Njihov začetek bi lahko označili za pravo malo senzacijo, sploh če vemo, da gre za precej mlade fante, ki prihajajo iz domačega okolja in so praviloma povsem brez prvoligaških izkušenj. Seveda so se v klubu odločili za nekaj okrepitev, ampak jedro ekipe še vedno tvorijo "zelenci" med elito. Čeprav je star 28 let in spada med bolj izkušene može čete trenerja Tomaža Petroviča, je prvič na veliko sceno stopil tudi kapetan nuklearcev Miha Drnovšek.
Fant, ki je doma v neposredni bližini stadiona, ni profesionalni nogometaš, saj ob igranju za klub, v katerem brca že od malih nog, tudi dela. "Na tej ravni se od nogometa ne da normalno živeti, še vedno živim doma. Ob nogometu sem zaposlen za polovičen delovni čas, delam v šoli. Včasih pridem domov okoli dvanajstih, pol enih, in grem na trening. Soigralci trenirajo zjutraj, jaz pa pridem ob enih in delamo s Slavišo Dvorančićem. Po treningu grem spet domov, nato pa nas čaka še večerni trening," je povedal otrok kluba, ki mu je v prejšnji sezoni pomagal spisati lepo nogometno zgodbo.
Vnovič so o nas govorili marsikaj, da bomo druge Radomlje in podobno, a ti to da dodatno moč. Zavedamo se, kakšna je naša realna vrednost. Mogoče bo prišlo obdobje, ko bomo izgubili petkrat zapored, ko nas bo nekdo "razbil", da se ne bomo pobrali, ampak se ne damo.
NIKOLI NOBENE PONUDBE
V nogometno zrelih letih prvič v prvi ligi, na prvo žogo se sliši nekoliko nenavadno. "Nikoli nisem dobil nobene ponudbe," je skoraj nekoliko sramežljivo pristavil Miha, ki pa se še kako dobro zaveda, da je igranje Krškega v prvi ligi odlična odskočna deska za naprej: "Res je, zdaj se je treba potruditi in dokazati." Pa je kdaj prišlo do tega, da ste vendarle želeli oditi? "Včasih razmišljaš o tem, da bi šel, da bi bilo kje drugje bolje tudi po finančni plati. Vendar se je dogajalo, da je vsako leto prišel nov trener in želel, da ostanem."
Po drugi strani pa je verjetno posebno doživetje, ko dosežeš določen mejnik s prijatelji oziroma z ljudmi, ki jih poznaš že iz otroštva. "Da, s fanti se večinoma poznamo od majhnega. Tudi tisti, ki so prišli od drugod, vedno pravijo, da so bili tu odlično sprejeti. Sploh ni pomembno, od kod kdo prihaja, vsi skupaj smo ekipa. Neke vrste velika družina. Če kje vlada odlično vzdušje v slačilnici, je to zagotovo pri nas v Krškem, te stvari so tu vedno 'klapale'".
DRUGE RADOMLJE
Uvrstitev v prvo ligo je presenetila tudi našega sogovornika, ki se seveda dobro spomni časov, ko je nogomet v Krškem doživel enega svojih prvih vrhuncev. To je bilo v sezoni 2001/02, ekipa si je takrat zagotovila napredovanje v drugo ligo. "Ko sem začel, so člani prišli iz tretje v drugo ligo. Takrat je v mestu vladala velika evforija. Sčasoma je bilo na tekmah vedno manj ljudi, vedno manj so verjeli v klub. V zadnjih letih se je vse skupaj spet dvignilo, tako mladinska šola kot člani."
Evforijo je mogoče občutiti praktično na vsakem koraku. "Ljudje so prepoznali kakovost, prej je bilo na tekmah 400 do 500 ljudi, nato vedno več. Tudi navijači so se vrnili. Nogomet je postal šport številka ena, čeprav je Krško bolj rokometno mesto, a v rokometu ni več tako, kot je bilo."
V lanski sezoni Krškega nihče ni pričakoval niti blizu vrha drugoligaške lestvice. Napovedovali so mu celo izpad. "Pri sebi smo vedeli, da imamo kakovost. Tudi trener nam je dejal, da se moramo zavedati svoje kakovosti. Dobro je bilo, ker nas od začetka vsi niso jemali resno. Na domačem igrišču, ki mu pravimo naš Wembley, je bilo jasno, da ne bo nihče prišel do točk," se je uspešne sezone spomnil Drnovšek in nato preklopil na obdobje pred začetkom tekmovanja v najvišjem razredu slovenskega klubskega nogometa.
Nekoč je bila košarka
Nogometaši imajo v svojem mestu zelo dober primer, ki jih nekako opozarja, da ne smejo (prehitro) dobiti kril in poleteti (pre)visoko. Pred dvajsetimi leti je namreč v Krškem cvetela košarka, klub je v sezoni 1995/96 igral v finalu državnega prvenstva z Olimpijo. Zdaj je njegova zgodba povsem drugačna, igra namreč v tretji ligi. "Imamo trenerja, ki vse skupaj drži na tleh, tako da se tega ne bojimo," nam je s povsem mirnim glasom zaupala zelena devetnajstica, ko smo se skupaj spomnili tistega obdobja. V Krškem so bile takrat "glavne face" Arriel McDonald, Mario Kraljević in Ivo Nakić, ekipo pa je vodil Tomo Mahorič, ki je v tistem času začel stopati po samostojni trenerski poti.
"Vnovič so o nas govorili marsikaj, da bomo druge Radomlje in podobno, a ti to da dodatno moč. Zavedamo se, kakšna je naša realna vrednost. Mogoče bo prišlo obdobje, ko bomo izgubili petkrat zapored, ko nas bo nekdo 'razbil', da se ne bomo pobrali, ampak se ne damo. Še vedno nas bo kdo podcenjeval, nas vzel z levo roko, v Krško prišel odpočit nekatere ključne igralce. To so stvari, ki jih moramo izkoristiti. Borba, trud in srce včasih naredijo več, kot bi si kdo mislil. Ljudje so to videli, spoznali in se dvignili. Na tekmah nam stojijo ob strani vseh 90 minut, navijajo in nam dajejo energijo," nam je skoraj v eni sapi hitel razlagati kapetan novega prvoligaša.
VELIKA ČAST
Še več, Miha Drnovšek bo v zgodovino zapisan kot prvi kapetan Krškega na prvoligaški sceni. To je prav gotovo stvar, ki je še zdaleč ne gre prezreti. "Kot domačin biti kapetan moštva je zame res velika čast. V klubu sem že skoraj 20 let, kapetan sem bil že v mlajših generacijah. Trak so vedno nosili vrhunski igralci, tudi ljudje potem pravijo, da sem odigral kapetansko, na kar sem res ponosen. To mi daje dodatno energijo," je z vidnim žarom v očeh povedal naslednik legendarnega Slaviše Dvorančića na mestu kapitana zelene ladje na jedrski pogon.
"Seveda imamo v moštvu nekaj fantov, ki so igrali prvo ligo in so veliko bolj izkušeni. Zato se v določenih situacijah obrnem tudi na njih. Bojan Đukić je tisti, ki mu včasih rečem, naj nam pomaga, saj smo mi še zeleni, in takrat on prevzame odgovornost, če je treba, pa tudi povzdigne glas," je iskreno zaključil skromni ljubitelj rokometa, s katerim se je ukvarjal njegov pet let starejši brat, ki zdaj opravlja funkcijo tehničnega vodje pri Krškem.
