Manj kot dva meseca sta minila od tiste visoke zmage proti Radomljam, ko ste potrdili državni naslov. Takrat ste se podpisali pod dva zadetka, to je bila vaša zadnja tekma v dresu Olimpije. Je bila mogoče tudi najljubša?
Ena izmed najljubših zagotovo.
Kakšni so spomini na tisto popoldne?
Čudoviti. Zame je bila to vrnitev po poškodbi, hkrati se je ekipa takrat znašla v zahtevni situaciji, ko nam nikakor ni uspelo potrditi tega naslova. Na tej tekmi se je vse odprlo, vrnil sem se z dvema zadetkoma, zmaga s 5:0 za državni naslov … Težko je opisati vse te občutke. Sledilo je veliko veselje. No, edino bakle so nam nekoliko ušle izpod nadzora (smeh).
Na tribuni smo bili precej presenečeni, ko smo vas videli v prvi postavi. Iz kluba je prej prišlo sporočilo, da je vaša sezona zaključena, da boste tudi preventivno počivali pred evropskim prvenstvom do 21 let. Ste morda stisnili zobe in nekaj več tvegali tudi zato, ker ste vedeli, da bo to morda vaša zadnja tekma v Stožicah?
Takrat še nisem vedel nič o prestopu, vse je bilo v veliki želji, da pomagam ekipi postaviti piko na i sezoni, da osvojimo prvenstvo. Drži, šlo je za manjše tveganje, poškodba še ni bila povsem sanirana, a se je k sreči vse sanjsko izteklo.
Izteklo se je z vašo tretjo lovoriko v dresu Olimpije. Prvo s kapetanskim trakom na roki. Kot Prekmurcu je bila vaš prvi dom Mura, kasneje na kratko tudi Maribor. Ste si predstavljali, da boste nato postali obraz zelo uspešne Olimpijine zgodbe, ljubljenec ljubljanskih navijačev?
Nisem, iskreno. V mlajših letih si želiš samo igrati nogomet, ni važno kje. Seveda na najvišji ravni, a se ne obremenjuješ s tem, kakšna bo tvoja pot. Če zdaj pogledam nazaj, sem zelo vesel za odločitve, ki sem jih sprejemal in so me pripeljale sem. Vedno bom hvaležen Ljubljani, hvaležen Olimpiji, da mi je dala to priložnost. Mislim, da sem jo dobro izkoristil.
Riera in Sanchez boljša od drugih
Dva državna naslova, pokal, dve uvrstitvi v konferenčno ligo … Težko je primerjati, jasno, a če bi morali izbrati tekmo, trenutek, na katerega ste najbolj ponosni, trenutek, ko ste kot nogometaš Olimpije začutili največ evforije – katerega bi izbrali?
Zagotovo je bil zelo poseben večni derbi, na katerem smo postali prvaki. Takrat smo res čutili energijo Ljubljane in navijačev. Zapomnil si bom seveda tudi tekme v konferenčni ligi in potem je tukaj še tekma z Rijeko. Mislim, da smo v njej neizmerno uživali tako igralci kot tudi navijači.
V svojem času pri Olimpiji ste 'preživeli' kar nekaj trenerskih menjav. Največ tekem ste odigrali pod dvema Špancema, pod Portugalcem in Zoranom Zeljkovićem. Vemo, da je tudi v tem primeru težko primerjati, ampak, najbrž ste se v kakšnem obdobju ali sistemu počutili posebej dobro. Kdaj ste morda tudi s soigralci čutili največ samozavesti?
Obdobji obeh španskih trenerjev. Težko rečem, kdaj oziroma pri katerem bolj, a sem iz njiju potegnil največ, kar se tiče nogometnega znanja, taktike, filozofije. Mislim, da sem zaradi njiju dodatno vzljubil nogomet.
Kaj je pri Špancih tako posebnega?
Morda že to, da so resnično odločni in neomajni pri tem, da ko se nečesa lotijo, da to izpeljejo na vrhunski ravni. Temu se posvetijo, za to živijo 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Ne le zase, iskreno verjamem, da želijo pomagati igralcem, da dosežejo svoj maksimum. Druga stvar je to, da sem pri teh dveh trenerjih opazil bolj sodobne pristope kot pri drugih. Nogomet se nenehno razvija, novosti prihajajo iz sezone v sezono in mislim, da sta se Španca vsemu temu najbolje prilagajala.
Saj veste, kaj sledi: Riera ali Sanchez?
Težko rečem. Vsak je imel svoje prednosti, pri vsakem sem našel nekaj, kar me je navdušilo, na drugi strani pa so bile seveda pri obeh tudi stvari, ki mi niso bile najbolj všeč. Ne bi izbiral. (smeh)
Klub, ki ga ni poznal
Tudi ali pa predvsem španska trenerja sta torej 'kriva', da je na vaš naslov v tem poletju prispela ponudba, ki je niste mogli zavrniti. Kaj je bila vaša prva misel, ko so vam povedali, da se za vas zanima klub iz Združenih arabskih emiratov?
Mislim, da se sprva niti nisem zavedal, za kaj oziroma za koga gre. Prvič sem slišal za ta klub, bil sem tudi nekoliko presenečen. Če sem čisto iskren, sprva morda nisem bil najbolj navdušen nad idejo, a sem sčasoma začel razmišljati drugače. Z agentom sva se pogovarjala o ponudbi, nato je vstopil še klub, da so se dogovorili vse o odškodnini.
So bile na mizi še druge ponudbe, ki so vam bile zanimive?
O neki ponudbi sem izvedel, ko sem bil že v Al Ainu na podpisu, za kaj drugega pa ne vem.
Kakšni so bili vaši prvi vtisi v Al Ainu, na igrišču in izven njega?
