Primorskega strokovnjaka smo obiskali v živopisnem Gradcu, kjer nas je sprejel z veseljem in nam razkril marsikaj zanimivega. Kako po potekajo dnevi brez poklicnih obveznosti, kakšen je danes njegov pogled na nekaj več kot enomesečno pustolovščino v slovitem Leedsu, česa se je na Otoku naučil, kaj ga je najbolj navdušilo, kakšen je njegov trenutni status, zakaj je pred dvema letoma osupnil z odhodom iz Ljudskega vrta, ali obstaja možnost vrnitve pod Kalvarijo ...
Poudariti moramo, da nas je primorski strokovnjak presenetil. Ne z odgovori, ampak s sproščenostjo, ki je v "trenerskem filmu", ko je pod nenehnim pritiskom, nismo bili navajeni. Prav tako je opazno, da prosti čas namenja izboljšanju telesne pripravljenosti. Pri 47 letih je videti kot vrhunski športnik, ki bi še lahko igral profesionalni nogomet na zavidljivi ravni. A seveda bo znova sedel na klop, neznanka ostaja le, kdaj se bo to znova zgodilo. In kje?
Za začetek razčistiva, kje je vaš kraj bivanja. Bil sem prepričan, da se bomo dobili v Izoli, vi ste predlagali Gradec. Zakaj?
Meni je bistveno bolj praktično dobiti se z vami tukaj kot v Izoli. Ker imam v Izoli veliko več "dela" in obveznosti kot v Gradcu. Težje si vzamem čas.
V Mariboru sem užival delati, užival sem v zmagah. Klub je rasel, ekipa je postajala boljša in boljša, napredovala, s fanti sem se res odlično razumel. Slačilnica je z lahkoto živela tako, kot mora, zato bi človek rekel, da nisem imel razloga za odhod, vendar sem tak, da se je preprosto zgodilo.
Koliko časa preživite v Avstriji in koliko v Sloveniji?
Hčerka hodi tukaj v šoli, v Gradcu imamo družinsko rezidenco. V pravem pomenu besede, a seveda hodimo veliko tudi domov. Bili smo med prvomajskimi prazniki, tudi sicer bomo ta mesec v Izoli tako rekoč vsak konec tedna.
A poleti ste najbrž ves čas doma? Na Obali.
Uf, do zdaj tega privilegija, da bi bil poleti doma, da bi poležaval na plaži, še nisem imel oziroma ga nisem imel od svojega sedemnajstega leta, to je res že zelo dolgo obdobje. Trideset let. Med igralsko kariero in tudi med opravljanjem trenerskega poklica to preprosto ni bilo mogoče. Kakšen dan, dva, morda tri, in to je bilo to. Brezskrbnih dolgih počitnic si nisem mogel privoščiti. Mislim pa, da se bo to zgodilo letos. Poleti bom verjetno res doma. Vsaj nekaj časa.
Kako je videti dan Darka Milaniča, ko nima trenerskih obveznosti. Časa imate ogromno, najbrž vam je precej dolgčas?
Prosim? Kje pa! Saj upokojencem nikoli ni dolgčas. To sem zdaj spoznal na lastni koži. Nenehno se kaj dogaja, takšnih in drugačnih obveznosti ne zmanjka. Ves čas sem v pogonu, tako da na koncu dneva zmanjka časa.
A na nogomet najbrž niste pozabili oziroma ostaja najpomembnejši del vašega življenja tudi v obdobju, ko niste na klopi?
Seveda, vsekakor. Dva tedna v mesecu sta strogo delovna, namenjena izobraževanju. Obiskujem klube v bližnji in daljni okolici, spremljam treninge številnih trenerjev, nabiram nova znanja. V zadnjem času sem bil v Beogradu, sledil sem dunajske klube, bil sem v Augsburgu in še kje.
Brez poklicnih obveznosti ste zaradi angleške izkušnje. Kako z današnje distance gledate na obdobje v Leedsu, ki je sicer trajalo le nekaj več kot mesec dni, šest tekem?
Škoda, da nisem ostal vse do danes, da bi lahko svoje znanje angleškega jezika še bolj izpopolnil. (smeh)
Bolj me vendarle zanima nogometno stališče.
Dejstvo je, da je bil moj cilj narediti ta velik korak. In kot na dlani je, da je bil zelo velik. Gromozanski. Če bi le ena žoga končala v mreži namesto v okvirju vrat ali za malenkost mimo, bi verjetno še trajal, ker sem se z ekipo zelo dobro ujel. Na začetku sem se bil sicer prisiljen spoprijeti s spremembami. V primerjavi z Mariborom in Sturmom je bilo vse bistveno drugače. Novo. Drugače delajo, drugače razmišljajo. Ampak kot sem že dejal, smo se hitro ujeli. Jaz z njimi, oni z menoj.
