Od poletja ste bili brez kluba, zadnjo tekmo ste odigrali že pred skoraj enim letom. Zdaj se vračate v polni pogon, podpisali ste pogodbo s španskim drugoligašem Castellonom. Kako je prišlo do dogovora?
V zadnjem tednu smo se resno pogovarjali z dvema španskima kluboma, Elchejem iz prve španske lige in Castellonom iz druge. Glede na to, da skoraj leto dni nisem igral nogometa, smo se odločili, da bi bila v tem trenutku bolj primerna druga možnost. Castellon si me je zares zelo želel, tudi pri Elcheju so bili zelo zainteresirani, toda španski prvoligaš je dejal, da potrebuje še tri do pet dni za dokončno sodbo, medtem ko so mi pri Castellonu dejali, da me potrebujejo takoj, da ne morejo čakati. Verjetno je zame bolje, da v tem trenutku naredim en korak nazaj. Vendarle eno leto nisem igral, eno leto nisem treniral z ekipo in mislim, da se mi bo do poletja v polni ritem, v ritem tekem in treningov lažje vrniti v drugi ligi.
Kaj se je z vami dogajalo v vmesnem obdobju? Dolgo časa ste iskali nov klub, kar je presenetljivo, navsezadnje ste dolgoletni slovenski reprezentant s skoraj 50 reprezentančnimi nastopi ter igralec z izkušnjami iz prve italijanske, španske in francoske lige.
Moj načrt je bil, da prejšnje poletje postanem prost igralec. Zadnje leto v Nantesu nisem veliko igral, ker sem bil v zadnjem letu pogodbe in so se pri Nantesu odločili, da bodo v ospredje poskusili potisniti mlajše igralce, ki bi jih pozneje lahko prodali, kar je normalno. Vseeno, igral sem vse reprezentančne tekme, nekako računal, da bom odigral tudi obe marčevski in obe junijski preizkušnji, kar bi mi vsekakor pomagalo pri iskanju novega kluba poleti. Februarja, marca sem bil prepričan, da bom imel v poletnem prestopnem roku veliko izbir, a nato je nastopila korona in vse se je spremenilo. Sicer ne morem reči, da poleti nisem imel nikakršnih možnosti za prestop kamorkoli, kajti imel sem jih kar nekaj. Dobrih ponudb. In moja krivda je, da nisem nobene sprejel. Na mizi sem imel dve ponudbi iz prve španske lige, iz Turčije, Grčije. V tistem trenutku sem rekel ne. V glavi sem imel drugačen scenarij, želel sem oditi na drug kontinent, poskusiti še nekaj novega, neko novo avanturo, toda septembra, oktobra je tudi to padlo v vodo. Veliko držav je imelo zaradi koronavirusa težave spraviti tujce v svojo državo. Kmalu je bil tu december, januar, februar. Klubi so videli, da od februarja prejšnje leto nisem odigral nobene tekme, da od marca nisem imel ekipnega treninga, zato niso želeli tvegati in mi ponuditi pogodbe. Sploh zdaj, ko ekipe potrebujejo pripravljene igralce, ki jim bodo lahko pomagali takoj.
Rekli ste, da ste si zaželeli novo avanturo. Kam vas je vleklo?
Zelo me je zanimala Avstralija. Bili smo v pogovorih z Western Unitedom (avstralski prvoligaš iz Melbourna, op. p.), kjer igra tudi moj bivši soigralec iz Bologne Alessandro Diamanti. Bilo je že skoraj vse dogovorjeno, vendar je zaradi korone stvar propadla. Zelo so me zanimale tudi MLS, Japonska, Kitajska. To so bile destinacije, kamor bi šel spoznavat novo kulturo. Navsezadnje sem bil deset let v Evropi, igral v najmočnejših ligah in bil sem pripravljen na nekaj novega, drugačnega.
Zdi se, da klubov ne izbirate samo po nogometni plati, temveč tudi po življenjski. Da bi igrali za klub, ki domuje v lepem mestu, da bi igrali v državah, kjer bi se lahko naučili tujega jezika, navsezadnje govorite italijansko, špansko, francosko.
