Pravzaprav bi tako moralo ostati še nekaj časa, toda slovenska okrepitev kluba iz Bergama je po svoji stari navadi pokazala ogromno dobre volje ter zavzetosti za sodelovanje, na prošnjo vezista naše izbrane vrste pa je bil rojakom in starim prijateljem uslugo pripravljen narediti tudi sloviti trener Edy Reja. Rezultat je pred vami: Jasmin Kurtić na celi črti, brez dlake na jeziku in kajpak posebej za nas.
Ob predstavitvi ste dejali, da si vas je Atalanta v svojih vrstah želela že več let. Je šlo za običajno vljudnost, ki smo je vajeni s strani novincev v klubih, ali za kaj konkretnejšega?
Gre za čisto, zelo konkretno resnico. Nisem človek, ki bi govoril tja v tri dni. Že vsaj tri leta se je Atalanta zelo odločno oglasila vsakokrat, ko je bila za to priložnost, in izrazila željo, da bi me imela v svojih vrstah. Če povem v malce preprostejšem jeziku, so me skorajda preganjali naokrog. Nato se je vsakokrat obrnilo tako, da sem odšel drugam, toda v Bergamu so vztrajali, zelo resni so bili tudi tokrat in zelo sem zadovoljen, da smo se zdaj dogovorili. Kaj zadovoljen, resnično sem srečen, saj spoznavam, da so si me v tem klubu močno želeli vsi, od trenerja prek športnega direktorja do predsednika. To je zelo dober občutek in mi daje pravi zagon.
Torej je zdaj vse odvisno od vas?
Točno tako, vse je odvisno od mene. Imam izjemno podporo, boljše in večje si sploh ne bi mogel želeti. Jasno je, da name zelo resno računajo in da bom dobil najboljšo mogočo priložnost, zdaj pa moram preprosto dati vse od sebe in se uveljaviti kot eden od adutov tega kluba.
So vas dobro sprejeli tudi soigralci, s katerimi se zdaj pripravljate na novo sezono?
Večino poznam že od prej, pa čeprav nisem bil njihov soigralec. Saj veste, kakšen sem, zelo malo potrebujem za vzpostavitev stikov, po navadi je dovolj že, če nogometaše srečam v vlogi svojih nasprotnikov. Zdaj, ko si z njimi delim slačilnico, pa so se naši odnosi nadgradili še toliko hitreje. S svojo miselnostjo se zelo hitro odprem in sporazumem z drugimi, tudi v tem pogledu je vse v najlepšem redu. Hitro sem se navadil nanje, oni so me super sprejeli in zdaj se v odličnem vzdušju pripravljamo na tekmovalne izzive. Na začetku je bilo, podobno kot v Sloveniji, zelo vroče, zdaj je hvala bogu precej bolje. Kadar lažje diham, tudi lažje treniram (smeh).
Se s trenerjem Edyjem Rejo, znanim sinom slovenskih staršev, pogovarjata italijansko ali slovensko?
Večinoma vendarle italijansko. Nekaj let sem že v Italiji in dobro obvladam tukajšnji jezik, medtem ko so časi, ko je gospod Reja redno govoril slovensko, že kar precej daleč. Se potrudi, če je treba, a mu ne gre najbolje oziroma mu gre slabše kot meni italijanščina. Razume pa še vedno vse, tako da mu, če želim, lahko po slovensko povem karkoli.
Hkrati pa mu, če se mu nekoliko pošalimo, ne morete ničesar po naše zabrusiti za hrbtom?
Res je, ne morem (smeh). Mu pa tudi ne želim, ker imava res dober odnos in ker je tudi moj status zdaj tak, da sem z njim zelo zadovoljen.
Kako ste spoznali Rejo, izjemno zanimivega človeka in starega mačka z izkušnjami iz najrazličnejših okolij?
Sijajna oseba, res, težko bi našel prave besede, da bi ga opisal. Njegov odnos do igralcev je izjemen; dovolj odločen, a hkrati brez pritiska. Na vseh ravneh pomaga, na vseh ravneh svetuje, kaj storiti in kako. Zna pojasniti, zakaj je nekaj dobro in nekaj ne. Pod njegovim vodstvom delamo res super in prepričan sem, da gre za strokovnjaka, ki zna igralce pripraviti do tega, da na igrišče pridejo v vseh pogledih dobro razpoloženi. Mislim, da tej ekipi daje zelo veliko, in resnično sem navdušen nad sodelovanjem z njim.
