Kmalu zatem ga je v svoje vrste privabil Dinamo, napovedovali so mu bleščečo kariero, toda razpletlo se je drugače. Modri so ga vmes posojali mestnemu tekmecu Zagrebu in tudi zmajem, po petih letih se je dokončno vrnil v Ljubljano. Pri zeleno-belih je hitro obupal, nato je nogomet v samostojni Sloveniji bolj kot ne igral le še za zabavo. Postal je profesionalni vojak. Specialec, ki ima za seboj že štiri misije v Afganistanu, Čadu in na Kosovu. Stanislav Komočar. Ali na kratko – Sine!
Veljali ste za enega največjih talentov v nekdanji skupni državi, toda naposled se vaša kariera vendarle ni razvijala, kot bi pričakovali oziroma kot so bili nekateri prepričani, da se bo. Se strinjate, da ste naredili premalo?
Hja, res so mi rekli, da sem talent. Tako so govorili. (smeh) Kar zadeva kariero ... Da, strinjam se. Kolikor sem imel priložnosti, sem naredil premalo. To je gotovo, a je prav tako res, da se je zgodil splet takšnih in drugačnih okoliščin, ki so vplivale na mojo pot. Med drugim tudi osamosvojitvena vojna. Ravno takrat sem zapustil Dinamo in se vrnil v Ljubljano. Bržčas je bila največja napaka, ker nisem ostal v Zagrebu. Tam sem imel res odlično odskočno desko za naprej.
In zakaj niste ostali?
Zaradi glave, verjetno je bila narobe 'nataknjena'. Bil sem mlad in najbrž se nisem niti dobro zavedal, kje sem bil. V kako velikem klubu. Nisem se zavedal veličine Dinama in vsega, kar spada zraven. Mladost in neizkušenost sta vsekakor prispevali k temu, da sem se takrat odločil, kot sem se.
Začel sem igrati, zaupali so mi, dobival sem priložnosti. Ne morem reči, da jih nisem. Toda v nogometu je pač tako, da vseh ne izkoristiš, včasih te ustavi poškodba, vmes se zamenjajo tudi trenerji, ki imajo vsak svoj pogled. Res je veliko dejavnikov, ki lahko tako ali drugače vplivajo na marsikaj, toda v prvi vrsti bi verjetno moral sam narediti več. Veliko več.
Rekli ste, da je bila kriva tudi mladost. Je bilo to morda povezano z nočnim življenjem, ki se mu je v velemestu težko upreti?
Ne, to ne. Bil sem veseljak, rad sem se družil, to drži, ampak ponočeval nisem. Po Zagrebu nisem 'žuriral'. Za Ljubljano tega ne morem reči.
Na Maksimirju je bil vaš trener tudi Miroslav Blažević. Kako je bilo sodelovati z njim?
Ah, Ćiro ... Je nekaj posebnega, pravi človek. To je treba doživeti, videti od blizu, z besedami je težko opisati vse dogodivščine z njim. Kot osebnost in kot trener ima svojo specifiko. Kot trenerja ga cenim, je izjemen mojster motivacije, nogomet ima v malem prstu. Hkrati je velik gospod in obenem fakin z izjemnimi retoričnimi sposobnostmi, ki zna z mediji in navijači. Skratka, legenda. Pri njem sem v Dinamu začel. Prišel sem poškodovan, imel sem operacijo meniskusa, toda nato mi je ob odsotnostih članov udarne enajsterice namenjal priložnost. In šlo mi je zelo dobro, tudi v časopisih sem dobival veliko pohval. Da sem dober, da sem iz pravega testa, odnos z navijači je bil prav tako čudovit. A potem se v nadaljevanju vse skupaj vendarle in kljub vsemu ni izšlo tako, da bi se krivulja še naprej vzpenjala in da bi izplaval na površje v tolikšni meri, kot bi si želel.
Da, so me. Na ulicah, v restavracijah, trgovinah, tramvaju. In vsakemu sem namenil pozornost. Vedno sem se rad pogovarjal z navijači, privrženci kluba, v niti enem trenutku in nikjer nisem pokazal vzvišenosti. Lahko bi rekel, da sem doživel nekaj malega zvezdništva, in moram priznati, da mi je ustrezalo. Menim, da je v mejah normale, ko tvoja zasebnost ni ogrožena, všeč vsakemu, v Ljubljani česa takega nisem bil navajen. Hkrati se mi zdi pomembno, da lahko potem prepoznavnost izkoristiš na drugih področjih. Pri pomoči ljudem denimo, pri človekoljubnih akcijah, ki jih vedno znova podpiram in pri katerih sem pripravljen pomagati. Pravzaprav čedalje bolj, dobrodelnost mi je pri srcu. Udeležujem se dobrodelnih tekov, tekem ... Da le zberemo denar pomoči potrebnim, še zlasti otrokom. Takšne stvari me danes izpolnjujejo.
