Ni ravno veliko slovenskih igralcev, ki so se v tujih klubih preizkusili v vlogi kapetana. V to skupino izbrancev spada Erik Janža; 29-letni Prekmurec od začetka aktualne sezone v poljskem prvoligašu Gorniku, del katerega je tudi nekdanji veliki nemški zvezdnik Lukas Podolski, igra s trakom na roki. Podolski, svetovni prvak z nemško izbrano vrsto ter nekdanji napadalec Kölna, Bayerna, Arsenala, Interja, Galatasaraya in drugih klubov, je uresničil svojo veliko željo, ki jo je razkril že zdavnaj: "Moje sanje so ob koncu kariere zaigrati za Gornik. To je ekipa, za katero navijam v svoji domovini na Poljskem. Redno spremljam vse tekme. Vsako leto, ko obiščem svojce v Zgornji Šleziji, se tam rad srečam s prijatelji in znanci ter izčrpno poklepetam z njimi."
"Da so mi namenili takšno spoštovanje, je zame seveda veliko priznanje. Ponosen sem! Za tujca je to gotovo izjemna čast. Nad takšno vlogo sem bil presenečen, čeprav sem hkrati potihoma upal, da bi se to lahko zgodilo, saj sem med igralci z najdaljšim stažem v ekipi. Res je prijeten občutek, ko veš, da te nekdo tako tako ceni. Vrhunski," je o statusu vodje slačilnice povedal Erik Janža.
Pričakovati je bilo, da bo v te čevlje stopil Lukas Podolski, ki se je zasedbi pridružil lansko poletje. "Temu se je odrekel. Zatrdil je, da tega ne potrebuje in da želi klubu po najboljših močeh pomagati na drugačen način – ne le na igrišču, kjer vedno daje vse od sebe. Dela ogromno drugih stvari. Zanimiv je za medije in sponzorje, temu primerno je izpostavljen. Gornik je po njegovi zaslugi nedvomno dobil precej dodatnih finančnih sredstev," je pojasnil otrok Mure in poudaril, da 37-letni napadalec v ekipi nima niti najmanj zvezdniškega statusa. Noče ga imeti. "Kakšen zvezdniški status neki. Je eden izmed nas, je kot vsi drugi. Če se pogovarjam z njim ali Amadejem Marošo, ni nobene razlike. Res je sijajen, pozitiven človek!"
Po porazu košarkarjev so me 'masakrirali'
Erik Janža je začel svojo četrto sezono v dresu Gornika, kjer je bil še pred kratkim edini Slovenec. Zdaj so trije, saj sta se mu pridružila že omenjeni Amadej Maroša in Blaž Vrhovec. "Seveda se družimo. Lepo je, da nas je več in se lahko malce več pogovarjamo po slovensko, prekmursko. Oba sta se dobro vključila v ekipo, ki je znana po tem, da hitro in brez težav sprejme nove igralce. Vrhovec je bil na zadnji preizkušnji že član začetne enajsterice, zdaj čakamo, da zabije še Maroša," se je nasmejal nekdanji igralec Mure, Domžal in Maribora ter pristavil: "Sam pravi, da še ni stoodstotno pripravljen, ampak videti je, da iz dneva v dan napreduje, in ne dvomim, da bo kmalu začel prispevati k uspehom moštva."
V preteklem obdobju našemu sogovorniku ni bilo ravno prijetno. Ne zaradi kakršnihkoli preglavic v klubu, temveč so za to poskrbeli Luka Dončić in soigralci. Mar je treba ponavljati, da je Poljska na evropskem prvenstvu z zmago nad Slovenijo pripravila senzacijo? "Ah, o tem me raje ne sprašujte," je globoko vzdihnil. "Da, soigralci so me zelo zbadali, niso mi dali miru. Seveda sem bil prepričan o naši zmagi. Tako zelo, da sem v nekem trenutku 'obljubil', da me v primeru kakšnega čudeža oziroma slovenskega poraza tri dni ne bo na trening. Rekel sem jim, naj pač igrajo odbojko, v kateri so odlični in ki je drugi najbolj priljubljen šport za nogometom, košarko pa naj pustijo drugim. Potem pa ... Treba je bilo trpeti in preživeti vsaj dva dneva 'masakriranja'. Presenečenje je bilo toliko večje, ker Poljaki košarke dejansko ne spremljajo kaj prida. S tako pomembnimi tekmami je drugače, to gledajo, a le redki znajo denimo našteti igralce, ki jim je z uvrstitvijo v polfinale uspel podvig. Nogomet in odbojka, to je to – to je na Poljskem pomembno."
