Ko smo se našli na dogovorjenem kraju v Stožicah, smo – nevede – poskrbeli za nekaj novega. V svojo pisarno nas je Dragan Adžić peljal z dvigalom, s katerim se je zapeljal prvič, ker vedno, da se vsaj malo razgiba, uporablja stopnice. Prijazni rokometni strateg, ki je potreboval nekaj sekund, da je uganil, kateri gumb mora pritisniti, se je dobro znašel, v prvem poizkusu je našel pot do svoje stožiške 'sobane', v kateri nam je postregel s kavo in s svojo zgodbo.
Trener Krima in tudi ženske slovenske reprezentance, ki jo je poleti vodil na olimpijskih igrah, se je pred dobrega pol stoletja rodil v črnogorskem kraju Ivangrad, ki se danes imenuje Berane. Tam je še upihnil prvo svečko na rojstnodnevni torti, potem so se Adžićevi preselili v Titograd, ki ga danes poznamo pod imenom Podgorica. Ta je njegov dom, v prestolnici Črne gore ima danes hišo, medtem ko je odraščal v blokovskem naselju. Draganova mama Milena in oče Dušan, ki je preminil pred tremi leti, sta družino v Podgorico preselila zaradi službe v podjetju Aluminijumski kombinat, tu sta posledično vzgajala sinova. Dragan ima še štiri leta starejšega brata Gorana, ki je bil v otroških letih njegov največji rival. "Saj veste, kako je! Mlajši poskuša biti vedno močnejši, boljši od starejšega. Bil je prizanesljiv do mene," se je naš sogovornik široko nasmehnil ob tem spominu in ga še malo bolj razčlenil: "Vseskozi sva tekmovala, a hkrati naju je družila tudi velika ljubezen. Najlepše, najbolj vredno, kar lahko starš da otroku, je brat ali sestra."
Na ladji bi skrbel za telekomunikacijo
Oče je bil po duši športnik, nogometaš, boksar, Dragan pa se je v rokometu našel, ker so ga imeli izredno radi učitelji telovadbe v njegovi osnovni šoli. Igrati ga je začel v šestem razredu. "Malo sem igral tudi košarko, od 12 leta dalje pa samo še rokomet. Ljubim tudi vaterpolo, a takrat zanj nismo imeli pravega bazena," je razložil.
##PAIDBREAK##
"Moj brat ima boljši spomin in vedno bo rekel, da sem bil malo razvajen. Oče je bil zelo strog, medtem ko nama je mama kazala vso svojo ljubezen. Verjetno sem bil res malo bolj razvajen kot brat," je s širokim nasmeškom priznal: "Nikoli pa nisem povzročal težav. No, le takrat, ko sem se boril z bratom."
V šolo je rad hodil. "Od nekdaj sem imel dobre delovne navade v nasprotju z Goranom, ki ni bil tako priden učenec kot jaz," se je v smehu pohvalil: "To je bilo zelo lepo obdobje, užival sem v šoli, s prijatelji, še danes so nekateri od tistih moji najboljši."
"Bil sem antitalent za matematiko," pa se je prijel za glavo, ko smo ga vprašali, v čem je blestel v šolskih klopeh: "Rad sem se sicer učil. Geografijo, zgodovino, vse, le matematike ne. Tudi v glasbi in likovni umetnosti nisem blestel."
Šolanje je nadaljeval na srednji šoli za elektroniko, želel študirati, se vpisal na fakulteto, a zaradi rokometne kariere in več selitev študij hitro opustil. "Če bi nadaljeval… V Podgorici imamo sijajno pomorsko fakulteto in lahko bi se videl, da bi na neki ladji skrbel za elektroniko, telekomunikacije ali kaj podobnega," je malo zasanjal. A iz tega ni bilo nič, rokometna žoga ga je povlekla v drugo smer: "Če me ne bi, ne vem, kje bi pristal."
Povedal vam bom nekaj, česar nisem še nikomur
Pravi, da je velik deloholik, rokomet pa tako velika ljubezen, da ta zanj ni le poklic, služba. Adžić je s tem prežet, to ni dvoma, težko ga "odklopi", a se trudi. "Povedal vam bom nekaj, česar nisem še nikomur. Odkar sem v Sloveniji, si zelo prizadevam, da ga odklopim. Ker tega do zdaj nisem počel. Kmalu bom star 55 let, pri 54. sem šele dojel, da se moram občasno odmakniti od njega. To je bilo zelo zapleteno."