Zagotovo so tudi te stvari igrale vlogo pri izbiri klubov. Imel sem res srečo, da sem igral nogomet v prelepih mestih, kjer je bilo življenje super. Tudi pri Castellonu ne bo nič drugače. Resda je položaj težak, da se borijo za obstanek, toda prepričalo me je to, da so me res hoteli videti v svojih vrstah, obenem pa je morda majhno vlogo odigralo tudi dejstvo, da gre za mestece blizu Valencie, ki je na plaži. Sicer je to zadnja stvar, na katero sem v tem trenutku osredotočen, kajti zanima me zgolj nogomet in kako se čim prej vrniti, toda morda je tudi lega Castellona odigrala majhno vlogo, da sem se odločil za odhod tja.
Kaj ste počeli v vmesnem času, ko niste imeli kluba?
To je bilo eno težjih obdobij v mojem življenju. Najprej sem bil od marca tri mesece zaprt v stanovanju v Nantesu in v tistem trenutku sem imel nogometa prek glave. Tudi zato sem želel oditi nekam, kjer je manj pritiska, v manj zahtevno ligo, toda hitro sem opazil, da se brez nogometa vsaj naslednjih pet let res ne vidim. Vidim se v nogometu. Težko je bilo, ker nisem vedel, kam bom šel, kdaj bom odšel. Vsak dan sem moral trenirati sam, teči 'na suho', brez žoge. To sem počel zadnjega pol leta. In verjemite, to ni lahko. Res eno težjih obdobij v mojem življenju, moram priznati.
Koliko so vam pri poskusu treniranja nagajali ukrepi v Sloveniji?
Ko sem maja prišel domov, je bilo še vse odprto, tako da smo lahko s punco in starši marsikam odšli. Dekletu sem razkazal Slovenijo, potem pa se je kmalu spet vse zaprlo in obtičali smo tam, kjer smo bili že marca.
V času, ko ste bili brez kluba, se vas je povezovalo z vrnitvijo domov, v Maribor. Športni direktor Oliver Bogatinov je javno dejal, da si vas želi videti v vijoličastem dresu. Na koncu se niste vrnili v Ljudski vrt. Zakaj ne?
Ne bi rad, da se širijo neresnice, češ da sem zavrnil Maribor, kajti to ne drži. Septembra me je gospod Bogatinov poklical na sestanek, pogovarjala sva se dobro uro. Povedal sem mu svoje mnenje, da če bi igral v Sloveniji, bi igral samo za Maribor, ampak da bi rad pred vrnitvijo doživel še nekaj novega. On me je povsem razumel, takrat sem imel odprtih nekaj resnih možnosti – Avstralijo, Japonsko, Kitajsko, tako da potem z gospodom Bogatinovom nisva šla v podrobnosti. On mi je dejal, da si me želi, jaz sem povedal, da bi z veseljem igral za Maribor, vendar v nekih drugih okoliščinah. Ne bi rad prišel v Ljudski vrt nepripravljen. Rad bi prišel, ko bi bil v polni formi. Igrati za Maribor ni lahko, na vsaki tekmi je treba zmagati in zagotovo bi vsi veliko pričakovali od mene. Če bi prišel v Maribor, bi to storil takrat, ko bi bil v polnem ritmu, nikdar ne bi prišel v vlogi turista. Iz spoštovanja do kluba, do navijačev, do mesta, do vseh. Nikdar se ne bi prišel v Maribor samo upokojit, z razmišljanjem, da sem se vrnil domov in bom zdaj še malce igral za dušo. Nikakor ne. Maribor bi bil velik izziv, in kot pravim: če bom kdaj prestopil v Maribor, želim to storiti tako, kot je treba.
Boste kdaj prestopili v Maribor?
Zakaj pa ne. Rad bi igral še kakšna štiri leta, prej bi rad še kaj doživel, potem pa morda tudi Maribor. A ne kot turist, temveč tako, da pridem v klub, dam vse od sebe in pomagam po najboljših močeh. Navsezadnje je bila velika dedkova želja, da zaigram za člansko ekipo Maribora. Dedek je bil kar mala legenda v Ljudskem vrtu. Vsi so ga klicali 'deda'. On je bil tisti, ki me je največkrat peljal na treninge iz Jakobskega dola. Ko sem dobil ponudbo Interja, je bil zelo žalosten, kajti njegove sanje so bile, da me vidi v prvi ekipi Maribora. Tudi zaradi tega bi enkrat mogoče prišel nazaj.
Ste imeli veliko klicev, sporočil, vabil od navijačev, da se vrnete in po dolgih letih spet oblečete vijoličasti dres?
Ogromno. To mi je bilo zelo všeč. Tudi zato ne bi rad prišel v Maribor brez ritma.