Lahko zdaj potrdiva ali ovrževa znamenito zgodbo o srečanju z Miroslavom Blaževićem v zgodnjih jutranjih urah na križišču ob rdeči luči na semaforju? Ćiro v avtu, vi na vespi ob njem. Menda je bila naslednji večer tekma, a vi se bojda niste poskusili skriti pred njim, temveč ste mu kljub neprimerni uri za profesionalca potrkali na okno in ga pozdravili ter si tako naredili medvedjo uslugo. Ali vse to drži ali gre za urbano legendo?
Takole je ... Res se je zgodilo, toda ni bilo pred tekmo. Neko dekle sem odpeljal domov in ob vrnitvi sva se s trenerjem v jutranjih urah dejansko srečala na semaforju oziroma sem ga opazil. Nisem ga pozdravil, ampak sem se delal francoza. Gledal sem stran, ni me opazil, vendar je dejstvo, da je bilo pred njim tako rekoč nemogoče skriti karkoli. Povsod je imel svoje obveščevalce, kamorkoli si stopil. Prvi dve leti in pol sem živel v hotelu in verjemite, da je vedel za vsak moj korak. Nekaj časa mi ni bilo jasno, kako je to mogoče, dokler nisem spoznal, da so mu tamkajšnji zaposleni poročali o vsem. Kje sem bil, s kom sem bil, ali sem si naročil zajtrk v posteljo ...
Kdo je bil po vašem mnenju najboljši igralec, s katerim ste igrali? Kdo je na vas naredil največji vtis?
Načeloma nisem imel nikoli vzornikov, nikoli nisem želel nikogar posnemati, nad nikomer se nisem posebej navduševal. Če že moram koga izpostaviti, bi Marka Mlinarića, ki je bil zelo univerzalen igralec. Ne more se primerjati z Leom Messijem, to je neka povsem druga kategorija, toda imel je podobno gibanje, prav tako nizko težišče, všeč mi je bilo, kako je 'rolal' žogo. Poleg tega je bil izjemna osebnost, a prav tako je res, da so bili takšni tudi vsi drugi starejši igralci, s katerimi sem bil takrat v ekipi. Ni bilo metanja polen pod noge, ampak so me odlično sprejeli in mi ogromno pomagali.
Ob takšnem odnosu in pomoči izkušenih se sliši še toliko bolj neverjetno, da ste se odločili zapustiti Maksimir. Sva lahko vendarle bolj konkretna, kot sva bila na začetku?
Ne vem, zakaj, kaj me je pičilo, zakaj nisem sprejel ponudbe za podaljšanje pogodbe. Kot sem že dejal, je bilo morda vsaj v manjši meri krivo domotožje, res ne vem. Vem pa, da sem takoj, ko sem se vrnil v Ljubljano, vedel, da sem storil napako. Iz vzorno urejenega kluba, v katerem sem bil redno in dobro plačan, v katerem denar ni bil problem in sem lahko razmišljal le o nogometu, sem spet prišel v neurejene razmere. Pri Olimpiji je bilo vedno treba delati neke kompromise, za vse, kar ti je pripadalo, si se moral potegovati, dejansko prositi, stavke niso bile redek pojav. Glava je bila zaradi vseh problemov tako 'zatečena', da nisi mogel skozi vrata. Res mi je bilo zelo hitro žal, da nisem ostal v Zagrebu. Nič ne bi bilo narobe oziroma bi bilo prav lepo, če bi tam igral vso kariero. Ne, zares ne vem, kaj me je napadlo, da sem odšel. Ne znam razložiti, zato pa je jasno, zakaj sem potem zapustil Olimpijo. Po nekaj mesecev nismo dobili plače, poslušali smo le obljube in v nekem trenutku sem imel tega dovolj. Vse sem lepo pozdravil in odkorakal sredi treninga.