Kdo se je komu bolj prilagajal? Vi ekipi ali ekipa vam?
V ekipi Leedsa je mešanica Italijanov in Angležev. Tretje struje ni, jasno pa je, da se angleška in italijanska miselnost ter videnje nogometa, kako igrati, kako trenirati, kako živeti, precej razlikujejo. Med seboj se tolčejo, vendar menim, da je edino pravilno, da se v neki meri prilagodiš v državi, v kateri si, tamkajšnji kulturi. Na vsakem področju, ne mislim le na nogomet. To pomeni, da živim v Avstriji in se bom skušal prilagoditi tukajšnjemu načinu življenja, a ne bom pozabil, od kod sem. Tako je tudi v poslu, drugače ne gre. Angležem drugi trenerji iz tujine prav tako niso v celoti vcepili svojih idej. Ker imajo neke svoje zakonitosti, pri katerih vztrajajo. Ampak ne govorim o slabih stvareh, temveč o navadah, o načinu življenja, razmišljanja, ki je drugačen, toda odličen.
V kolikšni meri vas je Anglija nogometno navdušila?
Jasno je, da človek ne more pozabiti recimo evropskih tekem v Mariboru. Kot trener sem jih odigral kar nekaj. In takrat sem čutil napetost, neko pomembnost. Nemogoče je bilo spregledati navdušenosti množic, okolja. Zaznati je prav poseben naboj. Ta je nedvomno prisoten. Nihče mi ne bo govoril, da ga na evropskih preizkušnjah in v pričakovanju teh ni. Ljudje so drugačni, pozitivni, so zraven. Pa ne govorim le o Štajercih, temveč imam v mislih tudi navijače iz drugih delov Slovenije. Na mednarodnem prizorišču so vsi z ekipo. V Angliji sem tako čutil na vseh prvenstvenih tekmah. Isti tak pozitivni naboj. So nogometni fanatiki.
Kaj pa kakovost? Ostaniva pri drugoligaškem tekmovanju, pri championshipu.
Kakovost je izredna, strategija preprosta. Ko rečemo angleški nogomet, najprej pomislimo ravno na tega. Da je to nogomet, ki se igra v drugem kakovostnem razredu tekmovanja. Hitro naprej, veliko dolgih podaj, igre po bokih, predložkov s strani, strelov, poleg tega so vsi igralci po vrsti izjemno fizično sposobni. Liga je zelo zahtevna, težka.
Kaj pa premier liga?
Se bistveno razlikuje, strategija je drugačna. Druga in vse nižje lige so ostale tradicionalno angleške, oni jih tako tudi vidijo. Sodniki denimo, ki vodijo tekme premier lige in lige prvakov, v championshipu ne sodijo enako, ampak pustijo oziroma dovolijo veliko več. To je neka druga liga, druga dimenzija ... Dogaja se marsikaj. Vidiš prekrške, ki jih kje drugje zelo težko. Če se malce pošalim, je škoda, da kdaj nisem zaigral v angleški drugoligaški druščini. To bi bila liga zame. Mlatiš lahko do onemoglosti. Z rokami, nogami, vse je dovoljeno.
VEM, DA JE LAHKO HITRO PREDOLGO
Darko Milanič noče skrivati, da v dneh brez trenerskih obveznosti uživa, da mu ustrezajo, in hkrati verjame, da bo čas, ki ga ima na voljo, izkoristil za to, da bo v prihodnje še boljši. "Nam trenerjem pogosto zamerijo, da smo pri opravljanju svojega poklica preveč 'noter'. Da smo padli v 'centrifugo', iz katere ne pridemo ven. Morda je dobro, da stopiš malo nazaj in znova spoznaš, da obstaja tudi drugačno življenje. Se spet navadiš nanj in nogometna dogajanja neobremenjen spremljaš s strani. Z distance. In potem se vse skupaj vnovič odpre. Upam, da bom ta čas izkoristil ravno v tej smeri. Da bom postal boljši, da se bom kaj naučil od ljudi, ki imajo izkušnje, da bom kaj videl in da bom sestavil neko svojo zgodbo. Morda sem si v preteklosti nalagal preveč dela, kar me je utrudilo. Če sem povsem iskren, mi trenutni položaj ustreza. Ni še predolgo, odkar nisem na klopi, a se hkrati zelo dobro zavedam, da je lahko hitro predolgo. Da morda več ne bom dobil priložnosti, morda jo bom že jutri."