Vroče. (smeh) Vročina je res … Nekaj drugačnega kot pri nas. Ko bodo na vrsti tekme, bo seveda še nekoliko težje, treba se bo privaditi. Kar se tiče dela na igrišču, zaenkrat še ne morem povedati veliko, ker pravzaprav še ni bilo veliko časa. Pripravljali smo se izključno na svetovno prvenstvo, kar nekaj je bilo posledično tudi novih igralcev, ekipa se mora še ustaliti.
Vas je v tem času vseeno kaj presenetilo?
Rekel bi, da je poleg vročine največja razlika v kulturi. Tempo treningov je bil zaenkrat podoben našemu. Večina igralcev govori angleško, dva soigralca in trener so iz naše regije, tako da s tem ni težav.
So vas presenetili vijolični dresi?
Vedel sem, da so vijolični. Bom pa najverjetneje vseeno potreboval nekaj časa, da se privadim. Zelena je vseeno na prvem mestu.
Ni še preteklo veliko časa, a vseeno; kaj iz Ljubljane ali Slovenije najbolj pogrešate?
Zeleno okolje (smeh). Res. V teh nekaj dneh, ki sem jih preživel tam, sem videl bolj ali manj sam pesek. To bo zagotovo manjkalo.
Nihče me ne bo užalil
Še preden ste se dobro spoznali z novimi soigralci ste odpotovali v ZDA na svetovno klubsko prvenstvo. Takoj ste začeli tudi v prvi postavi, rezultat jasno ni bil tak, kot ste si ga želeli, izkušnja obračuna z Juventusom pa je najbrž vseeno nekaj posebnega.
Nova izkušnja, ki bo najbrž predstavljala neko prelomnico v moji karieri, vesel sem za to. Poraz je bil na koncu previsok, ampak dobro smo se zavedali, proti komu igramo.
Koga je bilo najtežje pokrivat?
Koloja Muanija.
Naslednji dve tekmi ste pospremili s klopi, je trener kakorkoli pojasnil svojo odločitev?
O tem se še nisva pogovarjala, ne vem, ali je bilo kaj narobe. Vsekakor pa v ozadju ni nobenega spora med nama.
Najbrž ste slišali ali prebrali kakšnega od komentarjev, da ste si z odhodom v Združene arabske emirate zaprli kakšna vrata, da to ni bila najboljša poteza za razvoj vaše kariere. Kakšno je vaše stališče glede tega?
Nekaj teh komentarjev sem seveda zasledil, čeprav ne spremljam medijev. Gledam nase, na svojo pot. Če komu to ne odgovarja, je to njegova stvar. S tem me ne bo nihče užalil, to se me ne dotakne.
Kakšen je vaš cilj v Al Ainu, kje se Marcel Ratnik vidi čez dve, tri leta?
V prvi vrsti želim osvojiti največ, kar se da, ligo, pokal. Cilj je tudi uvrstitev v azijsko ligo prvakov, kjer želimo iztržiti čim boljši rezultat.
Prestop je, jasno, odmeval tudi zaradi Eura U21. Kdaj vam je postalo jasno, da ne boste odpotoval na Slovaško in da bo treba na hitro spakirati kovčke za ZDA?
Izvedel sem tik pred tem, ko je bil prestop zaključen. Seveda je bilo eno mojih prvih vprašanj, ali lahko ostanem z reprezentanco in igram na evropskem prvenstvu. Vedel sem, da Al Ain čaka svetovno prvenstvo, dva ali tri dni po prestopu pa je klub na Nogometno zvezo Slovenije poslal uradno sporočilo, da moram z njimi odpotovati v Združene države. Bil sem razočaran. Res sem si želel zaigrati na Euru, a je imelo v tem primeru svetovno klubsko prvenstvo pač prednost. Bil sem nemočen.
Ste na katerikoli točki razmišljali, da bi si zaradi tega premislili glede prestopa?
Takrat je bilo na žalost že prepozno. Zdaj je težko razmišljati o tem, morda bi se lahko kaj odvilo drugače. Iskreno, res sem si želel z reprezentanco odpotovati na Slovaško.
Kakšni so bili potem občutki, ko ste reprezentančne kolege spremljali na daleč?
Težki. Dlje časa sem gledal tekme, večja je bila želja, da bi bil z njimi. Da pomagam. Kakorkoli; mislim, da so se vseeno pokazali v dobri luči. Da so pustili pozitiven vtis. Morda ne rezultata, vsekakor pa pozitiven vtis. Vemo, da so bili v težki skupini, Nemčija in Anglija sta se nato srečali v finalu.
Ste bil med prvenstvom v stiku s kom iz reprezentance?
S Sešlarjem, Zeljkovićem in Ostercom. Bilo jim je žal, da me ni z njimi.
Najbrž ste z enim očesom še vedno spremljali tudi kadrovanje Olimpije. Kaj pravijo vaši nekdanji soigralci pred začetkom sezone? So samozavestni?
Mislim, da so. Če sem čisto iskren, se sicer nisem veliko slišal z njimi, tudi zaradi časovne razlike v ZDA. Kar se tiče kadrovanja, se mi zdi, da so pripeljali prave okrepitve in da jih bo ekipa dobro sprejela. Poznam jih in verjamem, da jih čaka še ena uspešna sezona.
Kako se bo končal obračun s Kairatom?
Z veseljem za nas. Oziroma za Olimpijo … Navada. (smeh)
Prihaja tretja evropska jesen?
Verjamem, da prihaja. Tudi če se zgodi kakšen negativen rezultat, imajo dovolj manevrskega prostora, da se prebijejo v Evropo. S koncem prejšnje sezone smo fantom pustili dobro popotnico (smeh).
