V vseh pogledih bi grešili, če bi se v Cordobi družili z nekom, ki bi mu bilo za status enega najlepših in zgodovinsko najbolj bogatih mest na svetu popolnoma (ali vsaj precej) vseeno ter bi ga enačil s povsem običajnimi kraji v povsem običajnih okoljih.
Še sreča torej, da je bil naš gostitelj nekdo, ob katerem o kakršnemkoli grehu te vrste ni bilo ne duha ne sluha. Rene Krhin že tako ali tako pogosto napačnim stereotipom o nogometaših nasprotuje tako zelo, da jim bolj ne bi mogel.
Na veličastnost mesta v starorimskem obdobju opozarjajo deli obzidja in predvsem eden najlepših mostov, ki z dodatki poznejših kultur sega prek neizgovorljive rekel Guadalquivir in ponuja najboljši pogled na neskončno bogastvo več kot dvatisočletnega labirinta dih jemajočih zgradb.
Nekatere so še iz tedanjih časov, nekatere so nastale ob ponovni španski osvojitvi mesta, najlepša pa je bizarna kombinacija tega obdobja in časov cordobskega kalifata, v katerih so Andaluziji vladali Arabci.
Tukajšnja mošeja velja za eno najbolj glamuroznih na svetu in človeka preprosto ne more pustiti ravnodušnega. Njen pomarančni vrt je z drugega sveta, njeno obzidje izraža neopisljivo mogočnost, njen minaret se po kriteriju čudovitosti lahko postavi ob bok katerikoli gradnji na našem planetu. Katoliška katedrala, ki so jo španski kralji postavili v sredino najlepšega dela mošeje, pa sicer še vedno velja za brutalen poseg v neprecenljivo umetnost druge kulture, a je z leti postala tudi vse kaj drugega.
Konglomerat že dolgo časa uporabljajo predstavniki obeh religij in je iz simbola nasprotij prerasel v simbol sožitja, ki je za Cordobo značilen na več ravneh. Ne samo katoliki in muslimani; kot vedo povedati domačini in kot po mnogih nevtralnih zagotovilih tudi dejansko drži, nikjer drugje ti dve veroizpovedi ne živita v tako izrazitem medsebojnem sprejemanju in spoštovanju, kaj šele v sprejemanju in spoštovanju židovstva, ki je v središču mesta prav tako prisotno v zelo veliki in zelo očitni meri.
Neizmerno lepe ozke ulice so mešanica vsega trojnega, začinjena z rimsko dediščino in duhom današnje Španije, zaradi česar Cordobi ne v tej državi ne kjerkoli drugje resnično ni para. Da, zato bi bil greh zgolj sedeti tam in se pogovarjati le o vročem vremenu in lepih dekletih.
Naj se razumemo, seveda smo se s skorajšnjim 25-letnim slovenskim vezistom, ki v Andaluziji zelo uspešno igra kot posojen igralec Interja, pogovarjali tudi o visokih temperaturah in predstavnicah nežnejšega spola. Toda naš gostitelj in sogovornik je počastil duh tega edinstvenega mesta na način, ki lahko človeka le navduši in ki bi pri marsikom resnično spremenil mnenje o nogometaših.
SKORAJ SEM POZABIL GOVORITI SLOVENSKO
Morda se boste spomnili Bojana Jokića, ki smo ga med bivanjem v Španiji prav tako obiskali in ki je Krhina označil za inteligentnega, razgledanega mladeniča, s katerim se je pravi užitek družiti. Izkušeni bočni branilec je zelo dobro vedel, o čem govori. Rene že tako ali tako velja za sogovornika z lepo oblikovanimi stavki, izbranimi besedami in bistrimi mislimi, v nekaj andaluzijskih mesecih pa nikakor ni le igral nogometa in gledal deklet.
Prebral si je o zgodovini mesta, obiskal je njegove neprecenljive spomenike, mošejo/katedralo si je s starši ogledal tudi od znotraj in je nad njo še vedno vidno navdušen. O vsem zna tudi marsikaj povedati, zato so bile urice tudi v tem pogledu resnično čisti užitek, ki bi ga bilo po španski navadi mogoče podaljšati tudi globoko v naslednji dan. S tem pa je beseda še toliko lažje tekla o drugih temah; če se nekoliko pošalimo, je še največjo težavo predstavljal jezik.