Le nekaj dni pred prestopom v Španijo se je na družbenih omrežjih pojavila pogodba, ki naj bi jo sklenila slovenski tretjeligaš Rogaška in Rene Krhin. Pojasnite, prosim. O čem je šlo? Ste res podpisali pogodbo z Rogaško?
Nimam pojma. (smeh) Nasmejal sem se, ko sem videl vse skupaj. Tisti večer sem dobil ogromno esemes sporočil, imel na svojem mobilnem telefonu številne zgrešene klice sorodnikov, prijateljev. Vsi so mislili, da sem res podpisal z Rogaško, kajti vse skupaj je bilo videti pristno, profesionalno. Ne vem, kdo si je vzel čas, komu se je dalo vse to postoriti, ampak nimam pojma, kdo in kaj tiči za tem. Videl sem samo, da je nekdo pogodbo objavil na Twitterju. To je vse, kar vem.
Za to, da vas je želel Maribor, vemo. Ste dobili še ponudbo katerega drugega slovenskega kluba? Morda Olimpije?
Ne, nobene druge ponudbe iz slovenske lige nisem dobil.
Kaj pa, če bi vas poklicala Olimpija?
Ne. Spoštujem Olimpijo, je velik slovenski klub, ampak jaz sem odrasel v Mariboru in v Sloveniji bi lahko igral samo za Maribor.
Sicer spremljate slovensko ligo? Kdo mislite, da bo prvak?
Moram priznati, da po navadi ne gledam veliko nogometa, razen klubov, v katerih sem igral. Spremljam Inter, Bologno, Nantes, Granado … Toliko sem v nogometu, da ko nimam treningov ali tekem, raje pogledam kakšen film. Jasno, razen ko je na sporedu kakšna dobra, lepa, velika tekma. Tisto si seveda pogledam. (smeh) Kar zadeva slovensko ligo: jasno, da vem, kakšno je stanje na lestvici in kaj se v njej dogaja. Videl sem, da si je Maribor po slabšem začetku opomogel. Vsak trener potrebuje nekaj časa, da vpelje svoje ideje. Tudi Mauro Camoranesi ga je potreboval. Zdaj je uspel zložiti stvari in mislim, da je Maribor na pravi poti do naslova državnega prvaka.
Ko ste bili pri Interju, je bil član Juventusa tudi Camoranesi. Kakšen se vam je zdel kot igralec in ali ste bili presenečeni, ko ste videli, da je kot trener prišel delat v slovenski nogomet?
Mauro Camoranesi je bil zelo poseben igralec. Lahko si ga dal igrati na katerikoli položaj na igrišču, povsod je odlično opravil svoje delo. Bil je zelo kakovosten, tehnično dober, z odličnim strelom, hkrati pa je lahko tekel do onemoglosti. Pravi prototip zveznega igralca. Zanimivo, da je kot trener prišel v Slovenijo. Mislim, da je slovenska liga zanj lepa odskočna deska. Najprej Tabor, zdaj Maribor, ki je seveda še večja odskočna deska. Če z vijoličastimi naredi dober rezultat, se mu bodo odprle nove lepe, velike poti v prihodnosti.
Dolga leta ste član slovenske reprezentance, ki ji je v zadnjem letu uspel velik uspeh z zmago v ligi narodov. Zaradi nerešenega klubskega položaja niste bili zraven, a vendar: kako ste spremljali slovenski pohod do zmage?
Podrobno sem spremljal reprezentanco, gledal vse tekme, bil na zvezi z reprezentanti in jim po velikem uspehu tudi čestital. Mislim, da smo imeli v ligi narodov težko skupino, gostovanja so bila zelo težka in vsa čast fantom. Menim, da se je že v kvalifikacijah za Euru kazala luč na koncu predora. Igrali smo dobro, manjkala nam je pika na i, v odločilnih tekmah nam je malo zmanjkalo. A tam smo postavili temelje in to se je potem videlo v ligi narodov.
Sta se v tem času z Matjažem Kekom kaj slišala?
Nekajkrat sva se slišala, vendar se nama ni bilo treba pogovarjati preveč o nogometnih stvareh. On me pozna, ve, kdo sem, kakšen nogometaš sem, jaz poznam njega, tako da ni bilo potrebe po pretirani komunikaciji.
Pravzaprav ste bili celotno kariero tarča takšnih in drugačnih kritik. Zlobni jeziki so postali še bolj glasni zdaj, ko dolgo časa niste dobili kluba. Kako ste se soočali s temi kritiki?