Bergamo je zelo simpatično in vroče okolje, verjetno kar najbolj vroče na severu Italije. Navijači so fanatični, vzdušje na stadionu fantastično, kar vam zagotovo ustreza?
Ne bi mi moglo bolj ustrezati, to je prava stvar zame, nad podobnim okoljem sem se navduševal že v Palermu. Res je super, zelo sem navdušen, pa čeprav se tekmovalni del sploh še ni začel. Pomislite, ravno prvi dan, ki sem ga preživel v Bergamu, se je začela tukajšnja velika mestna zabava, na kateri se je med drugim zbralo 15 tisoč navijačev. Bil sem tam skupaj z nekaj soigralci, postavili so nas pred množico in že prvi dan je toliko ljudi vzklikalo moje ime. To je res nekaj neverjetnega, česa takega še nisem videl, kaj šele doživel. Perfektni navijači, ne bi si mogel želeti ničesar lepšega.
Toda, po drugi strani, če ekipi ne gre dobro …
Da, da, točno tako, sem se ravno hotel navezati. Emocije seveda delujejo v obeh smereh, in če se navijačem zameriš, je zadeva lahko precej problematična. Ne gre toliko za situacije, v katerih ekipi ne gre dobro. Predvsem navijači postanejo zelo jezni, kadar ocenijo, da se igralci premalo trudijo in da ne dajejo vsega od sebe. Takrat se lahko zgodi marsikaj, v Bergamu smo po mojem videli več navijaških prekinitev tekem kot kjerkoli drugje.
Ste bili res zelo blizu Chievu reprezentančnega kapetana Boštjana Cesarja? Nekateri so o vas celo že govorili kot o novem nogometašu tega veronskega kluba. Lahko govorite o tem?
Lahko, ni problema, zakaj ne. Bilo je res zelo blizu, praktično smo se že dogovorili za prestop h Chievu in skorajda bi Atalanta spet ostala praznih rok. Toda v Bergamu so bili tokrat resnično odločeni, da se jim to ne bo zgodilo. Bili so izjemno zavzeti, tako da je v zadnjem trenutku prišlo do preobrata, s katerim sem zelo zadovoljen. Na koncu sva z zastopnikom res odlično uredila celotno zadevo, tako da komaj čakam začetek sezone.
Je bilo prav okolje, o katerem sva govorila prej, pri tem eden od pomembnih dejavnikov? Chievo vendarle igra v povsem drugačnem.
Z vsem spoštovanjem do navijačev Chieva, toda zagotovo to ni bilo nepomembno. Čeprav je klub s severa in čeprav je Bergamo le nekaj kilometrov oddaljen od Milana ter njegovih velikanov, ima Atalanta ene od najboljših navijačev v Italiji, pred čemer si ni mogoče zatiskati oči. Tisoč se jih zbere že na obskurni pripravljalni tekmi na kakem lokalnem igrišču, kar zagotovo pove dovolj tudi o omenjeni primerjavi.
Ste vi osebno zdravi, dobro pripravljeni in v vseh pogledih primerno usmerjeni proti novi sezoni?
Naj potrkam na les, vse je v najlepšem redu, pravzaprav je vse super. Sem popolnoma zdrav, ob tem pa moram poudariti, da se v procesu treninga sploh nisem ustavljal po tem, ko sem opravil reprezentančne priprave in odigral srečanje z Anglijo. Odšel sem sicer še na kratek dopust, toda to nikakor ni bil dopust v pravem pomenu besede, saj sem se veliko držal zase in praktično ves čas na polno treniral. Kot si verjetno lahko predstavljate, sem torej na priprave prišel odlično pripravljen, zdaj pa to le nadgrajujem in stopnjujem, tako da mi gre zares dobro.
Lahko pričakujemo, da se boste tu v Bergamu ustalili. Ne bomo rekli dokončno, toda v teh letih ste se po Italiji veliko selili in morda je napočil čas za to?
