Trener Olimpije in njen kapetan sta Mariboru takoj po zadnjem večnem derbiju sezone čestitala za naslov državnega prvaka, čeprav vijoličasti teoretično »kante« še nimajo v svojih rokah. Potrebujejo še točko, kot je po tekmi pravilno ugotavljal mariborski trener … No, in ker Štajercem ljudje že pošiljajo prezgodnje čestitke, bom tudi sam izkoristil priložnost, da trinajstkratnim državnim prvakom čestitam za osvojeni štirinajsti naslov državnega prvaka. Zaslužili so si ga, dovolj dobro so izkoristili cirkus v prestolnici in zaradi precej prodaj pomanjkanje kakovosti v Domžalah. A vseeno, ni vse zlato, kar se sveti, in Maribor ni tako dominanten, kot kaže lestvica. Še zdaleč ne.
Darko Milanič bo znova jezen – no, to je že, morda bo samo še malce bolj –, Mitja Viler mi bo vnovič očital, da jih 'bušim', toda po sobotnem večnem derbiju je preprosto treba na glas povedati določene stvari. Tudi če mariborskemu trenerju ne bodo všeč. Vnovič se je namreč izkazalo, da je Milanič – hm, kako bi se izrazil, da ne bi bilo preveč grdo – pragmatičen trener. Glej, beseda, ki jo tako radi uporabljajo nogometaši in trenerji. Darko Milanič je pragmatičen, da bolj pragmatičen ne bi mogel biti. Celo tako pragmatičen, da bi ga lahko označili za bojazljivega stratega, ki si ne upa tvegati. Nikoli in nikdar. Še ko reče, da bo tvegal, da bo svoje tekmece napadal od prve minute – saj veste, pred povratno polfinalno pokalno tekmo z Olimpijo –, drži figo v žepu.
Pred sobotnim večnim derbijem sicer takšnih stvari ni napovedoval, vendar je imel idealno priložnost, da se vsaj malce prikupi svojim navijačem, ki ga kljub vsem uspehom prav zaradi njegovega pragmatičnega pristopa še vedno niso sprejeli za svojega. A Milanič je vnovič pokazal, kakšna je njegova nogometna filozofija. Kdo ve, morda nekdanji kapetan slovenske nogometne reprezentance na večni derbi gleda kot na samo še eno tekmo v koledarju. Mogoče misli, da je vseeno, ali si tudi teoretično naslov zagotovi na največji tekmi v slovenskem klubskem nogometu – in za nameček še na sovražnikovem dvorišču – ali prvak postane, recimo, doma proti Aluminiju ali v gosteh proti Radomljam. V redu, sprejmem. Po domače rečeno pa mu »dol visi« za odmevne zgodbe. Toda s sobotnim vodenjem večnega derbija je dokazal, da mu »dol visi« tudi za mariborske navijače …
Ne razumem, zares ne morem razumeti, zakaj, za vraga, je postavil tako bojazljivo taktiko. In to na tekmi, na kateri bi lahko postal državni prvak. In proti večnemu rivalu, ki ga je za nameček le dva tedna pred tem osramotil v pokalu. Ali je morda mislil, da bi si z morebitnim porazom otežil življenje? Da bi bil naslov kar naenkrat ogrožen? Verjamem, da tako paranoičen ni in da je vedel, da bo tudi v primeru poraza, ob katerem bi se Olimpija Mariboru pet krogov do konca približala na 12 točk zaostanka, njegova ekipa osvojila naslov. Zato mi res ni jasno, zakaj se je Milanič odločil za tako … pragmatičen pristop. Ob spremljanju mariborskega mučenja v Stožicah – če damo dve odlični globinski podaji Marcosa Tavaresa in dva katastrofalna zaključka v igri ena na ena Milivoja Novakovića na stran – mi je na misel prišel nedavno odigrani el clasico.
Zinedine Zidane, ki je po svoji nogometni filozofiji na las podoben Milaniču, je na dvoboju z Barcelono izpustil vajeti iz rok in dal svojim varovancem prosto pot. Ni jih držal nazaj niti po izenačenju na 2:2, ko je imel Real igralca manj na igrišču. Pustil jih je, da so poskušali Katalonce dokončno izločiti iz boja za naslov prvaka. Kljub 10 igralcem na igrišču, in čeprav jim je točka praktično že zagotavljala naslov. In da ne bo pomote, Francozovo vodenje tekme se mi je zdelo škandalozno, dejstvo, da mu ni uspelo umiriti igre, nedopustno. A če se je zadržani in velikokrat bojazljivi Zidane na večnem derbiju prepustil toku dogodkov in tako neposredno vplival na to, da se o dvoboju med Realom in Barcelono govori še danes, bi lahko podobno storil tudi Milanič. Še posebej ker res ni mogel ničesar izgubiti.