Kadar reprezentanci ni šlo, sem bil vedno jaz eden glavnih krivcev, zakaj je tako. Na začetku, ko sem bil mlajši, sem se s tem obremenjeval, toda potem sem hitro ugotovil, da je to sestavni del športa. Sam vem, kdaj igram dobro, kdaj igram slabo. To ve tudi trener, tako da se zagotovo ne obremenjujem z nekom, ki piše komentarje in ki nikdar ni igral nogometa. Vseeno bi rad izpostavil eno stvar. Zadnjič sem na Nogomanii zasledil članek nekega Mirana Zoreta. Kot sem že omenil, se po navadi ne obremenjujem s članki oziroma komentarji, ampak tukaj sem začutil, da je novinar samo čakal, kdaj bo lahko napisal nekaj slabega. Zdelo se mi je precej osebno. Ne morem verjeti, da lahko en slovenski športni novinar napiše tak članek o enem slovenskem športniku … Isti dan me je klicalo pet drugih novinarjev, češ ali sem videl članek in ali sem temu novinarju osebno kdaj storil kaj žalega. (smeh) Že če pogledamo naslov članka – kaj on ve, kakšna je bila situacija na trgu s korono in kakšne ponudbe sem imel poleti. Napisal je, da sem zavrnil Maribor. Spet ena laž, ki samo sprošča negativno energijo. O zadevi Maribor sem prvič govoril šele v tem intervjuju … Pisal je o mojem neigranju, pa ne ve, zakaj je včasih bilo tako. Velikokrat so bile krive poškodbe, včasih pa so bili posredi kakšni povsem drugi dejavniki. In da, to, kar sem doslej postoril v svoji karieri, je zame uspeh. Vse kaže, da avtor omenjenega članka ne ve, kako težko je deset let igrati v tujini, kaj šele v ligah, kakršne so italijanska, španska in francoska. Pa tudi če kdaj igraš v klubih, ki se borijo za obstanek med elito. Seveda, najlažje se je doma usesti za računalnik in napisati tak članek, ki nakazuje, da je takšna kariera za naše razmere nekaj povsem normalnega. Pa ni. In prepričan sem, da lahko te moje besede potrdi vsak igralec, ki se je preizkusil v tujini. Če bi imel novinar vsaj malce pojma o nogometu, bi to vedel. In to je danes problem nekaterih 'športnih novinarjev', ki so dvakrat s prijatelji igrali nogomet ter lahko svobodno in brez filtrov pišejo o njem. Slovenija je majhna, treba se je medsebojno podpirati in si pomagati. Sploh v tem težkem obdobju. Ne pa teh okoliščin izkoriščati, da lahko o nekom napišeš nekaj slabega. Da se razumemo – negativen članek o nekom je še najmanj, kar se lahko danes zgodi posamezniku, in nekateri ljudje imajo večje probleme in so v velikih stiskah. S tem odgovorom nisem hotel niti približno primerjati problemov, mislim pa, da se medsebojno spoštovanje začne pri teh manjših stvareh. Temu novinarju kljub vsemu na njegovem področju želim vse najboljše, obenem pa mu sporočam, da naj drugič dvakrat preveri svoje vire in se bolj posveča svoji karieri in svojemu uspehu, ne pa da se obremenjuje z 'neuspehi' drugih.
Omenili ste, da so bile za vaše neigranje velikokrat krive poškodbe, včasih pa naj bi bili posredi povsem drugi dejavniki. Kateri?
Dal vam bom primer. Leta 2019 sem na marčevskih reprezentančnih tekmah igral s poškodovanim gležnjem, kljub temu da so mi pri Nantesu to prepovedali. In ko sem se vrnil v klub iz omenjene reprezentančne akcije, sem bil tri tedne odsoten zaradi poškodbe … Enako se je zgodilo potem oktobra, ko sem si v Makedoniji malce poškodoval mišico. Takrat sem, kljub temu da so mi v klubu to prepovedali, igral tudi na dvoboju z Avstrijo. Po vrnitvi v klub sem bil znova odsoten mesec dni. Seveda so bile to moje odločitve in me v to ni nihče prisilil. In če bi lahko, bi vse skupaj ponovil še enkrat. Ampak seveda tega v Nantesu niso najbolje sprejeli. (smeh)
Dejali ste, da je to, kar ste dosegli v svoji karieri, za vas uspeh. In imate prav, redki slovenski igralci so v najmočnejših evropskih ligah igrali tako dolgo. Ko potegnete črto, ste lahko stoodstotno zadovoljni s tem, kar ste dosegli?
