Hvalabogu, da se najde nekdo tak, naj rečem najprej. Župan, gospodarstvenik ali politik, ki je zaljubljen v šport, ga podpira in zalaga z denarjem, ali pa mu uspe narediti davčno zakonodajo prijaznejšo.
Čeprav mi na uho pridejo tudi jezni očitke občanov najlepšega mesta na svetu, prosto po Zoranu Jankoviću, ki bentijo, kam gredo njihovi (davkoplačevalski) evri. Pa tudi prebivalce iz drugih mest, četudi ima njihov denar toliko s tistim, ki gre v blagajno Slovana, kot normirani espejevec izza tipkovnice z Golobovo božičnico. Nič.
Tudi Ljubljančani ne bi nič bolje živeli, če Mestna občina Ljubljana ne bi (tako) podpirala Slovana. Tistega milijona ali koliko že evrov Zoki ne bi delil nazaj med meščane. Kurjava ne bi bila nič cenejša, parkirišča bi se vseeno dražila, tako kot vozovnice za trole, ki občana z enega konca Ljubljane na drugega (10 kilometrov pešačenja ali vožnje s kolesom) pripeljejo v približno enakem času kot regionalni potniški vlak občana Zidanega mosta v službo v središče Ljubljane.
Denar iz občinskih javnih podjetij, kot so Energetika Ljubljana, LPP ali Ljubljanska parkirišča in tržnice, bi nekam pač šel, pustimo, kam. Mislim (si), da zaradi Slovana vseeno v mestu ni manj neprofitnih stanovanj, lukenj na cestah in kolesarskih stezah, javnih vrtcev, zdravstvenih domov ali domov za ostarele, knjižnic, muzejev, urejenih parkov, polnilnic za električna vozila. Mogoče se motim, ampak meni je pač Všeč Tko K Je, kot bi rekel ljubljanski raper Nipke, ki bi sicer raje videl, da bi župan več investiral v kulturo. Vsak (po) svoje, jaz grem pač raje v torek na rokomet, v četrtek na basket, v petek na hokej, v soboto na fuzbal.
Iz kakšnega drugega slovenskega mesta mečejo pod nos Slovanu in Urošu Zormanu Jankovićevo botrstvo. Kaj bi mnogi dali, da bi imeli ali župana ali gospodarstvenika, ki je tako zaljubljen v šport in radodaren do njega kot ljubljanski Zoki. Ali pa oče enega od Zormanovih varovancev, uspešni poslovnež Jure Višček, ki v trebanjski klub daje svoj denar, če malo razširimo sliko.
Zoran Janković je pred lansko sezono, ko je obupal nad svojo prvo športno ljubeznijo Krimom Mercatorjem, prislonil svoj (beri: občinski) mastercard na Slovanov POS-terminal. Omogočil, da so Uroš Zorman, Jure Dolenec, Boris Denić, Beno Lapajne in vsi, ki pač snujejo finančno in kadrovsko politiko na Kodeljevem, sestavili za slovenske razmere močno in drago ekipo.
Ampak saj veste, kako se začne Mastercardov slogan. Nekaterih stvari se ne da kupiti ... V Veszpremu lahko povejo, da ne rokometne lige prvakov, kot so znali v sinjemodrem delu Manchestra ali v Parizu reči za nogometno, preden sta katalonska uma Pep Guardiola in Luis Enrique s sistematičnim delom ustvarila stroja, ki sta si pokorila Evropo. Lahko imaš Messija, Neymarja in Mbappeja, ampak če ni kemije …
Kaj točno je Slovanu zmanjkalo, ne vem. Ali je to kemija? Saj ne, da Zormanova ekipa ne diha kot eno, ampak vendarle je relativno nova, lani čez noč zgrajena, letos dograjena. Ali je to kakovost? Imena so, talent je, na papirju je vse videti dobro. Na igrišču zaenkrat ne. Je kriv trener, njegove metode? Uroš Zorman se zagotovo sprašuje, kaj (je) dela(l) narobe, ker nekaj zagotovo (je). Odgovorov, kaj bi to bilo, pa zaenkrat nima.
Nekaj, kar je povedal, zagotovo drži kot pribito. Čez noč ne gre. Še nekaj, da je denar sveta vladar, tudi, ampak ne brezpogojno. Brez denarja je res težko kaj narediti, ampak tudi Branko Tamše ga je imel v Celju neprimerno manj od Kiela, Kielc, Nantesa, pa je v vsaki od sezon padel kateri od omenjenih velikanov, dva, trije. Tudi Zoran Jovičić ga je imel neprimerno manj od tekmecev, pa je odpeljal Gorenje naprej v evropski ligi, preden mu je finančna kriza povsem oklestila ekipo. Tudi Uroš Zorman je imel v svoji prvi trenerski sezoni v karieri pri Trimu manj od Tatabanye ali Pelisterja, pa sta padla.
Tudi z manj se da več. Prekletstvo slovenskih trenerjev, klubov, nasploh slovenskega rokometa je, da se z manj pač mora. Več pa naredi, kdor (z)more.
Vendar upam, da se uresničijo velikopotezni načrti, o katerih smo s Kodeljevega poslušali pred letošnjo jesenjo. Zorman, hvalabogu, v to verjame tudi po jesenskem neuspehu v Evropi. A ko si rdeči dres ob Borutu Mačkovšku in Nejcu Cehtetu oblečejo Blaž Janc, Aleks Vlah in/ali Blaž Blagotinšek, potem izgovorov več ne bo. Potem bo treba tudi v Evropi narediti kaj odmevne(jše)ga. Naj bo tole, kar se je zgodilo letos, učna ura za vse. Da je treba drugače in bolje.
Upam tudi, da se uresničijo želje celjskih navijačev in trenerja prve ekipe Klemna Luzarja ter težnje predsednice Alenke Potočnik Anžič, da poleti ne bi bilo razprodaje v Zlatorogu. Ker lahko iz ekipe izjemnih slovenskih upov nastane veliko. Upam, da nova dvorana da novega (finančnega) zagona gospodarstvenikom in občini v Trebnjem (in okolici). Da se nekako poberejo v Velenju. Da se v Slovenj Gradcu, Novem mestu, Ribnici in drugod po Sloveniji z dobrim, ambicioznim delom istočasno še naprej približujejo najmočnejšim, vendar ne zato, ker bi najmočnejši postajali šibkejši …
Potem bi slovenski rokomet, ki komaj še drži korak z vse večjim delom rokometne Evrope, (z)rasel. Liga bi bila močnejša in še zanimivejša. Boji za naslov bi bili spektakel, še na (evropskih) tekmah Slovana bi se, verjamem, zbralo več kot 501 gledalec, kot proti Skanderborgu ... A kaj, ko smo spet pri denarju.