Že vrsto let vsak dan vstane ob 5. uri, a namesto, da se takoj vrže v službo, zdaj v roke prime kakšno knjigo, gre na sprehod, zatočišče pogosto najde na Golovcu in Rožniku, narava ga v Ljubljani navdušuje. "Uspeva mi, občasno tako pozabim na rokomet," je ponosno dejal.
Trener, ki je na OI 2012 s črnogorsko žensko reprezentanco osvojil srebro, na EP pa zlato kolajno, je rokomet igral do 28. leta. Takrat je telo dokončno reklo ne, poškodbe kolen in mišic so bile prehude, krožni napadalec je s težkim srcem za vedno pospravil opremo: "To je bil eden najhujših trenutkov v mojem življenju, a zaradi tega sem postal močnejši."
V letu dni je našel nov namen, postal je pomočnik glavnega trenerja Budućnosti. O tej karieri prej ni resno razmišljal, čeprav je vedel, da ima to žilico. "Po naključju sem pristal na nekem treningu in se takoj našel v tej vlogi. Ta močna ljubezen še vedno traja," je nadaljeval strateg, ki je vedno delal le z ženskimi ekipami. "Mogoče sem imel željo, da bi delal z moškimi, imel sem ponudbe, a z dekleti vztrajam, ker mi je to največji možni izziv. Ni enostavno, verjemite mi. Ženske res spoštujem, verjamem v žensko moč, če ne bi bilo tako, v ženskem rokometu ne bi delal že 20 let. Tu vidim več izzivov kot pri moškem," je razložil.
Timea ga je hitro 'prevedla'
Pri 39 letih je sledila še ena pomembna prelomnica v Draganovem življenju – spoznal je svojo ženo. Od njega sedem let mlajša Timea je Madžarka, ki je v Črno goro prišla kot prevajalka trenerju Budućnosti. "No, mene je hitro 'prevedla'," se je z rdečico na obrazu nasmehnil Dragan.
Timea danes dela na madžarski ambasadi v Podgorici, močno pa pri ženi ceni dejstvo, da ga razume in pusti, da dela to, kar dela. "Najraje imam močne ženske in srečo imam, da sem našel žensko, ki je izredno sposobna, ki se lahko z vsem spoprime sama. Praktično je zgradila našo hišo, vzgaja najina sinova. Ona je kraljica, ki vse naredi boljše, kot bi naredil njen mož. To je moje največje bogastvo," se zaveda oče 14-letnega vaterpolista Davida in 12-letnega rokometaša Teodorja, ki med sabo govorita madžarsko. "Mama je vendarle mama in ima velik vpliv, seveda," je Draganu, ki pozna zgolj nekaj osnov madžarščine, to povsem jasno.
Bila bi najbolj razvajena deklica na tem planetu
"Po črnogorski tradiciji bi moral biti strog oče, tak, ki udari po mizi," je najprej izustil, ko smo ga vprašali, kakšen oče je. Toda, … "A, ker me ni veliko doma, sem jaz tisti, ki je popustljiv. Mama gotovo ni, zato sina dobita vse, kar morata, imamo pravo ravnovesje. Nekdaj sva si želela tudi hčerko in če bi jo dobila, trdim, da bi bila to, ker sem tako popustljiv, najbolj razvajena deklica na tem planetu. Zato je dobro, da je nimam," se je gromko zasmejal Črnogorec.
S Timeo sta se pred 15 leti poročila brez pompa. "Šli smo na kosilo, to je bilo to," se je nasmehnil mož, ki poročnega prstana ne nosi. "Peti dan po poroki sem ga izgubil. Zaplaval sem v morju in ostal je v njem. Kaj je rekla žena? Uff," se je v smehu prijel za čelo: "Nisem šel po novega, v redu je, najin zakon zaradi tega ni trpel (smeh)."
Najprej pes, potem na vrsto pridemo ostali
Odkar dela v Ljubljani, z družino živi ločeno, česar nikoli ni želel, a ni šlo drugače, pravi ljubitelj mačk, ki je ta hip Adžićevi nimajo. Imajo pa psa, sijajnega labradorca: "Moja žena ga obožuje. On je na prvem mestu, šele nato na vrsto pridemo ostali," se je zasmejal Dragan, ki se občasno prelevi tudi v gostujočega predavatelja predmeta Psihofilozofija športa na Fakulteti za športni menedžment v Podgorici.
