Lulanje ni prepovedano

Na žalost ni vedno tako, ampak sem ena od tistih ljudi, ki pač uživa v trenutku, ki ga ima. Za včeraj mi je bolj ali manj vseeno, o jutrišnjem dnevu pa se bom pogovarjala jutri. Tako preprosto je to. Res je lepo, ko lahko uživaš v malih radostih, ki ti popestrijo dan – v klepetu s postavnim natakarjem, ko si na kavi, v posipu na sladoledu, ki se blešči v popoldanskem soncu, ali pa se nasmeješ dobri šali v izvrstni knjigi, ki jo prebiraš, preden končaš dan.

Sem pa zadnjič sedela v družbi slovenskih turistov, ki so prišli z avtobusom na ogled Bruslja. Ustavili so se tudi v evropskem parlamentu in ugotovili, da je to res pošastno velika institucija, ki požre toliko denarja kot mala evropska država, na primer Slovenija.

Nekaj gospodov srednjih let se je z menoj zapletlo v pogovor o športu in seveda smo takoj načeli aktualno temo –zamenjava v vodstvu nogometne Olimpije.

V slovenskem prostoru, tudi športu, je preveč negativizma. Mnogi, včasih se v tem kotlu znajdem tudi sama, prehitro sodimo in obsodimo ljudi, ki sploh niso imeli priložnost, da se izkažejo. Pregovor pravi, ne sodi knjige po platnicah. In drži, res drži. Izet Rastoder je moral odstopiti z mesta predsednika nogometne Olimpije. Zakaj in kako, je znano, kdo pa je v ozadju držal vse niti v rokah, pa malce manj. So ga odgnali navijači? Ne. Se je vsega skupaj naveličal? Ne. Spoznal pa je, da v mestu, kjer domujejo zeleno-beli, nima nobene podpore, nobene. In kot pameten gospod je uvidel, da nima smisla nadaljevati zgodbe, ki je noče nihče podpreti. Rastoder se je zavedal, da so imeli mnogi radi samo njegov denar, da je bilo mnogim malo mar za klub in da sam enostavno ne zmore peljati te barke skozi razburkane vode. Prišel bo Milan Mandarić, gospod, ki ima denar, veliko denarja, gospod, ki ima izkušnje in morda tudi vizijo za klub, da ga spet umesti v okolje, v katerem živi.

Danes ima Mandarić dokaj široko podporo javnosti v Ljubljani. Seveda ne vseh, kajti skeptiki in snovalci zarot se že oglašajo, še preden je Mister Fixit sploh povedal, kaj misli narediti s klubom. Nihče ne more vedeti, ali bo Mandariću uspelo, niti on sam ne, samo on pa ve, če so njegovi nameni pošteni. Toda ali mar moramo res iskati v vsaki zgodbi, še preden se sploh dobro začne, samo negativne stvari?

Mandarić si bo tudi sam izbral ljudi, ki bodo delali zanj, kar je vsekakor njegova pravica. Ali bo oziroma je izbral prave, bo pokazal čas. Gospod direktor ima precej sporno preteklost, toda bom kar navrgla še en pregovor – tisti, ki je brez greha, naj prvi vrže kamen. Mi je pa gospod, Ljubljančan od glave do peta, namignil, da sta se Mandarić in ljubljanski župan Zoran Janković vse dogovorila. Od gradnje pomožnih igrišč do tujega investitorja, ki naj bi končno uredil trgovski center v stožiškem športnem parku.

Da, Izet Rastoder je izgubil, ker je bil sam, ker mu od vsega začetka ni nihče verjel, pa je verjetno mislil dobro. Morda pa bi bilo prav, da damo človeku, ki je prišel, priložnost, da pokaže svoje namene. Sprejmimo ga z nasmehom, za pljuvanje bo še vedno dovolj časa.