"Joj, v teh mesecih sem skoraj pozabil govoriti slovensko. Ukvarjam se s transformacijo iz italijanščine v španščino, vmes me tudi ni bilo na reprezentančnem zboru. Še dobro, da sta me v Cordobi obiskala starša, sicer bi morali tale pogovor narediti v kakšnem drugem jeziku," se je pošalil Mariborčan, ki se je že leta 2007 preselil v Milano, se od tedaj naučil popolne italijanščine, zdaj pa spoznava podobnosti in razlike med tem spevnim romanskim jezikom ter sorodno španščino.
"Če človek dobro govori italijansko, španski jezik hitro steče. Težava pa nastane pri razumevanju andaluzijskega narečja, ki je resnično specifično. Govorijo neverjetno hitro, požirajo črke in besede, zato se v škripcih znajdem vsakokrat, ko govorim s kom, ki namesto naučene španščine uporablja to različico." Še najlažje je s tujci, ki govorijo najbolj pravilno, ali s prebivalci osrednje Španije, o problemih z Andaluzijci pa smo se kot aktivni govorci italijanskega jezika in solidni poznavalci španščine prepričali tudi sami.
A ob teh problemih človek le odmahne z roko, če ga obkrožata prijaznost in mesto, ki je Krhinu všeč v vseh pogledih. "Milano je zame prevelik, preveč kaotičen. Najbolj so mi všeč ravno mesta, kakršni sta Bologna in Cordoba; ravno prav velika, lepa, zgodovinsko bogata, z lagodnim življenjem in dobro hrano."
KRATKI ROKAVI MARCA SO BOŽJI DAR
Tudi slednji dve postavki vsekakor držita, se pa navdušenci nad Cordobo pri zadnji razlikujemo. Medtem ko bi vaša novinar in fotograf za špansko in še posebej za andaluzijsko hrano dala kakšno ledvico, je Krhinu bližje prehranjevanje v državi, v kateri je živel predhodnih osem let. "Morda sem se v osmih letih nanjo preveč navadil, morda mi je že tako ali tako všeč, ne spomnim se več. Kakorkoli, italijanska hrana je moja hrana in tukaj jo nedvomno pogrešam. Ne bom rekel, da mi španska ni všeč, toda ni moja najljubša, za nameček pa je precej manj prilagojena športnikom in njihovi fizični aktivnosti. Precej več je velikih kosov težkega mesa in podobnih zadev, ki jih je precej težje prebaviti kot italijanske testenine."
Sploh v vročini, ki se jugu Španije nezadržno bliža in ki je tukaj bolj izrazita kot kjerkoli na stari celini. "Verjetno bom imel v prihajajočih tednih nekaj težav," priznava Rene. "Temperature občasno že dosegajo 30 stopinj Celzija, že med prvomajskimi prazniki bodo višje, nato pa bo kmalu 40. Težko prenašam tako vročino, zato bi resno razmislil o daljšem igranju v Andaluziji, kajti v mislih je treba imeti tudi poletne priprave, ko je mogoče trenirati le zgodaj zjutraj in pozno zvečer, pa še takrat so temperature neznosne. Toda po drugi strani sem že pred dobrim mesecem hodil v kratkih rokavih in sedel v lokalih na prostem, kar je v mojih očeh skorajda božji dar."
Mi bi besedo "skorajda" umaknili in z največjim veseljem zimi za vedno pomahali v slovo. Cordoba bi bila v tem pogledu odlična izbira, nič slabša (le malce drugačna) pa bližnja Sevilla, ki ima prav tako ogromno zgodovinskih čarov, ob tem pa je v sedanjosti večja, bolj živahna. Pod črto taka, da jo Rene zelo rad obišče. "Tja odidem približno enkrat na teden, ko imam prost dan, po navadi po tekmi. Navadil pa sem se na to, da ne uporabljam avtomobila. Svojega sem pustil v Italiji, tukaj pa sem kmalu spoznal, da se mi ne izplača iskati rešitve, saj najboljšo obliko prevoza predstavlja vlak. Španski hitri vlaki so res izjemni, v Cordobi se usedem nanj, čez dobre pol ure pa sem že v središču Seville."
NAJLEPŠA DEKLETA V CORDOBI? NE, V SEVILLI!
Tudi to mesto si je ogledal na več načinov, užival tako v znamenitostih kot v svetovno slavnih lokalih, kjer je v jedači, pijači in glasbi mogoče uživati do jutranjih ur. Zvrsti zabave so različne, tradicionalisti pa kajpak prisegajo na legendarni flamenko. "Obiskal sem kakšno predstavo flamenka, ki je za to mesto še posebej značilen," Rene tudi v tem pogledu ni razočaral, posebej simpatičen pa je bil njegov odziv, ko smo ga vprašali, ali je prireditve obiskal bolj zaradi glasbe ali bolj zaradi plesa. Odgovor namreč ni bil ne eno ne drugo.
