Junaško plačevanje starih grehov

Meni ni bilo do smeha. Priznam, da sem pred februarskim žrebom skupin prvega dela, tako kot vodstvo Košarkarske zveze Slovenije, upal, da naša reprezentanca ne bo izžrebana v skupino, ki jo bo gostil Las Palmas. A naši razlogi so se nekoliko razlikovali. Kanarski otoki so pač prepričljivo najbolj oddaljeno prizorišče tega prvenstva in zveza je imela v mislih predvsem čim nižje stroške za navijače, da bi lahko v čim večjem številu prišli na prvenstvo, sam pa sem ob žrebu mislil na čim krajšo pot z jekleno ptico.

Da, ne letim rad. Če se le da, se temu izognem. Nisem sicer tako ekstremen primer kot moj novinarski kolega, ki me je še pred žrebom, malo v šali, malo zares, nagovarjal, da bi se na pot v Španijo odpravila z vlakom, a vseeno sem veliko bolj srečen, če pod nogami čutim trdna tla, in to trdnejša, kot so tista v letalu.

Po plesu kroglic v Barceloni je možnost potovanja z vlakom (ki bi se ji tudi sicer odrekel, hitrost je le hitrost) seveda odpadla, ne pa tudi moja pot na Kanarske otoke. In zdaj se vrnemo na začetek. Pot v Las Palmas me je vodila iz Trsta do Rima, od tam v Madrid in iz španske prestolnice na Gran Canario. Trije vzleti, trije pristanki. Super, bi zavpil marsikdo, ki najbolj uživa ravno v tem delu letalskih poletov. Groza, bi mu odgovoril sam, ki ne maram tudi tega dela potovanj po zraku, posebej ne dvigovanja v višave, ko vem, da je polet še pred menoj.

Žena je očitno v tem prepoznala plačevanje grehov iz preteklosti, ko sem raje od bolj oddaljenih destinacij izbiral tiste bližje, dosegljive z jeklenim konjičkom. A služba je služba, za košarko in reprezentanco tudi na letalo! Hm, saj bi tudi zame lahko rekli, da sem neke vrste junak ...