Na slovenskem prvoligaškem prizorišču smo ga najprej spoznali kot moža z zastavico. Milan Petrović je bil šest sezon stranski sodnik, nakar je zapustil družbo delivcev pravice in se preselil v trenerske vode. Med elito na sončni strani Alp je leta 2010 v zelo zahtevnih razmerah vodil ajdovsko Primorje, bil tudi trener Factorja in Zagorja, deloval je v nogometni šoli Ljubljana, nazadnje pa je svoj pečat pustil v ženskem nogometu. Pod njegovo taktirko so igrale nogometašice Olimpije in Rudarja, nakar se je za njim tako rekoč izgubila vsaka sled. Ni ga bilo v soju žarometov, nekaj časa ni dočakal prave priložnosti, zato se je odločil za korak, ki si ga marsikdo bržčas ne bi drznil storiti. Pred devetimi meseci je osupnil z odločitvijo, da bo sprejel izziv v Indoneziji, kjer ga je v svoje vrste privabila prvoligaška ekipa Arema. Najprej kot pomočnika trenerja, a je zelo kmalu postal šef zasedbe iz mesta Malang, ki šteje nekaj več kot milijon prebivalcev.
KLIC V SOBOTO, V PONEDELJEK V MALANG
"Vse skupaj se je zgodilo zelo na hitro. Dejstvo je, da sem si želel novih izzivov, želel sem se nekam premakniti in v nekem trenutku me je poklical moj dober prijatelj, ki kot kondicijski trener že 25 let deluje po vsem svetu. Zdaj je v Aremi, ki ji na začetku sezone ni šlo vse po načrtih. Sporočil mi je, da se je vodstvo kluba odločilo pripeljati strokovnjaka iz Evrope za pomoč trenerju, ki je bil domačin, in da je predlagal mene. Seveda sem hotel o tem dobro razmisliti, a pogoj je bil, da se odločim takoj, in okoliščine so bile takšne, da sem se lahko. Poklical me je v soboto zvečer, v ponedeljek pa sem bil že na letalu za Indonezijo," je začetek nenavadne zgodbe razkril Milan Petrović.
RIVALSTVO? PREJ SOVRAŠTVO!
Kako pa je liga organizirana, kakšna je kakovost? "Razdalje med mesti so zelo velike, zato je nadvse pomembno, da je za logistiko odlično poskrbljeno, zasluge za to pa pripadajo zvezi. Dovolj je časa za ustrezno pripravo na tekmo, dogajanje je tudi medijsko zelo dobro pokrito, gledalcev je ogromno. Kar zadeva kakovost, sem prepričan, da jo številni podcenjujejo. Nočem je niti poveličevati, ampak še zdaleč ni tako slaba, kot bi jo kdo morda rad predstavil. Tamkajšnji igralci imajo skoraj kot po pravilu prirojeno hitrost. V osnovi so hitrejši od evropskih, prav tako imajo dovolj talenta. Če hočeš biti uspešen, je potrebnega kar nekaj znanja; lahkih tekem ni. Zaradi vsega, kar sem videl, preprosto ne morem verjeti oziroma sem presenečen, da država s 300 milijoni prebivalcev ne more sestaviti reprezentance za odmevnejše dosežke. Težava je infrastruktura za treninge, primanjkuje vadbenih centrov, kar seveda v veliki meri vpliva tudi na delo mlajših selekcij, in v zvezi s tem je bilo treba precej improvizirati," je pojasnil 57-letni ljubljanski strokovnjak in potrdil sicer znano dejstvo, da je zanimanje gledalcev ogromno. "Stadioni so polni, to je norišnica, hkrati je rivalstvo med nekaterimi klubi težko opisati, ali če hočete, razumeti. Ne, rivalstvo nikakor ni prava beseda; bolje bi bilo reči športno sovraštvo. Kar se dogaja, je pogosto težko razumeti. Po tekmi Persija – Persib je bil en navijač celo ubit, zaradi česar je bilo prvenstvo za 14 dni prekinjeno."