Danes ste v povsem drugih vodah. V vojaških. Že leta 1991 ste se priključili specialni brigadi Moris, od takrat – s krajšim nogometnim postankom v Novi Gorici – ste zaposleni v Slovenski vojski oziroma na Ministrstvu za obrambo.
Ko se je začela vojna za Slovenijo, sem bil v rezervni sestavi, a sem se potem, ko je slovenska vojska začela svojo pot, nemudoma aktiviral v specialni brigadi Moris, v kateri sem bil šest let, in nato nadaljeval svojo poklicno vojaško kariero. Še zdaj sem kot inštruktor zaposlen na Ministrstvu za obrambo.
Ste si želeli biti vojak ali je šlo za naključje?
V moji družini so bili vsi policisti, zdaj smo vsi v vojski. Sestrična, bratranec ... Orožje mi je bilo od nekdaj domače, rad imam akcijo. Kot otrok sem občudoval akcijske junake ter užival, ko smo se igrali partizane in Nemce ter podobne igrice. Pozneje je splet okoliščin privedel do tega, da sem postal del elitne enote in vse skupaj me je pritegnilo, potegnilo me je noter. V tem sem se našel in ostal. Zdaj sem v vojski že 24 let, svoj poklic obožujem. Hodim v službo, rad opravljam to delo in še plačan sem za to. Mar ni to lepo?! Odlično. S prazno glavo grem v službo in s prazno domov, to je zame nadvse pomembno.
Za vami je tudi že nekaj misij v tujini. Koliko natančno?
Štiri. Dvakrat sem bil v Afganistanu, po enkrat v Čadu in na Kosovu.
Kako so videti tovrstne akcije?
Dobro, res dobro. Ko se kaj dogaja, je zame vedno dobro. Ko se ne, mi ne ustreza.
Kaj natančno pomeni, da se dogaja? Da ste v akciji, da se streljate?
Ne, to ne, tako blizu nismo, a nevarnost predstavlja že samo to, da si tam. Da si na kriznem žarišču. Vedno lahko od kje kaj prileti, lahko zapelješ na mino, kot se je nekoč zgodilo nam, na srečo brez tragičnih posledic, nepredvidene situacije so vedno mogoče. V vsakem trenutku moraš biti dovolj zbran in pripravljen, da se primerno odzoveš.
Kolikokrat ste se do zdaj na teh misijah zalotili, da vas je strah?
Nikoli, res nikoli. Imaš spoštovanje do tega, kjer si, in veš, da lahko v vsakem trenutku poči, toda v prvi vrsti moraš biti osredotočen na naloge, ki jih moraš opraviti. Tam je poligon vsega tega usposabljanja, ki ga imaš doma. S to razliko, da marsikaj preizkusiš v stvarnosti. Najprej spoznaš in se naučiš, kako bi vse skupaj moralo biti po knjigi, in nato še, kako poteka v resničnem življenju. Kakšne so razlike? Zelo velike, zato ne maram, če kdo razpreda o tem, kako je tam, čeprav ga tam nikoli ni bilo. Veliko je seveda odvisno tudi od tega, kakšne vrste naloge opravljaš.
Vsekakor, v obeh primerih gre za timsko delo. Ekipa lahko uspešno deluje le, če je dobro uigrana in vsak posameznik izpolnjuje svoje naloge. Tisti, ki mora teči, naj vseh 90 minut teče, tisti, ki mora razmišljati, naj razmišlja, tisti, ki je odgovoren za gole, naj jih poskuša zabijati. Tako je tudi v vojski, v enoti ima vsak svoje naloge. In tako kot v nogometu mora nekdo poveljevati. Zame je čar delati z ljudmi. Združiti jih denimo 30, da delajo eno stvar. Oziroma da se vsi, vsak na svojem področju – orožar, vezist in tako naprej –, trudijo za isto stvar, jaz pa kot vodja vse skupaj samo nadziram. Ko je tako, sem najbolj zadovoljen, to pomeni, da smo odlično uigrani. Prav tako je pomembna hierarhija. Tako v vojski kot pri nogometu, pri katerem najmlajši nosi torbe in je vedno prvi v pepčku. To je pač tradicija, ki jo je treba spoštovati, razlika je le ta, da so v vojski ukazi. V nogometu tako strogo kljub vsemu ni, toda ukazi v vojski vendarle niso bistvo. Moj namen ob vodenju enote je, da vsakega posameznika motiviram do te mere, da sam spozna, kaj in kako mora narediti, da bo najboljše.
