Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Urška J. J. Rizvin
Urška J. J. Rizvin
22.05.2015 12:35:47
Deli članek:

Z roko pod odejo

Živijo! Veste, kaj me včasih jezi? Da v trgovini ne dobim svojega najljubšega sladoleda.

Nisem prav posebej sladkosneda, saj imam raje meso in slane stvari, toda včasih mi "pade cuk'r" in moram ugrizniti v nekaj sladkega. In sladoled je zelo prikladen za zvišanje sladkorja v krvi. Toda ne vsak sladoled. Imam svojega, "revolveraškega", ki se mora izgubiti v gozdu. Pred kratkim sem v trgovini naredila kar glasno sceno, ker ga niso imeli. Ja, težko je, če si ženska v tistih dneh in ne dobiš tistega, kar si želiš.

Sem pa kar veliko razmišljala o vrhunskih športnicah oziroma o tem, kako se spopadajo s težavami ob menstruaciji. Zanimivo, da mi je nekaj deklet, ki se ali pa so se ukvarjale z rokometom in hokejem, povedalo, da v času periode igrajo bolje, imajo več moči in podobno. Zanimalo me je, kako se spoprimejo z bolečino, ki je za nekatere neznosna. Gladko so odvrnile, da tableta proti bolečinam razreši vse težave. To, da so v času periode boljše, se mi celo zdi logično, saj hormoni delujejo na polno, in takrat je telo v najboljši možni fizični kondiciji.

Spet nekatera druga dekleta, plavalke in atletinje, pa so mi govorile, da čas menstruacije s tabletkami prestavijo, če sovpada z datumom tekme. Verjamem, da so bile narejene ustrezne znanstvene raziskave o tem, posebej pred desetletji v nekdanjem vzhodnem bloku. Nekateri dokumenti iz Vzhodne Nemčije so razkrili, da so dekleta, predvsem plavalke, v zgodnji fazi nosečnosti dosegala bistveno boljše rezultate in da so trenerji posegali po tej metodi – nekakšen naravni doping (po tekmovanju so nosečnost prekinili). Sicer ne vem, kako – po umetni ali naravni poti? Slišati je govorice, da imajo še danes podobne metode na Kitajskem in še v nekaterih azijskih državah. Sicer ne verjamem, da se to lahko še vedno dogaja v 21. stoletju, dejstvo pa je, da je veliko trenerjev, ki so pred dvema desetletjema delali v NDR, potem prebežalo na Kitajsko. Seveda so lahko zlobne govorice zgolj ljubosumno natolcevanje ob vse boljših dosežkih kitajskih atletinj. Pravi odgovor pa seveda poznajo samo vpleteni. Vedno so me zanimale tabu teme in ta tema je povsod še vedno tabu, kot da se dekleta sramujejo tega, da so lahko mame. Poleg tega pa si tudi novinarji ne upajo spraševati o tem. Zakaj ne? Jih je sram?

Sem pa razmišljala tudi o tem, kako je slovenska košarka prišla do velikega finala med Tajfunom in Rogaško. Slovenski šport, razen res redkih izjem, se počasi sesuva sam vase. In zadnjih nekaj let, od udarca gospodarske krize naprej, se pogovarjamo samo o težavah, pomanjkanju denarja, trenerjev, igralcev, dvoran, igrišč … Moje mnenje pa je, da smo največja težava mi. Vsi mi, ki šport spremljamo in v športu delamo. Zakaj? V finalu košarkarskega prvenstva igrata Tajfun iz Šentjurja in Rogaška. "Kdo?" boste rekli. Da, prav ste slišali.

Kluba iz majhnih okolij, kjer je šport del lokalne skupnosti. Toda v tem trenutku je največja neumnost naše prepiranje o tem, ali imamo tak finale, ker sta slabši Olimpija in Krka ali ker sta Tajfun in Rogaška napredovala. To je popolnoma nepomembno. Stvari v slovenskem športu je treba pogledati natančneje, globlje in z roko seči pod odejo. Ni težava v Olimpiji, Krki, Šentjurju ali Rogaški, ampak v tem, kako na vse to gledamo. Razvoj tehnologije nam je svet položil na dlan. Tudi športnega. In tako lahko na Olimpijo in Rogaško gledamo tudi pod vtisom zmag in predstav Reala ali Barcelone. Narobe. Neki pameten gospod Einstein je razvil teorijo relativnosti o času in prostoru, ki velja tudi pri nas. Slovenski šport, slovenska košarka, se ne dogaja nikjer drugje kot pri nas, in to v tem trenutku. Zato za naš šport ni pomemben in je celo škodljiv pogled skozi oči Joséja Mourinha. Pomemben je pogled Janeza in Micke, Zorana in Nikole, Jasmine in Sare. Vsi ti bi morali stopiti skupaj in nehati razpravljati o težavah, ampak raje pljuniti v roke in pomagati graditi šport, klube, predvsem pa otrokom omogočiti, da se bodo igrali šport.