"Glasba je v redu, ples malce manj, toda če sem povsem iskren, me obisk teh predstav najbolj privlači zaradi nečesa tretjega. Hm, kako naj povem … No, nastope glasbenikov in plesalcev po navadi obiskujejo zelo lepa dekleta. Resnično prave lepotice, ki sedijo med občinstvom in s katerimi rad navežem stik," je povedal v smehu, mislil skrajno resno in naletel na odobravanje.
Le zakaj bi človek razmišljal drugače? "Saj res. Sem samski in uživam v družbi deklet, s tem pač ni nič narobe. Dejali so mi, da so ravno v Cordobi najlepša v Španiji, toda sam se ne strinjam, precej boljše izkušnje imam v tem pogledu v Sevilli. Bom pa katero od teh nedvomno pripeljal v ta lokal, ki je res izjemno lep in bo dekletom zagotovo všeč," je takoj dodal, ko smo se ravno usedli v tako imenovan patio (nekakšno andaluzijsko kombinacijo dvorišča, dnevne sobe na prostem in verande), ki je bil naša izbira.
Najlepše kotičke Cordobe smo poznali že od prej, predhodni večer smo znanje obnovili in si v iskanju idealnega mesta za sedenje po sprehodu s slovenskim reprezentantom izbrali prepričljivo najlepšega med njimi. Kdor se ne usede na pijačo ali prigrizek, ga vsaj fotografira in tudi Rene ga ves čas kramljanja ni mogel nehati občudovati.
Tako kot celotnega mesta in kot na splošno svoje španske izkušnje. "Če bi vse skupaj strnil v en stavek, velja ugotovitev, da sem se odločil pravilno in sem povlekel pravo potezo. Morda je na zunaj videti, kot da tičim na zadnjem mestu španske lestvice, toda stvar je precej širša. Veliko sem igral in igram, v ekipi imam pomembno vlogo, nabiram izkušnje na težkih tekmah, ob tem pa sem si že s samo prisotnostjo in še dodatno z dobrimi predstavami odprl neki nov trg. Vse to sem nujno potreboval, zato sem zelo zadovoljen."
NI PROBLEM, NAME VPLIVA ODLIČNO
Lahko bi rekli, da je šlo za ljubezen na prvi pogled, pa naj bo govora o Cordobi, Španiji ali španskem nogometu. Slednji je Reneja navdušil v vseh pogledih. "Na prvi pogled bi marsikdo rekel, da je tu vse bolj lahkotno, da nogometaši manj delamo, da smo nekoliko bolj razpuščeni kot v Italiji. Morda je v tem tudi nekaj resnice, toda preprosto izhaja iz tega, da so stvari manj zategnjene v smislu gole fizične pripravljenosti in se precej več dela na tehniki igralcev. V tem duhu tudi kakšno pozno prehranjevanje ni pretiran problem, kakšna prosta urica več prav tako ne. Človek z drugačnim razmišljanjem bi v tem lahko videl problem, toda name odlično vpliva, na mnoge druge nogometaše prav tako, ob tem pa mislim, da uspešnost španskih ekip tako ali tako govori sama zase," poudarja in dodaja: "Razlika med Španijo in Italijo je precejšnja, na kar sem se moral prilagoditi. Vse je močno usmerjeno v tehnično znanje igralcev, namesto v čisto moč in prostorski boj. Številni igralci so tehnično odlično podkovani, saj v ta del svoje igre že od otroštva vlagajo največ, zato je igra precej drugačna. Mislim, da sem uspel ujeti korak, in to me veseli."
Kot smo že nekajkrat poudarili, je Cordoba resda zadnja in bo skoraj zanesljivo izpadla v drugo ligo, toda Krhin je resnično pokazal veliko, zelo zadovoljil tako svoje delodajalce kot nevtralne opazovalce in za svojo kariero naredil nekajkrat več kot med jesenskim ždenjem pri Interju.
"Odlično sem se znašel, pri tem pa je res škoda, da se je nekaj tekem razpletlo z ogromno smole in da smo praktično izpadli iz boja za obstanek v ligi. Ta ekipa bi si zaslužila več, a se je na trenutke zdelo, kot da se je vse obrnilo proti njej," je prepričan in na eni strani obžaluje, da v preostanku sezone ne bo igral pomembnejših tekem, na drugi strani pa je zadovoljen, ker se bo lahko dokazoval brez kakršnegakoli bremena. "Pritisk je že tako ali tako precej manjši kot v Sevilli ali nekaterih drugih mestih, v danih okoliščinah pa je še toliko manjši. Nogomet tukaj jemljejo drugače in za moje prehodno obdobje je to kot nalašč. Sploh zato, ker je vzdušje na tekmah vseeno odlično, na ulicah te ljudje prepoznajo in v tebi vzbujajo dobre občutke, hkrati pa te ne nadlegujejo in nimajo nekih posebnih zahtev."