Tako pa se je odločil, kot se je odločil, in danes je on veliki poraženec. Čeprav – verjamem – sam na vse skupaj gleda drugače. Toda v mojih očeh je Milanič poraženec. In tudi v očeh številnih mariborskih navijačev, ki so dokončno izgubili upanje, da bi lahko pod vodstvom Primorca njihovi ljubljenci kdaj zaigrali brezskrben, napadalen, atraktiven nogomet. Ker če jim trener tega ne dovoli ob takšni priložnosti, kot je bila sobotna, potem jim ne bo nikdar …
Po koncu večnega derbija je trener Maribora na novinarsko konferenco prišel jezen, nejevoljen, nepripravljen za pogovor. Tako ni čudno, da smo mu novinarji – če sem povsem natančen, sem bil jaz tisti – postavili eno samo vprašanje.
Vprašanje o menjavah namreč. Nerazumljivih, nelogičnih. Postalo je že boleče jasno, da Milanič menjava pač zato, ker ljudje to od trenerja pričakujejo. Iz tekme v tekmo je enako. Zdi se, kot da Primorec ne bi vedel, zakaj točno ima na klopi za rezervne nogometaše sedem nogometašev in zakaj mu pravila dovoljujejo tri menjave. Hkrati je verjetno trenerski fenomen – edini trener, ki ne menja svojih napadalcev (tudi v soboto jih ni). Medtem ko je pri drugih strategih običaj, da večinoma kot prvega zamenjajo enega izmed napadalcev, kar je seveda logično, ker se napadalci, četudi ne pretečejo največ, najbolj iztrošijo, Gregor Bajde – še v prejšnji sezoni najsvetlejša točka Maribora – gnije na klopi za rezervne nogometaše (to pomlad je dobil na voljo celih šest (!) minut za igro). Vsakršna podobnost z Alvarom Morato ni naključna …
Ker ne ve točno, kako bi si pomagal z menjavami, Milanič pač nekaj menja. Zato, da menja. Damjana Boharja, ki po vstopu ni vedel, kje se ga drži glava, za enega najbolj kreativnih nogometašev v svojem moštvu, Dina Hotića. In Aleša Mertlja, od boga pozabljenega obrambnega vezista, ki mu Viole skandirajo skoraj tako pogosto kot Marcosu Tavaresu, vse skupaj pa je videti kot zelo slaba šala, za še enega kreativca – Aleksa Pihlerja. Z izgovorom, da je bil slednji utrujen, čeprav je po tekmi Pihler to zanikal. Toda Milanič to počne redno. Navsezadnje je taisti izgovor uporabil tudi na prvi polfinalni pokalni tekmi, ko je pri izidu 1:0 za Maribor zamenjal Dareta Vršiča, Olimpija pa je v nekaj naslednjih minutah poraz spremenila v zmago.
Pri izidu 0:0, ko je njegovo moštvo potrebovalo zmago za naslov prvaka, je v soboto torej vijoličasti strateg postregel s tema taktičnima potezama. Da so po obeh Milaničevih menjavah – kot tretjega je pripravljal Aleksandra Rajčevića (?), a ga je prehitela ura – Ljubljančani postali precej nevarnejši, mariborska igra pa je dokončno nehala obstajati, verjetno ni treba posebej poudarjati … In ko smo potem želeli izvedeti, zakaj se je odločil, kot se je odločil, smo bili nebodigatreba, ki dreza tja, kamor ne bi smel. Čeprav je Milanič pred meseci pozval novinarje, naj mu postavljajo takšna in podobna vprašanja.
Razdražen, odrezav in užaljen. Takšen je mariborski trener v zadnjih dneh. Povsem nerazumljivo, saj je tik pred tem, da osvoji naslov državnega prvaka. Da ga nekaj muči, je več kot očitno. Kaj, ne vem. Morda se je začel zavedati, da je osvojeni naslov bolj posledica katastrofalnih večnih rivalov kot njegovih fantastičnih varovancev. Nekako podobno, kot je bilo v prejšnji sezoni, ko so bile vloge sicer zamenjane. Mogoče je pomislil tudi na dejstvo, da je imel tri zaporedne priložnosti, da svojim najhujšim tekmecem zabije zadnji žebelj v krsto, pa je vse tri zapravil in se obenem dodobra osramotil. Povsem možno je, da se zaradi razpletov zadnjih treh večnih derbijev ne počuti kot šampion. In verjamem, da je to neprijeten občutek, ob katerem hitro postaneš razdražen …
