Aha, že vem, njegov skoraj soimenjak Darko Milanič, včasih med prijatelji prav tako znan kot Dare, je ocenil, da ga bolj potrebuje za pomembnejše preostale tekme že tedaj odločenega državnega prvenstva. Ne vem sicer, ali je o tem športnega direktorja Zlatka Zahovića obvestil v istem telefonskem klicu, v katerem mu je povedal za odločitev, da bo tisto tekmo igral s tremi napadalci, ali ga je z dopolnilno informacijo poklical posebej. Vem pa, da je bilo vse skupaj ena velika farsa; to je bilo precej jasno že tedaj in je še bolj jasno zdaj, ko človek na zadevo pogleda z distanco teh nekaj pretečenih tednov. Ne bom se spuščal v to, kdo je koga v resnici klical, kdo se je kaj odločil, kdo je koga o čem obvestil. Pa tudi ne bom razpredal o bogokletni možnosti, da – sram me je, še preden zapišem – sploh ni bilo nobenega klica in da je bila vse skupaj zgolj cirkuška predstava v senci to pomlad bolj izpostavljenih ljubljanskih klovnov.
Kakorkoli, telekomunikacijski vidik bom pustil ob strani, tako kot bom pustil ob strani večni vidik (ne)samostojnosti strokovnega štaba pri takem ali drugačnem oblikovanju začetne enajsterice. Na tem mestu me precej bolj zanima neizpodbitno dejstvo, da je, kdorkoli se je pač odločil za Marcosa Tavaresa na Vršičevem položaju (toliko o treh napadalcih), Mariboru naredil veliko škodo. Tekmovalno, čustveno, simbolno; tako ekipi kot navijačem. Kdorkoli je Vršiča pustil na klopi, ga je pustil na klopi na tekmi, ki je v marsikaterem pogledu predstavljala vrhunec sezone slovenskega klubskega nogometa in je bila vsaj po čustveni plati najbolj pomembna tudi za vijoličaste.
Jasno, ni dvoma, sam po sebi je pokal kar občutno manj važen od prvenstva. Toda danes bosta, na primer, v pokalnem polfinalu igrala münchenski Bayern in dortmundska Borussia, pa bo ta tekma za obe ekipi neprimerno bolj pomembna, kot bi bil na isti dan obračun v že davno odločeni bundesligi. Logično, kajneda? Pred polnimi tribunami domačega stadiona je Maribor lovil zaostanek s prve tekme za rivalsko in športno osovraženo Olimpijo, pri čemer so bila močna čustva navijačev in nogometašev v glavnem povezana z veliko željo zadati večnemu tekmecu še en zelo hud, morda celo najhujši udarec. Vršič bi moral biti glavni adut, Vršič je bil tedaj alfa in omega slovenskega prostora, Vršič je bil nogometaš, ki smo ga mi, vi in oni želeli videti celo v slovenski izbrani vrsti.
Še več, zaradi neupravičeno spregledanih sanjskih predstav 32-letnika se je Maribor s tistim slovitim pismom celo dal v zobe nogometni zvezi in selektorju, nato pa istega nogometaša na lastni najbolj izpostavljeni tekmi … ni uporabil. Uh, če bi bil jaz Srečko Katanec, bi tedaj imel povedati marsikaj pikrega o tem, da Maribor igralca, ki bi po njegovem moral igrati na Škotskem, ni dal igrati v … Mariboru. Aja, saj res, ni ga dal zato, ker ga je hranil za preostale prvenstvene tekme. Pomembnejše tekme. Težava je le v tem, da tedaj tega ne bi mogel kupiti niti največji naivnež, nato pa je do danes absurdnost izgovora le še naraščala s potenčno funkcijo. Na teh skrajno pomembnih preostalih ligaških srečanjih Vršič namreč … ne igra. Ne zaradi kakšnega telefonskega klica, ne zaradi treh napadalcev, šestih branilcev ali dveh vratarjev. Ne zaradi poškodbe, bolezni, zatrganega nohta. In ne zaradi počivanja, da bo svež za finalno tekmo pokala, saj se Maribor nanjo seveda sploh ni (nič hudega, nadvse pomembna je bila samo lani) uvrstil.