Ko sem bil star 19, 20 let, sem zagotovo imel še večje cilje. Čeprav sem deset let igral v top pet evropskih ligah, kar je zelo težko, sem kot mladenič upal, da bom igral za tiste največje klube. A hkrati drži tudi to, da sem imel precej nesreč s poškodbami, ki so se zmeraj zgodile v tistem res nepravem trenutku. Pri Interju sem si poškodoval gleženj, bil skoraj leto dni odsoten. Zaradi tega gležnja sem imel zelo težko prvo leto pri Bologni. Drugo leto sem začel redno igrati, in ko sem prišel v formo, sem si poškodoval koleno. Pri Granadi sem veliko in dobro igral, vedel sem, da me spremlja veliko ekip, tudi tistih večjih v Španiji, toda po reprezentančni akciji in tekmah z Ukrajino sem si znova poškodoval gleženj. Ko sem se vrnil v polni pogon, sem obsedel na klopi. Vedno mi je zmanjkal tisti zadnji korak, da bi naredil prestop v klub iz višjega ranga. Verjetno bi lahko v svoji karieri storil več, če ne bi bilo teh poškodb, a na koncu so tudi poškodbe sestavni del športa, tako da ko potegnem črto, sem ponosen na kariero, ki sem jo uspel zgraditi.
Pri Interju vas je treniral Jose Mourinho, igrali ste s samimi nogometnimi superzvezdniki. Imate s kom iz teh časov še stik?
Imam. Z Mateom Kovačićem se velikokrat slišiva, tudi z Dejanom Stankovićem, Goranom Pandevom, prav tako z Nemanjo Vidićem. S temi našimi Balkanci. (smeh) Z drugimi se slišim manj.
Vas je Dejan Stanković klical v Crveno zvezdo?
Ne, ni me klical, ampak mu želim vse dobro. Z njim se res veliko slišiva, 'Deki' je bil zelo pomembna figura v moji karieri, ogromno mi je pomagal, tako da ga bom vedno spoštoval.
Igrali ste tudi z Zlatanom Ibrahimovićem, takrat je bil sicer precej mlajši, vendar je še vedno v sami špici evropskega nogometa. Pri 39 letih nosi Milan, se z njim bori za scudetto, hkrati se bori za naslov najboljšega strelca skupaj s Cristianom Ronaldom.
Imel sem srečo, da sem eno leto igral in treniral z Zlatanom, potem sva bila nekajkrat tudi nasprotnika. Na prijateljski tekmi med Interjem in PSG-jem na primer. Takoj se me je spomnil, mi dal dres. Mama je njegova velika oboževalka, tako da sem ta dres potem podaril mami. (smeh) Ko smo igrali prijateljsko tekmo proti Švedski, je prišel do mene, me pozdravil, malce pokramljal, izmenjala sva si tudi dres. Ne čudi me, da je tudi pri 39 letih še vedno tako dober. V tistem obdobju pri Interju sem hitro ugotovil, zakaj je tako. Na vsakem treningu je dajal 110 odstotkov od sebe. Je velik garač, ki ima hkrati od boga dan talent. Dobitna kombinacija. Mogoče se nekomu zdi, da je Zlatan aroganten, toda zagotavljam vam, da ni tako. Ko je tekma, takrat je aroganten, tekmovalen, nastopaški, a ko ni tekme, je čisto normalna, prijazna oseba.
Rekli ste, da bi še štiri, pet let igrali. Takrat boste stari nekje 35 let. Zlatan pri 39 kaže, da so leta zgolj številka. Tudi Goran Pandev, ki ste ga prej omenili, je star že 37, pa še vedno trese. Si ne bi premislili in bi še malce potegnili svojo kariero?
(smeh) Dobro, rekel sem, da bi pri 34, 35 letih končal svojo kariero, ker bi potem rad počel še kaj drugega. Vseeno sem od šestega leta dalje vsak dan v nogometu. Ne vem, morda pa bom tudi pri 34, 35 letih še čutil željo po igranju nogometa.
Po karieri vas torej, če vas prav razumemo, udejstvovanje v nogometu ne zanima?
Trenutno se po koncu kariere ne vidim v nogometu. Morda bi ostal v njem, če bi lahko delal z mlajšimi selekcijami. To morda. Kaj drugega se mi niti sanja ne, kaj bi počel.
