Ko bom zrasel, bom Maribor

Lahko bi izbrali panogo, ki ni tako prekleto vsemogočna in tako brutalno globalna. Lahko bi izbrali panogo, v kateri hudičevi evrski milijoni niso postali najprej desetine in nato stotine milijonov ter nazadnje milijarde. Lahko bi, a niso. Nedvomno tudi zato, ker je v štajerski metropoli le šport vseh športov sposoben povzročiti pravo ekstazo, a nikakor ne zgolj zaradi tega.

Nekateri so slovenskemu nogometu želeli vrniti del tistega, kar jim je na tak ali drugačen način dal v preteklosti, spet drugi so čutili, da bi bilo vlaganje v kaj bolj banalnega sicer enostavnejša in krajša pot do slave (sploh v Sloveniji, kjer znamo za neskončno pomembne imeti tudi uspehe, ki so v resnici precej drugačni), a jih ravno zaradi tega ne bi dovolj izpolnila. Vsi skupaj pa so v ljubljenem okolju ljubljenega mesta želeli uspeti na področju, na katerem je do mednarodno odmevnih dosežkov najtežje priti. Z naskokom najtežje.

Da bi bila mera polna, pa si niso izbrali samo športne panoge, ki se je na tako majhnem in vsesplošno omejenem prostoru ne bi lotil nihče s kančkom zdrave slovenske pragmatičnosti. Vizijo nečesa veličastnega so imeli v času, ko je obdobje sumljivih vlaganj na vseh področjih slovenske družbe minilo in so se tovrstni projekti ob nalivanju čistega finančnega vina sesedali kot hišice iz kart.

V svojo misijo nemogoče so verjeli v državi, v kateri je konec dobe nekontroliranega porabljanja namišljenega denarja udaril še močneje kot marsikje in v kateri še danes ne moremo ustaviti nekontroliranega razpadanja gospodarstva, politike, zdravstva, tudi športa. V taki državi je bil mednarodno uspešen nogometni projekt videti še toliko večja utopija, a to dejstvo ni odvrnilo nikogar od drznih vizionarjev.

Jih je navdajalo s strahom? Lahko stavite, da jih je. So se marsikatero noč zbudili in se vprašali, ali so ob pamet? Lahko ste prepričani. So nekajkrat prišli do točke, na kateri so pomislili, da bi bilo morda bolje odnehati? Kaj pa mislite, seveda so. Toda možje, med katerimi danes nalašč ne želim izpostaviti nobenega posameznika, so verjeli, želeli, hoteli. In po nemalo dnevnega zehanja zaradi nočnega zbujanja uspeli.

Pravzaprav je bil njihov velik uspeh že postavitev finančno stabilnega, samozadostnega in zdravega kluba, ki je že pred časom postal vzor ne le ostalim slovenskim združbam te vrste, temveč tudi marsikateremu podjetju na drugih področjih. Rezultatska in ekonomska prevlada na domači sceni je bila zaradi poplave povsem drugačnega soočanja s starimi grehi in vztrajanja pri drugačnih praksah najbolj logična posledica. Kar je bil v očeh nekaterih vrhunec, pa je bil v revolucionarnih mislih štajerskih čudodelcev šele temelj današnjega nogometnega raja.

Skorajda fanatičnemu vztrajanju pri brezmadežni bilanci so dodali nekakšen miniaturni model Porta in Benfice na področju kadrovskega poslovanja (čeprav smo se zaobljubili, da ne bomo nikogar izpostavili, zgledovanje po obeh portugalskih velikanih seveda nikakor ni naključno) ter kot nekakšen optimalno učinkovit stroj z lastno energijo slednje proizvajali vse več. Na videz enostavno podobo so nadeli nečemu brezmejno zapletenemu, skorajda neizvedljivemu, in napredek iz dneva v dan, iz meseca v mesec, iz sezone v sezono je bil zaradi tega videti tako zelo naraven kot dihanje ali spomladansko zelenjenje dreves.

A hkrati tako zelo neverjeten kot taki pojavi, tako zelo nedoumljiv in čaroben. V državi, v kateri so stvari propadale ter razpadale in v kateri se to dogaja še vedno, je nekaj raslo. In to ne kakorkoli, raslo je na najlepši mogoči način. In to ne karkoli, raslo je nekaj za naše razmere neskončnega.

Če v nogometu vidite trapasto brcanje žoge, ste v te vrstice tako ali tako zašli, pa tudi sicer vam lahko pomaga le bog poljubne veroizpovedi. Celo če v njem vidite zgolj nekaj z običajno športno veličino tipa olimpijske medalje v veslanju, pa preprosto ne morete dojeti, kaj se je dogajalo že s tremi zaporednimi nastopi v skupinskem delu lige Europa. Kaj šele da bi lahko dojeli, kaj se je zgodilo s torkovo uvrstitvijo v še nekajkrat večjo ligo prvakov.

Kot da športni okvirji že sami po sebi ne bi bili dovolj široki in veliki, jih mirno pozabite in poglejte še večjo, še mnogo večjo sliko. Nogomet je še mnogo bolj kot pred petnajstimi leti ena najmočnejših globalnih gospodarskih panog, nogomet je gromozanska pošast v domeni najbogatejših držav, lobijev in posameznikov na obličju Zemlje. In v tej panogi je na ravni njene elitne razstave brezmejnih (in ta beseda ni zgolj metafora) bogastev, kot bi lahko označili ligo prvakov, po novem globalno prepoznavno podjetje iz taiste Slovenije, v kateri iz dneva v dan komajda shajajo (če sploh) najbolj osnovne dejavnosti in v kateri smo na vseh ostalih področjih od vsesplošne globalne prepoznavnosti oddaljeni nekaj svetlobnih let.

Če smo pošteni, si bomo vsi ostali v teh dneh še v večji meri kot doslej priznali, da moramo še zrasti. Jaz sebi in vam javno priznavam, da se v primerjavi z nekom ali nečim, zraslim v domačem okolju, še nikoli nisem počutil tako zelo majhnega, skorajda nedonošenega. Hkrati pa sem dobil najbolj svetlo zvezdo na nebu, ki se mu želim vsaj približati, dobil sem najboljšega mogočega vzornika.

Če si hočem za cilj postaviti največ, kar je mogoče narediti in doseči na sončni strani Alp, se ne smem zgledovati po nikomer drugem. Tudi ne po ostalih posameznikih in podjetjih, ki so stopili z vrtiljaka mračnosti ter apatije slovenskega vsakdana in dosegli zelo spodobno raven uspešnosti. Zgledovati se moram po Mariboru. Ko bom zrasel, bom Maribor.