Kako dolgo ste se jezili na sodnike, se odzivali na njihove odločitve?
Priznam, bilo mi je nerazumljivo, da kaj takega obstaja. Tega ni nikjer drugje. Objemanje, vlačenje, porivanje, nasloniš se na napadalca in mu onemogočiš skok, pa nič. Dejansko je dovoljeno tako rekoč vse. Vendar se navadiš, drugega ti ne preostane. Če sodniki pustijo tak način igre, z drugačno taktično usmeritvijo težko prideš skozi.
Odšli ste v klub slavnega imena, bogate preteklosti, na čelu katerega je kontroverzni predsednik Massimo Cellino. Kakšno je bilo sodelovanje z njim? Ste vedeli, kaj vas čaka?
Brez komentarja.
Nekaj vendarle lahko razkrijete.
Ne bom, ker ne smem. K temu me zavezuje podpisana pogodba.
Najbrž pa lahko komentirate nekatere njegove izjave ob vašem prihodu. Posamezne so bile tudi precej podcenjujoče.
Ničesar nisem bral. Nič ne vem o tem.
Saj vam jih lahko ponovim.
Ni treba, me ne zanima. To je že tako daleč, da me ne zanima. Poglejte, kako lep sončen dan je, zakaj bi ga kvarili.
Lahko pa nam razkrijete, kakšen je vaš trenutni status, mar ne?
Pogodbo imam še eno leto oziroma do konca prihodnje sezone in v tem času moram biti klubu ves čas na voljo. Dokler ni drugačnega dogovora, je to to, dodatnih komentarjev ne smem dajati.
Odhod v Leeds se je zgodil tako rekoč čez noč. Kako dolgo se je vse skupaj kuhalo v ozadju?
Ni trajalo dolgo, odločil sem se v enem tednu. Povabili so me na pogovor, odšel sem in sprejel odločitev.
So jo v Gradcu, kjer so od danes na jutri ostali brez trenerja, razumeli? Na kakšen način ste se razšli? So morda ostale kakšne zamere?
Z generalnim menedžerjem Gerhardom Goldbrichom in z vsemi v Sturmu sem v zelo dobrih odnosih. Ne, ni nikakršnih razmer. Če se znova malce pošalim, so navsezadnje prvič v zgodovini dobili odškodnino za trenerja. Takšna je bila moja pogodba. Znesek? Naj ostane poslovna skrivnost.
Medtem ko ste v "pripravljenosti", je na vaš naslov gotovo prispela kakšna ponudba. Prepričan sem, da jih je bilo več.
Bila je ena konkretna ponudba. Nič drugega.
Od kod?
Bila je ena konkretna ponudba, več ne bi govoril. Lahko pa povem, da je bilo pogovorov na to temo res kar nekaj, vendar je hkrati dejstvo, da se v času, ko nimam rešenega statusa, kaj prida ne morem dogovoriti. Vse skupaj se hitro konča.
Seveda se morava dotakniti tudi vašega odhoda iz Maribora, kjer ste bili pet let tako zelo uspešni. Takrat ste osupnili nogometno javnost in še koga. Zakaj ste tako nenadoma odločili za odhod iz Ljudskega vrta?
Ne bi dajal kakšnih natančnih odgovorov, kazal s prstom, ali se spuščal v globoke analize. Preprosto pride trenutek, ko greš drugam, ko greš na neko novo pot. Enega razloga ni, da bi lahko rekel, odšel sem zato in zato, tega ne morem. Ker enega razloga zares ni. Ljudje, ki menjajo službe, verjetno čutijo v veliko primerih tako, kot sem jaz. Preprosto sem spoznal, ocenil, da potrebujem nekaj drugega. Gnala me je radovednost, da bi doživel kaj novega, nova vznemirjenja.
Najbrž je po petih letih prišlo tudi do zasičenosti?
V Mariboru sem užival delati, užival sem v zmagah. Klub je rasel, ekipa je postajala boljša in boljša, napredovala, s fanti sem se res odlično razumel. Slačilnica je z lahkoto živela tako, kot mora, zato bi človek rekel, da nisem imel razloga za odhod, vendar sem tak, da se je preprosto zgodilo.
Že nekaj časa se šušlja, da menda obstaja možnost vrnitve v Ljudski vrt. O takšni možnosti smo pred časom poročali tudi v našem časopisu. Je kaj resnice v tem?
To boste morali preveriti tam, kjer ste to slišali.
