, ki je dejal, da mu je bolj pomembna dobra igra, četudi mogoče izgubimo, kot pa da slabo igramo in zmagamo. Čeprav na koncu šteje samo rezultat. Absolutno. A za vzdušje v ekipi se mi zdi to pravi pristop nekega trenerja.
Na svetu je veliko odličnih športnikov. Obstaja kdo tako v Sloveniji kot v tujini, ki vas je še posebej očaral, do katerega gojite globoko spoštovanje?
Zame je največji, in to vedno bo, težko ga bo kdo presegel, Leon Štukelj. To je človek, ki je name naredil tako velik vtis, da se mi še vedno, ko izgovorim njegovo ime, naježi koža. Res je bil sijajen človek, ko je tekmoval. To je bil čas pravega športa, to je "zdrav duh v zdravem telesu". Takrat so športniki dejansko odraščali na krompirju, jajcih, z nekaj malega mesa. Štukelj je športnik, ki je Slovenijo v taki veličini predstavil na odprtju olimpijskih iger, kot je ni še nihče. Enako bi bilo samo, če bi Slovenec poletel v vesolje. A to pravi Slovenec, ne nekdo slovenskih korenin.
Tako veliko razočaranje, ki ga športnik nese sabo vsak večer v posteljo, je neverjetno. Ljudje bi se morali včasih zamisliti. Včasih prehitro in preveč povprek obsojamo in jih pribijamo na križ.
Tisti, za katerega sem najbolj trepetal, ki je poskrbel za neverjetno evforijo, kot mladenič sem zanj največ navijal, pa je Bojan Križaj. Za njim je prišla tudi Mateja Svet, a mi smo bili fantje, Bojan je bil za nas junak. To je bil tudi veliko prekmalu pokojni Jože Kuralt, ki je imel vedno najboljši vmesni čas, pa revež nikoli ni prišel do cilja. Njemu bi dal sto zlatih kolajn, ker mi je bilo vedno tako hudo. Tu je seveda še Jure Franko, ki nas je rešil v Sarajevu. Zaradi teh spominov se mi še zdaj solzijo oči.
Ali obstaja kakšen športni dogodek ali tekma kjerkoli na svetu, ki bi si ga nadvse radi ogledali, doživeli, za to pa bi imeli na voljo ves čas in denar?
Če bi imel ves čas in ves denar, bi ju gotovo poskušal vložiti v nekega mladega talenta, ki bi potem premagal ves svet. Verjetno bi šlo za šport, ki je svetovno priznan, kot je tenis, za ekipne športe se bojim, da bi mi najbrž zmanjkalo denarja (smeh). Nimam želje, da bi sedel na kakšnem stadionu. Tudi doma si znam narediti tako, da mi je dobro, da je bučno, kot da bi bil na prizorišču.
Ali v vaših očeh obstaja športni dogodek, ki vam je ostal v spominu in bi ga radi podoživeli v živo?
Ha! Da, mogoče bi nazaj zavrtel čas in bi Bojanu Križaju premaknil tista vratca, ki so ga zmedla (smeh). Mogoče bi še komu omogočil, da bi zadel tisto enajstmetrovko. To so travme, ko zgrešiš samo ti, in zaradi tega izgubi ne samo ekipa, ampak ves narod.
