Ne več tako pogosto kot nekoč, a včasih, ko me daje nespečnost, si dolge nočne ure še vedno krajšam tudi z ligo NBA. V še eni takšni noči z bolj malo spanca in precej več prekladanja ter tuhtanja sem oni dan, bolj kot ne po spletu naključij, naletel na tekmo LA Lakersov in Minnesote, dvoboj dveh danes (naj)slabših moštev v ligi. Še ena izmed množice tekem, ki ne bodo ostale prav dolgo v spominu, morda še najbolj oziroma le po tem, da je neki sedemintridesetletnik na njej zabil 38 košev.
Malo brskam po papirjih in svetovnem spletu, a po tem niti ni prave potrebe. Ljudje, šampioni, ki so mi pri srcu, so zasidrani nekje globoko v spominu. Slednji je sicer kot pes, pa se uleže tja, kamor se mu zazdi, a čeprav sta minili že skoraj dve desetletji, se še vedno dobro spomnim 8. februarja leta Gospodovega 1997. Ko je na tekmi novincev na All Star vikendu neka bodoča zvezda košarkarske igre dosegla 31 točk ter nekaj ur kasneje dobila še tekmovanje v zabijanju. Med letom si je žogo podal med nogami in s tem prepričal žirijo. Videli smo tudi že boljša, spektakularnejša zabijanja, a takrat še ne devetnajstletni Kobe Bryant je bil predviden kot naslednja velika stvar, pa je imel ob tem nekoliko več kredita v ligi, ki vedno opreza za nekimi novimi zvezdami, novimi obrazi in posebnimi zgodbami. Samo mimogrede, njegov programirani naslednik oziroma prestolonaslednik Steph Curry je takrat štel vsega osem let. In devetnajst let ter kakšnih 33 tisoč točk kasneje se Bryant počasi poslavlja od igrišč, žezlo pa je ob tem predal že pred leti.
Črna mamba se je z leti upehala, v njenih strupnikih je vse manj strupa in danes na trenutke bolj spominja na nestrupenega goža, ki pa se ga številni še vedno bojijo.
Ob tej njegovi poslovilni turneji, ki je sem in tja prekinjena zaradi iztrošenosti telesa, me prevevajo grenko-sladki občutki. Material je že dodobra načet, zaradi česar je v zadnjih dveh sezonah skupno odigral vsega 41 tekem, komaj četrtino vseh. Korak je pri tem počasnejši, najboljša leta so že zdavnaj mimo, Črna mamba se je z leti upehala, v njenih strupnikih je vse manj strupa in danes na trenutke bolj spominja na nestrupenega goža, ki pa se ga številni še vedno bojijo. Ko te piči kača, se pač bojiš tudi zvite vrvi. Bojazen je do neke mere upravičena; iskra v njem, ki sem in tja zaneti požar, namreč še ni ugasnila. Iz tiste iskre se resda vse redkeje razbohoti ogenj, pa vendar se še zgodi večer, kot je bil tisti proti gozdnim volkovom iz Minnesote.
DE NIRO IN STONESI
Kobe je danes kot Rolling Stonesi na še eni od svojih poslovilnih turnej. Ni več poskočnosti, gibčnosti, niti v gibih niti v ritmih, a ko zaigrajo na pravo struno, ko zazvenijo stare uspešnice, ti še vedno poženejo kri po žilah. Legende na delu, ko si vesel, da si bil tam, da si jih pri tem morda še zadnjič videl v živo. Še vedno je to prava, prvinska ljubezen, poezija skupaj z nostalgijo in talentom, zamešana v čudovit koktajl.
Ob spremljanju njegove simultanke proti volkovom mi je na misel prišel tudi Robert De Niro. De Niro, ki je danes le še bleda senca De Nira iz recimo Lovca na jelene, Razjarjenega bika in/ali Taksista. De Niro, nekoč privrženec metode Leeja Strasberga, se danes smeši v abotnih komedijah, lahko bi rekli, da ob tem tudi razprodaja ugled, potem pa sem in tja vendarle še pride film, v katerem spomni na staro slavo in talent, ki ga je posedoval. Tudi Bryant je bil sem in tja, predvsem na začetku sezone, ko so žoge padale nekam daleč od obroča, parodija samega sebe. A potem pride nov večer ...