V prostem času, ki si ga vedno bolj zna vzeti, zelo rad prebira avtobiografije, zelo ga zanima umetnost, arhitektura, muzeji. "Kamorkoli gremo, prej pogledam, kaj lahko obiščem. Ali je to muzej, katedrala. V vsakem mestu nekaj najdem," je dejal šef klopi krimovk.
Obiskal sem vse gledališke predstave
Adžić je velik ljubitelj glasbe in če bi lahko, bi pogosto hodil na koncerte, nekdaj celo je. Zdaj občasno, ko je kakšen koncert v Stožicah, na hitro pokuka iz pisarne in tako napolni svojo dušo. Ljubi Oliverja Dragojevića in dalmatinski melos, črnogorska folk glasba ni po njegovem okusu. "Moja otroka poslušata skupino Queen. Meni je iz tistih let bolj pri srcu Abba. Kje sta našla Queene, nimam pojma, tega doma nismo poslušali," je v smehu pojasnil.
Pohvalil se je, da je B.B. Kinga, Erica Claptona in njima podobne glasbene velikane slišal v živo. "Ko sem igral v Skopju, so v nekem obdobju tam koncertrirali številni mojstri rocka in bluesa. Živa glasba je nekaj, v čemer res uživam," je zatrdil tudi velik ljubitelj gledaliških odrov. "Pred leti sem v Črni gori obiskal vse predstave," nas je malo presenetil: "V Sloveniji sem obiskal dve, a me jezik še malo ovira pri uživanju."
Niso še naredili sladke jedi, ki mi ne bi bila všeč
Vse dokler ni spoznal Timee, je Dragan živel sam. "Če pogledate (pokaže po pisarni, op.p.), je vse na svojem mestu, urejeno," je pokazal svojo nagnjenost k redu. "A priznam, kuham ne. Največ, kar bi lahko pripravil, so kakšna jajca. Nimam prave želje. Tu sta moja sinova čisto drugačna. Že zdaj znata pripraviti marsikaj, česar jaz nikoli ne bi mogel," je skomignil z rameni. Sicer ni izbirčen, rad je vse, najraje sladice. "Lahko sem v še tako fantastični restavraciji, z izrednimi jedmi, a vse, kar me zanima, je sladica," se je zasmejal in kot najljubšo navedel jabolčni zavitek: "A res mi je vse všeč. Niso še naredili sladke jedi, ki mi ne bi bila (smeh)."
Zaradi narave svojega dela že več desetletij veliko potuje in pravi, da bi zunaj sezone tako najraje mesec dni preživel na ležalniku na vrtu hiše. A na idealen oddih ne more računati, ker z družino redno pohajkuje po svetu. Zadnje poletje so ga navdušili Dolomiti, zaradi sinov je tudi bolj drzen, kot bi bil sicer, z njima rad "divja" po zabaviščnih in vodnih parkih. Ne ustraši se lahko, najbolj pa ga je strah kač. "Še na televiziji jih ne maram videti," je priznal s kislim izrazom na obrazu.
Če bi lahko za vse to plačal, bi z veseljem
V našem pogovoru je zatrdil tudi, da ni materialist, prav obratno. "Srečen sem, ker sem zdrav, ker je zdrava moja družina, ker opravljam poklic, ki ga ljubim. V svoji koži se dobro počutim in želim, da so vsi okoli mene srečni in zadovoljni. Če bi lahko za vse to plačal, bi z veseljem," je razložil bradati mož, ki se je opisal z naslednjimi besedami: "Trudim se biti dober človek. To mi je najbolj pomembno. Če bi ljudje rekli, da sem katastrofalen trener, a dober človek, bi bil srečen. Drugim želim vse dobro, nisem negativen, ne sovražim, tega čustva ne potrebujem. Želim si, da bodo nekega dne mojima sinovoma govorili, da je bil njun oče dober človek, enako kot meni govorijo o mojem očetu. Če bo tako, bom najbolj srečen, če ne bo, se bom potrudil, da bo. Priznam tudi, da nisem preveč družaben, lahko uživam samo v svoji družbi in to se mi zdi zelo dobro," je dejal.
Glede na njegove besede ga bomo ob rokometnih igriščih še nekaj časa videvali. Energije mu ne manjka, še manj želje in moči, ob tem pa želi ostati vitalen. "Da se bom nekega dne lahko igral tudi z vnuki," je s širokim nasmehom sklenil Dragan Adžić.