V Sloveniji veljate ne samo za nogometaša, ampak tudi za nekakšnega 'playboya'. Velikokrat se piše o vas v tistih bolj rumenih revijah. Vas to moti? Vam je to kdaj škodilo, morda ste tudi zato dobili kakšnega kritika več?
Po mojem mnenju mi je to včasih malce škodilo. Sam se sicer nimam za nikakršnega zvezdnika, a drži, da se je velikokrat pisalo o meni. Povezovalo se me je s kakšnim dekletom. To me nikdar ni motilo, vse dokler ne pišejo neresnice, je vse v redu. Tudi to je del poklica. Nekateri so s tem bolj povezani, drugi manj, verjetno je odvisno tudi od načina življenja.
Nazadnje ste se v takšnih revijah pojavljali s svojo izbranko, ki je sicer Francozinja, a je bila z vami, kot ste omenili tudi sami, v zadnjih mesecih v Sloveniji. Ji je bilo všeč?
Punci je Slovenija zelo všeč. Rekla mi je, da je pripravljena tudi živeti tukaj. Moram priznati, da me je to malce presenetilo, kajti zadnjih pet let je živela v Parizu. Iz Pariza oditi v Jakobski dol … Ni ravno lahko. (smeh) A pravi, da ji je všeč. Da so ji všeč narava, živali, tako da super.
Za konec se dotakniva še malce manj prijetne teme. Kako ste vi in vaši bližnji doživljali pandemijo koronavirusa? Ne govorimo zgolj s športnega vidika, temveč s povsem človeškega.
Zame se je vse skupaj začelo v Nantesu. Nam so že marca prekinili in tudi dokončno odpovedali prvenstvo, tako da sem bil v Nantesu tri mesece bolj ali manj zaprt v stanovanju. Ko sem prišel domov, je bilo vse skupaj lepše, kajti v Jakobskem dolu sem bil malce bolj svoboden, lahko sem šel na sprehod in tako naprej. Ukrepi so se malce razrahljali, se sprostili, a nato se je znova zaostrilo. Zagotovo mi je bilo težko, dolgo časa na primer nisem mogel videti babic in dedkov. Nisem vedel, ali jih lahko obiščem. Čeprav sem bil doma, se nismo veliko videli. Videli smo se zgolj na daleč. Bili so pri oknu, ko sem jih prišel pozdravit. Lahko rečem, da me je pandemija prizadela ne samo na profesionalnem, temveč tudi na zasebnem področju. Mene in še milijone drugih seveda, zato upam, da se vse skupaj čim prej konča.
Kako pa ste spremljali vse dogajanje okrog Josipa Iličića? Najprej na začetku prejšnjega leta fantastične igre v dresu Atalante, štirje goli proti Valencii, potem težave, v katere je zašel in zaradi katerih nekaj mesecev ni igral nogometa. Na koncu fantastična vrnitev in tudi tista odmevna novinarska konferenca, ko je slovenskim medijem razkril vse, s čimer se je mučil med pandemijo.
Veliko se je govorilo o Josipu, o njegovih težavah. Govorile so se tudi neke 'bedarije', zato sam nisem želel preveč vrtati, spraševati naokrog, kaj se dogaja, kajti vsak je imel svojo teorijo, vsak je povedal drugačno verzijo. Mislim, da Jojova zgodba pove veliko in nosi s seboj pomemben nauk. Ne glede na to, da imajo nogometaši veliko denarja, so tudi oni samo ljudje. Tudi oni se soočajo s pritiski, lahko padejo v depresijo, imajo težave. Vsakdo se lahko sooča z notranjimi problemi, bije neko bitko, četudi je navzven videti vse v najlepšem redu. Josipu smo morali dati čas, dali smo mu ga in prav je tako. Ko se je odločil, da je pripravljen, je prišel nazaj, povedal, kakšna je situacija, in to je najboljše, kar se je lahko zgodilo. Bi si pa želel, da v tem vmesnem času ne bi pisali nekaterih stvari, ki so bile smešne. Najpomembnejše je, da je Jojo nazaj. Lepo ga je gledati na igrišču, znova čara, je v življenjski formi. Če bi bil nekaj let mlajši, bi ga zdaj brez dvoma gledali v tistih največjih klubih na svetu. Igra res izjemno, njega in Atalanto je res lepo gledati, hkrati je fantastičen tudi v reprezentanci.