Bomo še enkrat, ampak zanima me vaš komentar?
Brez komentarja.
V kakšnih odnosih ste ostali z ljudmi v mariborskem prvoligašu? Še zlasti s športnim direktorjem Zlatkom Zahovićem. Ste v stikih ali so ostale kakšne zamere?
Sem človek, ki ni v stiku z vsemi ljudi, ki jih pozna. Tudi s tistimi ne, s katerimi sem dober. Nisem v dnevnih stikih, niti tedenskih, niti mesečnih. Toda verjemite, da ni dneva, da ne bi pomislil na Maribor. Ali me kdo spomni, se kaj zgodi, karkoli ... Pa ne v negativnem kontekstu, izključno v pozitivnem. To ni kar tako. To je bilo pet čustvenih, močnih let, če se lahko tako izrazim, v katerih smo se zelo povezali. Čeprav nisem v rednem stiku, je ta povezanost prisotna na neki drugačen način. Vsekakor je.
Se je v tem času, odkar ste zapustili slovenski prostor, vaša nogometna filozofija mogoče kakorkoli spremenila?
V Sturmu sem moral zelo spremeniti način dela. Najprej sem bil trmast, a ko sem spoznal, da to moram storiti, je šlo takoj na boljše. Govorim o drugi sezoni, ko sem začel trenirati popolnoma drugače, imeli smo drugačno strategijo. Takšno, ki ustreza okolju. Način dela, ki sem ga zagovarjal v Mariboru, sem želel prenesti v Gradec, vendar se ni obnesel. Iz preprostega razloga, ker sem potreboval preveč časa, ki ga nisem imel. Nikakor ne toliko, da bi prišel do želene ravni. Proces, ki sem ga imel na voljo v Mariboru, je neverjeten privilegij za vsakega trenerja. Na začetku smo lahko veliko menjali, rotirali, nato precej manj. Prišli smo do avtomatizmov v igri, v Gradcu tega časa ni bilo. Kot sem prej govoril o kulturi, o videnju nekega naroda, je tudi med Slovenijo in Avstrijo velika razlika, čeprav smo tako blizu. Avstrijci ne marajo paralelnih podaj, zanima jih le naprej, globina. Nimajo denimo radi Rapida, ki igra evropski nogomet. Včasih tudi malo nazaj, ne samo naprej.
V kolikšni meri spremljate dogajanja na slovenskem prvoligaškem prizorišču?
Gledam vse, kar je na televiziji.
Vas podoba lestvice morda preseneča?
Ne, kje pa. Le zakaj bi me?
Uf, do zdaj tega privilegija, da bi bil poleti doma, da bi poležaval na plaži, še nisem imel oziroma ga nisem imel od svojega sedemnajstega leta, to je res že zelo dolgo obdobje. Med igralsko kariero in tudi med opravljanjem trenerskega poklica to preprosto ni bilo mogoče. Kakšen dan, dva, morda tri, in to je bilo to. Brezskrbnih dolgih počitnic si nisem mogel privoščiti. Mislim pa, da se bo to zgodilo letos.
Meril sem na to, da se tekmeci Mariboru vse bolj približujejo. Ali zato, ker vijoličasti stagnirajo ali drugi napredujejo?
Mar ni vsako leto tako, da se nekdo približa Mariboru? Ne more biti vsako leto 20 točk razlike. Super je, da nekdo pride bližje. Vem, da nekateri v Sloveniji delajo strokovno na visoki ravni, in normalno je, da se v nekem trenutku Mariboru malce bolj približajo, toda vijoličasti so dovolj kakovostni, dovolj izkušeni in dovolj usmerjeni k ciljem, da stvari postavijo na svoje mesto.
Kaj pa slovenska reprezentanca? Jo spremljate?
Seveda jo spremljam, ampak veliko bolj dogajanja na klubskem prizorišču, ki so pač dnevna, več je informacij. Verjamem, da se bomo uvrstili na evropsko prvenstvo in da bodo v pravem trenutku v želeni formi. Možnosti vsekakor imamo. In popolnoma nič ne bi bilo narobe, če bi nam uspelo v dodatnih kvalifikacijah.
Vas mika selektorska vloga, ki ste jo v preteklosti enkrat že zavrnili?
Iskreno povedano, me nikoli ni pretirano zanimala. Morda bo v prihodnje, ko bom starejši, kaj drugače. Ne vem, o tem je težko razpredati, a trenutno mi je dnevno delo bolj pisano na kožo. Ne, v bližnji prihodnosti se ne vidim v selektorski vlogi.