Koliko ste še prisotni v nogometnih krogih in v kolikšni meri spremljate nogometna dogajanja doma in v tujini?
Jih ne spremljam. Nič, jaz sem nogometni idiot. Res. Tudi ko sem igral, pogosto nisem vedel, kdo je nasprotnik. Ni me zanimalo. Izjema so bili kakopak derbiji, večje tekme, ko so o tem vsi govorili. Moral bi biti gluh, da bi preslišal. Včasih ob polčasu tudi nisem vedel, kakšen je rezultat. To in vse drugo me ni kaj prida zanimalo, zato pa sem nogomet neizmerno rad igral. Spremljam pa ga ne in ga nikoli nisem. Niti na najvišji ravni. Verjemite mi, da sem za časa svojega življenja morda videl samo pet tekem na svetovnih prvenstvih.
Kaj pa, ko ves svet pričakuje denimo derbi Barcelona – Real? Vas res ne mika, da bi sedli na isti vlak z veliko večino?
Če sem doma pred televizorjem in ob menjavi programov po naključju naletim na dvoboj Barcelone in Reala, se bom ustavil in si ga tudi ogledal. Da bi šel zaradi tega domov, da bi temu prilagajal svoj urnik, to pa nikakor.
Ste bili po koncu kariere sploh kdaj v vlogi gledalca na kakšnem slovenskem stadionu?
Mislim, da ne. Ne hodim. Aja, bil sem enkrat, ko smo pred neko tekmo igrali ekshibicijski dvoboj v dobrodelne namene. Kje natančno, se ne spomnim več.
To ne velja. Ste se na stadion odpravili kot gledalec?
Ne velja? Potem pa nisem bil. Da bi načrtno šel na tekmo, to zagotovo ne, je pa res, da sem v zadnjem času nekajkrat pomislil, da bi kakšno šel pogledat. Še zlasti zdaj, ko je športni direktor Olimpije Ranko Stojić, s katerim sva bila skupaj pri Dinamu. Nenehno si govorim, da ga bom šel pozdravit, da kakšno rečeva, kaj spijeva, a se do zdaj še nisva srečala.
Kako pa preživljate prosti čas?
Ukvarjam se s športom. Izključno s tem. Ogromno sem na kolesu, odbojko na pesku lahko igram ves dan, veliko tečem, pred kratkim sem se lotil celo maratona, do zdaj sem ga pretekel dvakrat. Pozimi tečem na smučeh, počnem vse mogoče. Samo da sem v gibanju.
Vam je danes žal, ker v profesionalni nogometni karieri niste naredili več? Kaj najbolj obžalujete? Morda to, da bi bili lahko velik zvezdnik s polno denarja?
Strinjam se, da bi bilo morda lahko tudi tako, toda takšna ugibanja, takšna vprašanja so vedno zelo nehvaležna. Ali bi potem spoznal vse te ljudi, ki sem jih v vseh teh letih, bi imel hčerko, ki jo imam? Svojo 16-letno rokometašico, ki trenira pri Krimu. Vprašanje je, kako bi se obrnilo. Bi mi bilo boljše ali slabše? Denar nedvomno pomeni veliko, marsikaj si lahko privoščiš, kupiš lahko tako rekoč vse. Le še glave si ne moreš zamenjati, a očitno bo kmalu tudi to mogoče. S tem, kaj bi bilo, če bi bilo, se niti nočem ubadati. Niti približno. Iz preprostega razloga, ker mi je lepo, ker uživam. Imam kje biti, imam svoje stanovanje, lahko preživim. Imam dovolj denarja za sproti, lahko plačujem položnice in kaj privoščim tudi hčerki, to je zame dovolj. Uživam v svojem delu, vmes se ukvarjam s športom in se družim s prijatelji. Sem popolnoma neobremenjen, kar je zame zelo pomembno.
Za konec se še enkrat vrniva na začetek vaše poti. Radoslav Bečejac je vzgojil številne mlade igralce. Tudi vas, mar ne?
Uf, bil mi je kot oče. Vsem nam je bil, vsekakor pa je moj nogometni oče. Človek z veliko začetnico, neverjetna osebnost. Če ne bi bilo njega, bi z nogometom morda končal že pri štirinajstih, petnajstih. Zakaj? Hja, ljubezen me je odpeljala drugam, zame je bila pomembnejša od nogometa. On in vsi soigralci so prišli k meni domov in me prepričali, da sem se vrnil.
