Poletja je bilo hitro konec. Vsega nekaj tednov po tistem, ko je bila reprezentanca na pragu finala olimpijskih iger, smo bili vrženi nazaj v klubsko realnost. Kruto realnost. Okroglih dvajset let potem, ko je Celje PL po letih obleganja končno stopilo na evropski vrh, Slovenija nima svojega predstavnika v najelitnejšem klubskem tekmovanju. Hitro čas beži, pa se zdi, da je bilo še včeraj, ko so bili Celjani abonirani na polfinale. Ko so Prule igrale v polfinalu in je bil koprski Cimos le nekaj minut oddaljen od zaključnega turnirja. Ali pa, ko je v velenjski Rdeči dvorani padel zvezdniški PSG. Dobri, stari časi. V lanski sezoni je celjski otroški vrtec na 14 tekmah zabeležil prav toliko porazov. Pri tem bi lahko nekaterim prilepili oznako sramotni.
»Vlak evrolige je odpeljal. V kolikor nisi konkurenčen, nima smisla siliti na to raven. Evroliga in klubi v njej so deset svetlobnih let pred nami,« je pred dnevi, ko je s svojim Panathinaikosom gostoval v Ljubljani, razlagal nekdanji športni direktor Cedevite Olimpije Sani Bečirović. Razlog pa? »Samo finance,« pravi Sani.
Kar se rokometne lige prvakov tiče, (še) ni tako drastično in zadnji vlak (še) ni odpeljal, definitivno pa se pripravlja, da počasi zapusti postajo.