Resnično verjamem, da bi se lahko. Nedvomno je prišel čas, imate popolnoma prav, in znam si predstavljati, da bi tukaj ostal daljši čas. Če se bom izkazal, bi se res lahko obrnilo tako. No, razen če se ne izkažem še bolje od vseh pričakovanj in načrtov. V nogometu se nikoli ne ve, morda mi uspe tako dobra sezona, da se mi odpre kaj, česar ne bi mogel zavrniti, in potem bi se spet selil. A pustimo to, predvsem sem prepričan, da bi Atalanta in Bergamo lahko predstavljala rešitev za daljše obdobje.
Atalanta bo prvenstveno sezono začela na lokalnem derbiju z Interjem, za nameček na San Siru, vendar pa vi proti Samirju Handanoviću ne boste igrali?
Začnemo na polno, začnemo z glavo v kopačko, vendar pa mene res ne bo zraven. V dresu Fiorentine sem ob koncu sezone prejel rdeči karton in suspenz zaradi te kazni velja tudi za to tekmo. Debitirati bom smel v drugem krogu na domači tekmi, in čeprav mi je nekoliko žal, da ne bom mogel igrati v Milanu, je po drugi strani to morda slab začetek, po katerem bodo šle stvari le navzgor.
Pogrešate Firence?
Še za kar nekaj krajev bi me lahko vprašali, ali jih pogrešam. Lahko bi me vprašali vsako leto, celo vsakega pol leta. Res sem se veliko selil (smeh).
Dobro, ampak Firence so vendarle zelo posebno mesto?
Drži, drži. In prejšnje vprašanje je v tem pogledu vsekakor na mestu. Firence so resnično izjemno mesto; zelo lepo, zelo prijetno, zelo kul. Hitro sem se navezal nanje, tako da mi bodo v tem drugačnem okolju nekatere stvari nedvomno manjkale. No, pa tudi nekateri ljudje.
Predvsem Josip Iličić, kajneda?
Vsekakor (smeh). Z Jojom sva resnično veliko preživela skupaj. Ah, lahko bi celo rekel, da sva bila skupaj ves čas. To mi bo vsekakor manjkalo, toda po drugi strani nama bo mogoče prijalo, če bova nekaj časa narazen. Tako si bova zaželela druženja pred prihodom na reprezentančni zbor.
Ta bo že čez mesec dni. Ravno prav, torej?
Da, da, ravno prav, naslednja reprezentančna obveznost je res že kar blizu.
In to ne kakršnakoli. Verjetno se strinjate, da začetek septembra prinaša obračuna, ki bosta v luči kvalifikacij ključna?
Nedvomno se strinjam, zato proti gostovanju v Švici in srečanju z Estonijo pogledujem praktično ves čas. Podobno kot po Angliji nisem nehal trenirati, tudi nisem nehal pogledovati proti nadaljevanju kvalifikacij. Predvsem tekma v Švici bo resnično velika, prava prelomnica.
Verjetno pa ves ta čas ne pogledujete le naprej proti Švici, temveč tudi nazaj proti Angliji?
Pogledujem, priznam. Kaj ne bi, ko pa smo po prigaranem izenačenju na 2:2 prejeli tisti brezzvezen gol, zaradi katerega smo izgubili zelo pomembno točko in ki ga bom težko pozabil, če sploh kdaj. Ves čas mislim na tisti trapasti gol.
Podnevi ali ponoči?
Podnevi in ponoči. Že tako ali tako je šlo za pomemben gol v kontekstu kvalifikacij, za nameček pa je to še gol, ki je predstavljal razliko med porazom proti Angliji in remijem z eno največjih reprezentanc sveta. Če bom kdaj imel otroke, jim bom govoril o neodločenem izidu z Anglijo, tako velika stvar je to. Rekel bi jim 'Veste, otroci, oče ni izgubil proti Angliji' in oni bi vedeli, kako pomembno je to. Tako pa jim bom rekel, da smo držali v rokah velik uspeh, nato pa smo … No, morda ta beseda ni za otroke (smeh).
Boste proti Švici popravili?
Ne glede na vse še vedno ne bomo imeli remija z Anglijo, toda seveda lahko proti Švici veliko popravimo, kar zadeva kvalifikacije. In res verjamem, da bomo. Od sebe bomo dali prav vse, zavedamo se pomembnosti tekme, nato pa bomo videli, kaj bomo iztržili in kaj bo to pomenilo pred srečanjem z Estonijo.