ZARADI NAVIJAČEV TEŽKO V TRGOVINO
Tudi Arema ima tako imenovanega smrtnega sovražnika. "To je Persebaya iz Surabaya. Ta dva kluba sta nekaj, kar preprosto ne gre skupaj. Nisem si predstavljal, da je kaj takega sploh mogoče. Povem vam samo, da so nas ob gostovanju v Surabayi 24 ur varovali specialci, iz hotela do stadiona pa smo se peljali – verjeli ali ne – z oklepnimi vozili. Nisem mogel verjeti. Ljudi iz kluba sem seveda vprašal, ali je to res potrebno. Veste, kaj so mi odvrnili? Da so nekoč uporabljali tudi avtobus, a se ni dobro izšlo. Bili so ogroženi, avtobus je bil tako rekoč uničen. Tudi prihod v notranjost stadiona je bil posebna zgodba, potreben prostor so nam zagotavljali policijski ščiti in še bi lahko našteval ... Ampak potem je bilo ozračje na nabito polnih tribunah pred 55 tisoč navijači izjemno in v takšnem vzdušju sem užival. To je nekaj, kar moraš doživeti."
S STAVAMI SE NISEM SREČAL
Ko beseda steče o indonezijskem nogometu, se je skoraj nemogoče izogniti stavam. V kolikšni meri so prisotne? "Drži, da je veliko takšnih in drugačnih špekulacij, prav tako drži, da je veliko mešetarjenja z igralci iz tujine – a da bi na lastni koži občutil, da se kaj dogaja v zvezi z morebitnimi stavami, to pa ne. Vem, da se je moja ekipa za vsak uspeh 'ubijala' na igrišču, vendar obenem drži, da v posameznih primerih kaj več nismo iztržili zaradi kakšne sodniške odločitve," je poudaril Milan Petrović.
Tudi prilagajanje na tamkajšnji slog življenja je bilo bržčas poseben izziv. "Gre za državo, v kateri je 80 odstotkov revežev, česar nikoli ni prijetno videti, po drugi strani pa je tudi veliko bogatih. So skrajnosti, razlike so velike. Na začetku mi je bilo zaradi tega kar malce nerodno, človek se težko sprijazni s tem, da toliko ljudi še vedno živi na ta način. Da je toliko siromaštva. Tudi religija je zelo izražena, kar je treba spoštovati, toda sčasoma se seveda na vse privadiš, se zaveš, da si tam vendarle zaradi nogometa, in se osredotočiš na svoje delo. Prisiljen si v to in sčasoma dobiš svoj krog, v katerem preživiš največ časa in v katerem je življenje povsem vsakdanje; takšno, kot smo ga navajeni. Sam sem živel v prijetnem okolju, za uživanje sem imel na voljo tudi bazen, toda v prvi vrsti sem se zakopal v delo."
BIL SEM EDINI, KI SEM SE VZNEMIRJAL ZARADI POTRESA
Indonezija je bila v prejšnjih dneh v središču svetovne javnosti zaradi cunamija, ki je prizadel obalo otokov Java in Sumatra ob ožini Sunda ter zahteval najmanj 429 življenj. "To je tragedija, velika tragedija, a proti naravi si nemočen. Sam s cunamijem na srečo nisem imel nobene izkušnje, zato pa sem bil paničen ob dveh potresih, ki sta tla pošteno stresla. Bilo je ponoči, stolpnica se je zibala sem ter tja. Pomislil sem, da bo z menoj konec, a očitno sem bil edini, ki je bil zaradi tega v skrbeh. Naslednje jutro o tem nihče ni spregovoril niti besedice, tudi mediji temu niso namenjali pozornosti," je povedal Milan Petrović, ki mu je pogodba z Aremo potekla, kar pa nikakor ne pomeni, da se v Indonezijo ne bo vrnil. Navijači Areme si nadvse želijo, da bi še naprej vodil njihovo ekipo, a na mizi ima tudi ponudbe bogatejših klubov …