INTER JE ZDAJ TREBA PUSTITI ZA SEBOJ
Pod črto to pomeni, da letošnja sezona z Renejevega zornega kota nikakor ne bo za odpis, potem ko je v jesenskih mesecih in ob vstopu v novo leto kazalo, da se bo zgodilo prav to. "Sezona ne bo ena najboljših, kajti pri Interju nisem dobil priložnosti in sem moral iskati zasilni izhod. Toda če jo bom odigral do konca v trenutnem ritmu, bo vsekakor zadovoljiva in mislim, da bom po njej v položaju, v katerem bom dobil nekaj ponudb ter podpisal dobro pogodbo."
Ne s Cordobo, ta možnost v praksi povsem odpade. "Tukaj zanesljivo ne bom ostal. Aktualen dogovor mi tega ne omogoča, pa tudi igranje v drugi ligi me ne privlači." Skoraj povsem pa odpade tudi možnost, da bi Rene še enkrat poskusil pri Interju.
"Da, po drugi strani je vse bližje zanesljivosti tudi napoved, da v prihodnji sezoni v nobenem pogledu ne bom član Interja. S tem klubom imam pogodbo še za eno leto in mislim, da je na tej točki napočil čas, da se razidemo." Šlo bi za konec zelo dolge zgodbe, v kateri je Slovenec resnično poskusil večkrat, dobil zelo malo priložnosti in vsakič moral iskati zasilne izhode.
"Res smo poskusili kar nekajkrat, nazadnje lansko poletje, ko mi je tedanji trener Walter Mazzarri zagotovil, da mi je pripravljen ponuditi resno priložnost, in ko sem zaradi tega zavrnil precej zelo zanimivih ponudb. Tudi ponudb za odkup pogodbe, med katerimi je bila ena res izjemna. Na koncu sem v Milanu spet ostal brez priložnosti tako kot vsakokrat dotlej in resnično se mi zdi, da je te zgodbe zdaj konec. Verjamem, da tudi oni name več ne računajo in da je Inter treba pustiti za seboj ter poiskati stalen angažma drugje. Dolga leta je bila z Interjem povezana večina mojih sanj, toda mislim, da jih zdaj ni več. Konec je, moram naprej, zdaj imam druge sanje," je čustveno pojasnil nogometaš, ki bo četrt stoletja dopolnil 21. maja in ki po osmih letih Italije ter nekaj mesecih Španije prednosti ne daje našim zahodnim sosedom.
Povedano drugače; ko pravi, da ne bo ostal tukaj, upa, da se te besede nanašajo le na Cordobo, in ne na celotno državo. "Španija mi je postala zelo zanimiva in glasovi, ki jih slišim, pravijo, da sem tudi jaz postal zanimiv Španiji. Če bi se pojavil ravno prav velik klub, ki bi resno računal name in mi ponudil dovolj igralnega časa z večletno pogodbo, bi skoraj zagotovo imel prednost pred morebitnimi italijanskimi ponudbami, pa čeprav bi bil slednjim seveda pripravljen prisluhniti."
POTRUDIL SE BOM, DA SE BO ODLOČIL DRUGAČE
Ob vsem tem ne obžaluje, ker je z Interjem na tak ali drugačen način vztrajal tako dolgo. "Ne, nisem tip človeka, ki bi se ukvarjal s preteklostjo. Skušam se prepričati, da je vsaka stvar za nekaj dobra, in morda se bo tudi v tem primeru pokazalo, da je res tako. Če bom na primer dobil dobro pogodbo v Španiji, ker sem se izkazal pri Cordobi, kamor me je posodil Inter, bo vse prišlo na svoje mesto," so te besede slišati kot razmišljanje zelo zrele osebnosti, enako pa velja tudi za odziv na dejstvo, da Krhin pretekli mesec ni bil del slovenske reprezentance, ko se je ta pomerila s San Marinom in Katarjem. V tem primeru obžalovanje vsekakor obstaja, toda Rene je ostal povsem miren.