Skoraj si ne bi mogel želeti boljšega okolja
V nadaljevanju smo se dotaknili ligaškega dogajanja. Gornik je po 10 odigranih krogih s tekmo manj na 10. mestu lestvice. "Težko je reči, ali je to dobro ali ne. Ni vrhunsko, a ni niti slabo, vsekakor pa drži kot pribito, da bi s samo kančkom sreče lahko imeli nekaj točk več. Ampak razlike niso velike, kakovost ekip je dokaj izenačena. Če bomo zmagali na zaostali tekmi, bomo takoj blizu zasedbam pri vrhu, prvenstvo bo zanimivo. Nimamo konkretno določeno, kaj bi morali doseči, a seveda je jasno, da bi bili radi uspešni. Iz tekme v tekmo, iz kroga v krog. Boriš se za to, da bi bil na lestvici čim višje, kar je pomembno tudi zaradi finančnih nagrad, ki jih liga namenja klubom in so odvisne od uvrstitve ob koncu sezone ter so vse prej kot majhne. Verjamemo, da bi lahko kaj naredili tudi v pokalnem tekmovanju. Morda bi se Gornik po dolgem času lahko znova boril za lovoriko. Bomo videli, upamo na najboljše." K temu dodajmo, da se lahko v Zabrzah pohvalijo s številnimi trofejami, a zadnjo so osvojili leta 1988. Takrat so se veselili 14. naslova prvaka, šestkrat so bili najboljši v pokalu.
Erik Janža je v dozdajšnjem delu prvenstva igral zelo dobro, v devetih dvobojih se je dvakrat vpisal tudi med strelce. "Vedno je lahko bolje, a mi gre kar dobro, zadovoljen sem. Ustreza mi slog igranja. Smo dinamični, tekmece napadamo visoko, veliko sodelujem v napadalnih akcijah, toda glavno je, da uživam. Skoraj si ne bi mogel želeti boljšega okolja, ki bi me tako lepo sprejelo in me spoštuje. To si prizadevam vračati z dobrimi igrami. Včasih se ne izide in odigraš tudi slabše, a vedno se trudim, da bi pokazal vse, česar sem v določenem trenutku sposoben. Ljudje to prepoznajo."
Navijači so izjemni
Pomemben del Gornikove zgodbe v Zabrzah so navijači; tamkajšnja Torcida vedno znova pripravili čudovito ozračje. "Na domačem stadionu nas nenehno spodbuja vsaj 15 tisoč gledalcev, tekma je vedno dogodek. Kulisa je čudovita, navijači so izjemni. Z nami so v dobrem in slabem, množično nas spremljajo tudi na gostovanjih, kjer se pogosto počutimo kot doma. V zadnjem krogu smo igrali v Kielcah že ob 12.30. Do tja je štiri ure vožnje, a jih je bilo kljub temu 1500. Res so fantastični in predstavljajo dodaten motiv. Vsa ta čustva te prevzamejo in ne gre drugače, kot da v vsakem trenutku daješ vse do sebe," je poudaril kapetan Gornika.
Še vedno podrobno spremlja dogajanje na slovenskem prvoligaškem prizorišču, kjer je Olimpija na vrhu kar precej pobegnila, Maribor se je po klavrnem začetku začel malce pobirati, Mura se ubada s težavami … "Olimpija trenutno igra najbolje, zasluženo je na vrhu. Igra odlično, igralci so samozavestni, prav tako je opazna povezanost med trenerjem in ekipo. Albert Riera je vse skupaj dvignil na visoko raven in Mariboru bo zelo težko. Z dvema zaporednima zmagama se je sicer malce dvignil, a to še vedno ni to, kar bi vijoličasti morali kazati, Mura pa … Menim, da vse skupaj vendarle ni tako slabo, kot bi lahko sklepali po rezultatih. Črno-beli so kar nekaj točk izgubili po nepotrebnem, vendar kljub temu mislim, da spadajo med najboljše tri ekipe. Verjamem, da bodo to tudi dokazali."
Strinjam se s Čontalo
Po porazu z zmaji so razmere na ravnici dokaj naelektrene, na udaru kritik se je znašel zlasti trener Damir Čontala. "Spremljam dogajanje in mislim, da tako hude kritike niso primerne, niso fer. Vemo, da je stopil v velike čevlje, komurkoli v njegovi vlogi bi bilo neizmerno težko. Gotovo pa je zanimivo, da ga imajo nekateri v zobeh že vse od imenovanja. Strinjam se z njim, da gre za okolje, ki bi rado imelo domač kader, toda po porazu so ravno domači krivi za vse. Domači so klubu dali veliko in še vedno dajejo. Nekateri drugi bi lahko več, ampak to že ni moja stvar. Muri želim, da se dvigne in prvenstvo konča med tremi najboljšimi moštvi. Tega je nedvomno sposobna. Seveda pa se je nihanjem nemogoče izogniti, prej ali slej pride do padca. Vemo, da so najzahtevnejša prav obdobja po največjih uspehih. Zavedati se je treba, da je vse to, kar je uspelo Muri, težko ponavljati."
Za konec smo odprli še reprezentančno rano. Kako boleča je? "Ne vem, kaj naj rečem,« se je najprej odzval Erik Janža in nadaljeval: »Z nikomer nimam stika, z nikomer nisem govoril. Priznam, da sem v zadnjem času dobil kar nekaj vprašanj, ali so v Sloveniji pozabili name oziroma kaj je narobe, da me ni zraven. Odgovora ne poznam, vendar se s tem nočem obremenjevati. Vem, kaj je moje delo, in iz dneva v dan se trudim, da bi ga opravil čim bolje. Če bi bilo to nagrajeno z vpoklicem v izbrano vrsto, še toliko bolje, če ne, pa pač gremo naprej."