Saj veste, Vršič ne igra, ker se je s svojimi sijajnimi predstavami spravil v položaj, v katerem so njegovi skrajno preračunljivi nadrejeni hitro sešteli dve in dve. Če so še pred letošnjo sezono imeli napol ostarelega in odsluženega – pozor, tudi po njihovem prepričanju – nogometaša, so v tem tekmovalnem obdobju zelo presenetljivo dobili prepričljivo najboljšega igralca lige. In če pred letošnjo sezono niso razmišljali o kakšni novi pogodbi, češ da je uboga para tako ali tako lahko hvaležna za vse, kar dobi iz svete blagajne, bi si Vršiča po njegovih zares imenitnih predstavah seveda želeli imeti tudi v prihodnje. A kaj, ko so ob tem zgroženi spoznali, da bi igralec, ki mu za svoj nesporen talent nikoli v karieri ni uspelo izstaviti primernega računa, življenjsko formo rad čim bolje unovčil. In bili še bolj zgroženi ob možnosti, da bi jo, če pričakovanega zneska ne bi dobil v Ljudskem vrtu, utegnil unovčiti drugje.
Jasno, od tod zdaj že famozna ideja o treh napadalcih, od tod žrtvovanje pokalnega uspeha, od tod velika usluga Olimpiji in od tod vse tisto, kar se je dogajalo (ter se še vedno dogaja) po pokalni farsi. Maribor pa se je ob tem vnovič pokazal kot zelo zanimivo, nadvse specifično mesto. Dogma, da je klub pred posameznikom, velja marsikje, velja v glavah in srcih navijačev številnih ekip povsod po svetu. A le malokdo bi v tako veliki meri kot Mariborčani pokalno žrtvovanje v korist največjemu rivalu videl kot postavljanje kluba pred posameznika. Pravzaprav mi ne pride na misel nobena skupina navijačev, ki bi v tako velikem številu razmišljala na tak način. Pa ne samo to, trdno sem prepričan, da bi bili v Mariboru premnogi pripravljeni žrtvovati še več, če bi se klub Vršiča odločil z neigranjem izsiljevati na prvenstvenih tekmah, ki bi se resnično izkazale za tekmovalno pomembne.
V Mariboru pred posameznika ne postavljajo kluba kot ekipe, kot tekmovalne enote, kot skupine, ki skuša biti za skupno dobro čim bolj uspešna na igrišču. V Mariboru bolj kot kjerkoli na svetu navijajo za podjetje, za pisarne, za blagajne, za direktorje. Kako pomembno vlogo v dotičnem primeru igra dejstvo, da množice Vršiča zaradi njegove ljubljanske preteklosti nikoli niso vzele zares za svojega? Določeno gotovo, a nikakor ne ključne. Ključno je, da bi lahko šlo za kogarkoli, zares kogarkoli, pa bi bilo nenavadno velikemu številu ljudi še vedno vseeno za žrtvovani pokal, za žrtvovan kak drug tekmovalni cilj in za odsotnost najzaslužnejšega posameznika pri delanju zadnjih korakov na poti do neizbežne vrnitve na slovenski prestol.
Navijači že omenjene Borussie so pred časom želeli imeti Roberta Lewandowskega in Matsa Hummelsa na igrišču do zadnje minute pred napovedanim odhodom k Bayernu. Pozor, k Bayernu. Lahko si torej predstavljate, kako bi razmišljali šele, če bi bilo v igri zgolj vprašanje, ali bosta podaljšala pogodbo ali si reševala dolgoletno eksistenco z odhodom v tujino. Neigranje za navijače ne bi bilo opcija, medtem ko v Mariboru praktično ni opcija postavljanje neigranja pod vprašaj. Ob tovrstnem klubskem izsiljevanju pa bi se kjerkoli drugje kot spremljava sprožil tak medijski vihar, da bi ga bilo komaj mogoče krotiti. Toda tudi v tem pogledu je Maribor zelo poseben. Tako tamkajšnja predstavništva pravih medijev kot tamkajšnji slabi približki medijev že dolgo vedo, kaj se dogaja. Se med seboj pogovarjajo, modrujejo. Toda kakšnega viharja, bodite prepričani, ne bi bilo niti v primeru, da bi Maribor v soboto v Ljubljani imel ključno tekmo v boju za prvaka. Ker ima »zgolj« prvo v množici zaključnih žog in ker je doslej ostal »zgolj« brez pokala, pa ni niti pomislekov, zgodb, postavljanja vprašanj. Ničesar. Kot da bi tudi oni bolj kot karkoli drugega navijali za pisarne in direktorje.