"Sprejel sem selektorjevo odločitev in sem se pripravljen potruditi za to, da se bo junija odločil drugače. Verjamem, da sem pokazal veliko in da bom v preostalih tekmah pokazal še več, tako da upam, da ga bom prepričal," pa Krhin ob tem vendarle ni mogel mimo nasprotovanja razmišljanju Srečka Katanca o igri Cordobe. "Ne strinjam se, da tukaj igram izrazito defenziven nogomet, kar bi bilo mogoče sklepati po pogledu na lestvico. Morda smo v slabem položaju ravno zato, ker smo se z marsikom spopadli odprto in pri tem pač potegnili krajši konec. Cordoba je spravila v težave mnoge močne ekipe, navsezadnje tudi Real, pri čemer tega nikakor ni storila z defenzivnim pristopom. Celo daleč od tega."
Toda, kot rečeno, zamer ni in vrsto let stalni član izbrane vrste se veseli nadaljnjega sodelovanja z njo. "Prepričan sem, da se selektor vedno odloči tako, kot je po njegovem najboljše za reprezentanco. Hkrati pa verjamem, da bom z dajanjem svojega maksimuma do konca sezone pokazal toliko, da bi lahko bil del reprezentance. Česar si seveda zelo želim in kar bi me zelo razveselilo. V nasprotnem primeru pa bom tako kot vedno navijal za Slovenijo in za fante ter jim tudi proti Angliji želel vse najboljše."
Seveda vključno z Janom Oblakom, s katerim se razumeta še posebej dobro in s katerim sta v Španiji še okrepila stike. Med drugim je Rene pretekli torek potoval v Madrid (jasno, z vlakom) in si tam v živo ogledal sanjsko predstavo našega čuvaja mreže na srečanju Atletica in Reala v četrtfinalu lige prvakov.
VESEL SEM, KEKU BOM HVALEŽEN VSE ŽIVLJENJE
"Bila je čudovita izkušnja, bilo je nekaj, kar sem si želel doživeti. Ob tem pa sem bil neskončno vesel za Jana, ki je na najboljši mogoči način dokazal, da je eden najboljših vratarjev v Evropi," se spominja dvoboja, ki se je končal z izidom 0:0, ob čemer je bil Oblak prepričljivo najboljši posameznik na igrišču in je navdušil celotno Španijo.
Krhina kajpak iz neposredne bližine. "Bil sem njegov gost, sedel sem tik ob igrišču, po tekmi sva se tudi srečala na večerji in resnično mu želim, da bi mu šlo dobro tudi na povratnem srečanju." Torej sinoči, ko sta se madridska rivala udarila še na stadionu Santiago Bernabeu in ko je bil Rene prikovan pred televizijski sprejemnik.
Kdo ve, morda s kakšno seviljsko spremljevalko in morda ravno v lokalu, ki smo ga zapustili s težkim srcem. Smo se pa ob tem, ko smo še nekajkrat (v enakem tonu kot dotlej) dotaknili aktualnega selektorja, spomnili tudi na tistega, pod čigar vodstvom je Krhin debitiral v slovenski reprezentanci. Kot ste si na teh straneh lahko prebrali pred kratkim, Matjaž Kek enega od svojih ljubljencev še vedno izjemno ceni, kar je našega gostitelja zelo razveselilo.
"Vesel sem, da spremlja moje nastope v Cordobi in da ima o meni še vedno dobro mnenje. Gre za osebo, ki je v moji karieri odigrala eno najpomembnejših vlog, morda celo ključno. Hvaležen mu bom do konca življenja, že od otroških dni mi je dajal priložnost in verjel vame, česar ne bom pozabil nikoli. Dejstvo, da vame verjame tudi v tem trenutku, me resnično navdaja s čudovitimi občutki. Hkrati pa mu neskončno privoščim to, kar se mu že nekaj časa dogaja na Reki; zelo sem vesel vsakega njegovega uspeha." Kot je še vedno vesel tudi vsakega uspeha še enega zelo pomembnega strokovnjaka v karieri mladega nogometaša, slovitega Joseja Mourinha.
"Z njim sem bil nazadnje v stiku pred letom dni, prijazno sva se pogovorila in verjamem, da se bova še slišala. Kar zadeva večja igralska imena, s katerimi sem si delil slačilnice, pa ima večina tistih, s katerimi sem v najtesnejših stikih, nekaj skupnega. To so Dejan Stanković, Nemanja Vidić, Zdravko Kuzmanović in Mateo Kovačić. Odstopa le Alessandro Diamanti," smo se za konec pošteno nasmejali.
Še toliko bolj, ker smo tudi za mizo imeli nekoga, ki ima prav tako nekaj skupnega, in ker enako velja za Aleksandra Pantića, s katerim se Rene ogromno druži v Cordobi. In v Sevilli, kajpak.