Pred dnevi je, čeprav le v »civilu«, s klopi dobesedno spodil Larryja Nancea mlajšega, sina nekoč sijajnega krila Larryja Nancea, ki je v osemdesetih in devetdesetih nosil dres Phoenixa ter Clevelanda in ki obudi spet neke druge spomine. Na čase TV Koper Capodistrie in Dana Petersona ter njegovo čudovito mešanico, fuzijo italijanščine in angleščine. Kakorkoli že, na klopi je zmanjkalo prostora, pa je moral Nance mlajši na – tla. Brez ugovarjanja, brez pritoževanja. Če si kdo to zasluži in dovoli, potem je to on, so bile besede Larryja mlajšega.
O njegovi veličini sicer morda še najbolj zgovorno govorijo stoječe ovacije, ki jih je iz večera v večer deležen na igriščih med Atlantikom in Pacifikom. Tudi tam, kjer je bil še nedolgo tega državni sovražnik številka ena, kot denimo v ponedeljek v Bankers Life Fieldhouse v Indianapolisu ali pa pred tedni v kultnem bostonskem Gardnu, ga na tej poslovilni turneji sprejemajo z aplavzom.
Tovrstnih asov, ki spadajo med najboljše svoje generacije, v zaključkih karier sicer ni vedno lahko spremljati. Oče čas pač nikomur ne prizanaša, mnogi pa prepozno rečejo – dovolj je. Spomnim se denimo tistih neposrečenih vrnitev Magica Johnsona in Michaela Jordana, ki je bil v dresu Washingtona videti naravnost bizarno. Tudi zato upam, da njega ne bo premamilo, da je tole resnično zadnji ples in da bo škrlatno-zlata resnično edina barva neke velike kariere.
Kobe je danes kot Rolling Stonesi na še eni od svojih poslovilnih turnej. Ko ni več poskočnosti, gibčnosti, niti v gibih niti v ritmih, a ko zaigrajo na pravo struno, ko zazvenijo stare uspešnice, ti še vedno poženejo kri po žilah.
Tu sicer ne bo hollywoodskega konca, slovesa, ne bo odšel na vrhuncu, priložnost za kaj takega je namreč splavala po vodi že pred leti. Jezerniki končnice razen po televiziji ne bodo videli, pa si bo trinajstega aprila še zadnjič nadel vijoličasto-zlati dres. Do takrat pa ... Uživajmo v zadnjem plesu resničnega velikana. Zadnji tango v LA-ju, in ko bodo čez dobra dva meseca izzveneli še zadnji takti, bodo Jezerniki začeli »postbryantovsko« ero in končno krenili v obnovo. Z njim na krovu, z njegovo 25 milijonov dolarjev visoko plačo, ki je bremenila salary cap, le-ta namreč ni mogoča.
KOBE ODHAJA, KOBEJI PRIHAJAJO
Njegova zapuščina bo ogromna. Kobe ni bilo prav pogosto ime za novorojence, onstran Atlantika ni bilo niti med tisoč najpogostejšimi imeni, vse dokler ni v drugi polovici devetdesetih na košarkarsko sceno v velikem slogu zakorakal takrat komaj polnoletni Kobe Bryant. Da so Kobeji v naslednjih letih rasli kot gobe po dežju, bi bilo sicer precejšnje pretiravanje, a na višku, ko sta s Shaqom tvorila enega najboljših tandemov lige, je bilo Kobe petkrat pogostejše ime kot pa v preteklosti. Številke so z leti počasi padle, najbolj drastično seveda po tisti obtožbi posilstva, pa vendar je na svet še vedno privekalo kakšnih šeststo, sedemsto novih Kobejev na leto. In danes imamo zato kar precej približno desetletnih fantov, ki nosijo ime enega najboljših košarkarjev 21. stoletja. V slogu tistega nomen est omen med njimi lahko najdemo tudi nekaj precej nadarjenih košarkašev, ki se podijo po srednješolskih igriščih in delajo svoje očete ponosne.
Tudi to je del zapuščine nekega fanta iz predmestja Filadelfije. Ob petih šampionskih prstanih, dveh zlatih olimpijskih medaljah, osemnajstih nastopih na tekmi vseh zvezd ...
